Man on Fire (2004)

Okej, Man on Fire resda izgleda kot čisti MTV, kot čisti hitrorezni popkorn, kot katerikoli film Michaela Bayja in kot že videna, predolga, pretenciozna in preveč zagnana akcijska drama, kjer se bivši marinec Creasy (vlogo, za katero so se borili Marlon Brando, Robert De Niro, Bruce Willis in Will Smith, je dobil Denzel Washington) spremeni v Umazanega Harryja. Ali če hočete, v Charlesa Bronsona (Death Wish), v Mela Gibsona (Payback), v Michaela Cainea (Get Carter), v Leeja Marvina (Point Blank) in v Umo Thurman (Kill Bill). V divjega maščevalca, v The Punisherja, ki gre do konca. Ki se ne ozira na cenzuro. Ki svoje nasprotnike muči, zažiga, praži in jim v anus vtika bombe. Toda to počne s stilom. Z vrhunsko igralsko kreacijo vredno tretjega oskarja. Z ravno pravšnjo dramsko globino in s potrebno distanco med realnostjo in fikcijo. Nič čudnega, saj ga useka mala Dakota Fanning, “psihiatrinja” filmov I Am Sam in Uptown Girls, punčka, ki v svojih filmih ponavadi zdravi veliko starejše soigralce. Deklica, ki jo mora varovati. In je ne sme spustiti iz rok. Težka naloga, saj se vse skupaj dogaja v Mehiki, kjer so ugrabitve na prvem mestu med športi lokalnih kriminalcev, ki vsak dan ugrabijo kakšnega otroka in z njim služijo mastne denarce. In mala Dakota Fanning ima seveda bogata starša (Marc Anthony & Radha Mitchell), ki nimata časa zanjo. Zato se naveže na našega Creasyja, zapitega marinca, ki je svojo kariero obesil na klin in se vrnil le zaradi prošnje svojega najboljšega prijatelja Raybournea (Christopher Walken). In deklič po njem imenuje celo svojega medvedka, mu pokloni obesek sreče, mu vrne voljo do življenja in ga po dolgem času znova nasmeji. Nič čudnega, da se mu potem, ko jo ugrabijo, zamegli razum in skisajo možgani. Nič čudnega, da potem uživa v vlogi filma Kill Bill, da se spomni usode Thomasa Janea v filmu The Punisher, da ga vznemirjata tudi Dirty Harry in Paul Kersey. Da se gre Payback Mela Gibsona, Get Carter Michaela Cainea in Point Blank Leeja Marvina. Da si upa celo do vrelišča filmov Ms. 45 in I Spit on Your Grave. In da se spomni celo Richarda Gerea iz filma Sommersby. Ali če hočete, Kristusovega pasijona, filma, kjer se je glavni junak žrtvoval za naše grehe. Prav imate, Denzel Washington je mesija, črni Kristus, odrešenik vseh odrešenikov, ki glavo skloni šele takrat, ko nam da svoje telo in svojo kri.

Ocena: 7/10

Arbitrage (2012)

Richard Gere, ki je v zadnjih letih nanizal precej dobrih filmov, ki pa niso imeli sreče z distribucijo, je Robert Miller, japi, milijonar, narcis in super uspešni poslovnež, ki več kot odlično paše v današnji čas tajkunov in gospodarske krize. Če prav pomislim, bi mu lahko bilo ime tudi Igor Bavčar in Boško Šrot, je pa res, da je bolj podoben kakemu Gordonu Gekku, kultnemu junaku filma Wall Street. Miller ima vse. Ženo (Susan Sarandon), ljubico (Laetitia Casta), naslovke prestižnih revij, rišpekt poslovnih partnerjev, na tone denarja, super uspešno firmo in sina ter hčerko (Austin Lysy, Brit Marling), ki ju je seveda zaposlil v svojem podjetju. Na prvo žogo mu torej štima vse, na prvi pogled je vse v kontekstu tipičnega bogataša, ki je na vrhu sveta. Toda pozor, to je le kulisa, saj se v resnici rušijo domine. Na vse strani, da se razumemo. Drži, Arbitrage, ki bi lahko Gereu končno vrgel prvo nominacijo za oskarja, je film o padcu milijonarja, film, ki bi ga lahko dejansko posneli tudi v Sloveniji, kjer imamo takih primerkov zadnje čase zelo veliko. Zelo dobro zrežirana (Nicholas Jarecki) , še bolje oscenarjena (še enkrat Nicholas Jarecki), dovolj napeta in izjemno prepričljiva zgodba, tisti pravi dramski triler, ki nima težav s vlečenjem za lase in vseskozi ohranja ravno prav realistične situacije, kjer gledalec trepeta za usodo glavnega junaka in se pravzaprav ne more odločiti, ali se mu smili, ali pa si vse, kar se mu začne dogajati, tudi zasluži.

Ocena: 8/10

Il deserto rosso (1964)

Tej legendarni, kultni in ikonični zgodbi o depresivki, ki je ne odreši niti seks, sem dal dve možnosti. Pred mnogimi leti prvo in zdaj po mnogih letih še drugo. Ne gre, pa da se jebem, če povem direktno. To ni moje vrste film in moje vrste režiser, pa četudi se trudim in se hkrati zavedam, da gre za čislano filmsko klasiko. Prav imate, Il deserto roso, sicer beneški zlati lev, se spozna na depresijo. Na počasne kadre in na še bolj počasne dialoge, ki padajo iz ust prekrasne Monice Vitti, ženske v krizi, ki vse od prometne nesreče ne najde več nasmeha, zadovoljstva in dober volje. Kljub temu, da jo zapeljuje mladi in v italijanščino sinhronizirani inženir Richard Harris, in da se za nekaj uric znajde celo sredi svingerske zabave, kjer zine: “Rada bi se ljubila.” Da se ji vsi smejijo, je jasno. Da ji nihče ne verjame, pa prav tako. “Ampak res se se hotela ljubiti,” pove svojemu možu naslednji dan. Nimaš kaj, mož v njen ne vidi več prave ženske, marveč žensko, ki je ugasnila. Miselno in telesno. Ultimativno frigidko, torej, kar seveda ni fer, je pa realno in razumljivo z njegove strani. “Moje žena ni prava. Od nesreče dalje se čudno obnaša,” potoži prijatelju Richardu Harrisu, ki seveda že kuje načrt, kako jo bo spravil v posteljo. Tipičen moški, ki ga ne zanima, kako se ženska počuti, saj misli samo na njeno mednožje. No ja, ali pa na to, da bi jo s seksom pač odrešil. Res je Il deserto rosso je film, čez katerega se bodo brez težav spravili samo najbolj goreči oboževalci Michelangela Antonionija. Je pa vseeno zanimivo, da je Antonioni prvič uporabil barve, predvsem za svoje artistične fantazije, ki pestijo tudi glavno junakinjo. Nekakšen realističen scifi, če prav pomislim. Čisti art, prenaporen za navadnega smrtnika. Lep na oko, a tako zelo počasen in sterilen, da bi ga gledalec najraje ustrelil.

Ocena: 3/10

Polsestra (2019)

Damjan Kozole, režiser Polsestre, je auteur, ampak zgolj v tem, da so vsi njegovi filmi preveč sterilni, hladni in mrtvi. Četudi hoče tokrat z ekscesno in pretirano uporabo kletvic to preprečiti, mu ne rata in ne gre skupaj z njegovo filmsko agendo. Kozole ni slab filmar, ampak res mi ni jasno, zakaj je vedno tako počasen, turoben in brez energije. Če bi Kozole snemal akcijske filme, ne bi rabil slow motiona, saj bi metek iz pištole že po naravni poti letel pol ure do tarče. Vsi Kozoltovi filmi z izjemo precej živahnega Porno filma, so skorajda identični, se pravi podobno dolgočasni, razvlečeni in mrtvi že med najavno špico. Kozole seveda tudi svojim igralcem ne dovoli, da se razživijo in iz svojih introvertiranih, nezadovoljnih in depresivnih likov ustvarijo kak igralski presežek. To je pri Kozoletu prepovedano. Pri Kozletu mora biti glavna turobna in siva atmosfera, ki je ne sme nikoli in nikdar nihče zasenčiti in pahniti v drugi plan. In tukaj sta Irena ter Neža, polsestri, ki ju igrata Urša Menart in Liza Marijina. Oče (Peter Musevski) je isti, mami pa sta različni. Da se Irena in Neža ne preneseta, je jasno. Da morata zaradi spleta okoliščin skupaj zaživeti v garsonjeri, pa prav tako. Kreganje, zmerjanje, očitanje in seveda počasno zbliževanje, so logičen razplet klišejske zgodbe o dveh posameznikih, ki se najprej ne preneseta, potem pa si vendarle pokažeta naklonjenost. Da gledalec slučajno ne bi pozabil, da gleda slovenski film, je tukaj še Irenin bivši mož (Jurij Drevenšek), ki Ireni seveda teži in bi jo rad nazaj. Socialna drama, ki se od ostalih Kozoletovih filmov, kot sem že namignil, loči zgolj po številu kletvic. Vse ostalo je ista špura.

Ocena: 5/10

Johnny Mathis: Unforgettable – A Musical Tribute to Nat King Cole (1983)

• 

• 

Natalie Cole, hčerka legendarnega Nata, je ob izidu te plošče, sicer tudi živega televizijskega koncertnega šova, dejala, da je samo Johnny Mathis dovolj dober, da lahko izkaže čast njenemu očetu. Tako daleč sam seveda ne bi šel, bi pa rekel, da je gospod Mathis, ki jih danes šteje že 85, zares izvrsten pevec, zabavljač in interpret, rojen za Nat King Cole Tribute. Navsezadnje gre za gospoda, ki so mu na Grammyjih dali nagrado za življenjsko delo in ga vžigosali tudi v tako imenovani Grammy Hall of Fame, mar ne. Torej za izjemnega umetnika, ki se je leta 1983 pač odločil, da se s koncertom in živo ploščo pokloni svojemu idolu in k sodelovanju povabi tudi njegovo hčerko Natalie, ki skupaj z njim seveda zapoje nekaj pesmi, kar je sploh čudovito. Krasna plošča in zares lep poklon legendi.

Black Uhuru: Anthem (1984)

• 

• 

Če iščete vrhunski reggae album, bo Anthem, legendarnih reggae mojstrov Black Uhuru, več kot idealna izbira. Grammy za najboljši reggae album leta, lepo prosim. In zares dobra ter udarna muzika, ki ji čas ne more do živega. Velik uspeh za to jamajško skupino, kjer pa slava očitno ni najbolje pasala Michaelu Roseu, glavnemu vokalistu, ki se je skregal z ustanovnim članom Duckiejem Simpsonom, zapustil bend, se preselil v vukojebino in postal farmer. Itak, ženske vokale je dodala izjemna Puma Jones, tudi soavtorica besedil, ki je samo šest let kasneje umrla za rakom na dojkah, stara komaj 36 let. Kakorkoli, Anthem je res himna reggae muzike osemdesetih. In fina pridobitev moje vinilne kolekcije.

Gianna Nannini: California (1979)

• 

• 

To je ona, leta 1954 rojena Gianna Nannini, italijanski odgovor na Janis Joplin in najbolj znana italijanska rockerica vseh časov, ki je prav s pričujočo ploščo naredila preboj nad oblake in postala megazvezda evropske glasbene scene. Komad America, s katerim se album začne, je seveda ponarodel, naslovni California je pretirana bluzancija, na drugi strani, ki mi je dosti bolj všeč in dosti bolj prijetna za moja ušesa, pa vas čaka Io e Bobby McGee, predelava hita Janis Joplin, seveda. Gianna je frajerka, tu ni dvoma. Res pa je, da mi tale plošča vseeno ne dogaja čisto na polno, saj prevečkrat zajadra v nekoliko siten rock, s katerim imajo moja ušesa vedno nekoliko težav.

Weather Report: Tale Spinnin’ (1975)

• 

• 

Dajte skupaj Milesa Davisa in Pink Floyd, pa boste dobili Weather Report, svetovne prvake jazz fusiona, o katerih sem pisal že pri albumu Heavy Weather, ki so ga izdali dve leti za Tale Spinnin’, ki mi je načeloma tudi manj všeč, saj je malce pretežek za moje razvajene možgane. Fantje nažigajo kot je nekoč v porničih nažigal Ron Jeremy. Na polno, brez pavze in seveda orgazmično. Jazz fusion je itak ultimativni muzički porno, Weather Report pa so dobra družba z Blood, Sweat & Tears, le da niso zavijali v rock in psihedeliko, ampak so ostali zvesti svoji jazz špuri. Kot ekipa benda Return To Forever, ki ga je vodil genialni Chick Corea, in o katerem sem prav tako pisal nekaj časa nazaj. Jazz fusion je kul muzika, le pravi dan moraš ujeti, da ti res paše.

All the King’s Men (1949)

Z oskarjem nagrajeni Broderick Crawford je Willie Stark, sprva zelo pošteni lokalni politik, ki sanja o karieri guvernerja, kar se mu leta in leta izmika. Ko pogrunta, da je politika umazan posel, seveda zmaga in postane tipični politični tajkun, barabin in skorumpiran pizdun, ki ne izbira sredstev za dosego svojih ciljev. Idealistični novinar Jack Burden (John Ireland), ki kmalu postane njegov PR, spremlja njegove vzpone in padce ter vse umazane igre, ki jih izvaja v svojem rajonu. In pazi to, Stark, ki je zdaj še bolj pokvarjen od svojih nekdanjih tekmecev, ki jih je nekoč preziral, je tak pizdun, da v posteljo dobi celo Burdenovo dekle Anne (Joanne Dru). Stark je esenca političnega prasca, ki ima idejo, da lahko podkupi in kupi vse in vsakogar, saj mu volivci jedo iz roke tudi takrat, ko njegov sin Tommy (igra ga mladi John Derek, kasnejši režiser in mož lepotice Bo Derek) v prometni nesreči ubije neko dekle. Je pa zanimivo, da so pokvarjeni tudi vsi okoli njega. Recimo njegova asistentka Sadie (igrajo jo z oskarjem nagrajena debitantka Mercedes McCambridge), ki seveda seksa z njim in si želi, da bi zapustil svojo ženo, pa še bi lahko našteval. Itak, skorumpirani politik se mora obkrožiti s sebi enakimi ljudmi, da mu ratajo vse mahinacije ter pizdarije, s katerimi se obdrži na oblasti. All the King’s Men, ki je dobil leta 2006 precej povprečen rimejek s Seanom Pennom, Judeom Lawom, Anthonyjem Hopkinsom in Kate Winslet, je vselej zanimiv in za vedno aktualen politični parket, ki pa mu čas ni bil preveč naklonjen, saj se mu zelo pozna leto nastanka. Pa še nekoliko površno skače iz dogodka v dogodek, kar pomeni, da se gledalec vseskozi malce lovi, da ujame bistvo zgodbe. Oskar za najboljši film leta je tako vendarle pretiran, saj se je takrat okoli podilo precej boljših celovečercev.

Ocena: 6/10

True Blood (šesta sezona)

Še ena dobra sezona serije True Blood, daleč najboljše vampirske serije vseh časov, ki se seveda začne tam, kjer se je končala peta sezona. Z Billom Comptonom (Stephen Moyer), v katerega se naseli zlobna Lilith, kar pomeni, da lahko zdaj hodi po soncu in se obnaša kot božanstvo. Kot ultimativni nadvampir, ki mu nihče ne more do živega. No, medtem podivjani guverner Trueman Burrell (Arliss Howard) napove vojno vampirjem, okuži “pravo kri” in vampirje zapre v koncentracijsko taborišče, kjer začnejo znanstveniki z njimi izvajati razne eksperimente. Sookie Stackhouse (Anna Paquin) medtem osvaja starodavni vampir Warlow (Rob Kazinsky), tudi malo vilinec, ki si z njo privošči strastni in goli seks, kar seveda skrbi njenega strica, ki ga igra nihče drug kot Rutger Hauer. Pestro mešanje različnih zgodb in likov, kot ponavadi. Z vsemi običajnimi osumljenci, kjer Jason Stackhouse (Ryan Kwanten) dobi svojo vampirko, ki hoče maratonski oralni seks. In kjer se vroči volkodlak Alcide Herveaux (Joe Manganiello) končno zagleda v Sookie in pred tem rešuje še težave svoje črede.

Itak, tukaj je tudi izjemno seksi in poželjiva vampirka Pam Swynford De Beaufort (Kristin Bauer van Straten), ki zavoljo eksperimenta pofuka psihiatra Finna (Pruitt Taylor Vince). In tukaj je tudi njen Eric Northman (Alexander Skarsgard), ki ni čisto prepričan, ali lahko zaupa Billu, ki podjarmi guvernerjevo hčerko in se maščuje za njegove norije, in ki seveda še vedno sanja o Sookie, ki bi itak seksala z vsakim, kateri pride mimo, jebentiš. Drži, šesta sezona je spet zelo fukiš, naga in vroča kot se za serijo True Blood tudi spodobi. Vampirji so pač pohotna bitja, ki jim ni dovolj da pijejo kri, kot smo navajeni iz filmov. Uživam v tej faking seriji. Bolj kot je blesava, nora in odbita, bolj mi sede. In tudi dobre ideje, kvaliteto, dinamiko in pričakovanje ohranja ves čas, kar je seveda super. Pa še Anna Paquin rada pokaže joške, kaj češ boljšega, mar ne. Je bila pa prav Anna kriva, da so posneli samo deset epizod, saj je zanosila. Kakorkoli, šesta sezona je med boljšimi sezonami serije, kar pomeni, da bom kmalu požrl še zadnjo.

Ocena: 7/10

Dara iz Jasenovca (2021)

“A od kud ste Daro?”

“Iz Jasenovca.”

Izvrstna Biljana Čekić je Dara Ilić, srbska Ana Frank, ki pade v roke ustašem v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Ker nima očeta, da bi jo zabaval, kot je to počel Roberto Benigni v filmu Življenje je lepo, mora pekel preživeti sama. In poleg tega paziti še na svojega mlajšega brata, ki seveda hudo zboli. “Ne ostavlja tebe seka, oko moje,” pravi pogumna Dara, ki hoče bratca na vsak način obiskati v bolnici, kjer ga bodo kmalu zastrupili, ker pač zmanjkuje prostora. Ali kot pravi lokalna nuna: Teži nam rdeči križ, nikoli jim ni nič ne paše. ” Prav imate, Dara iz Jasenovca, ki je seveda sprožil mini državljansko vojno med Hrvati in Srbi, ki so se pobili na portalu IMDB, je izjemno tragična, neprijetna, čustvena, zajebana, izpovedno močna, realistična, dovolj kompleksna in večplastna, brutalna in žalostna vojna drama, ki nas pelje v zloglasni Jasenovac, kjer so se ustaši izživljali nad jetniki, med katerimi so prednjačile ženske in otroci. Jasenovac ni bil zgolj taborišče, Jasenovac je bil freak show perverznih mučiteljev, kjer bi se želodec obrnil tudi Heinrichu Himmlerju, očetu nacističnih taborišč. Režiser Predrag Antonijević, ki me je leta 1998 sesul tudi z mojstrovino Savior, vse pokaže točno tako kot je bilo, kar pomeni, da nas pelje pod nož ustaških klavcev, ki so vratove jetnikov rezali za zabavo ter jih streljali za hobi. In v težke situacije taboriščnega osebja, ki se jim kak jetnik zasmili, čeprav se hkrati seveda bojijo za svoje življenje. Tu ni propagande, tu je zgolj opomin na grozljive vojne čase, kjer so ustaši sanjali o svoji neodvisni državi in začeli z brutalnim genocidom nad srbskim narodom.

Ne grem se politike, niti nočem se je iti, povem zgolj to, kaj se je med leti 1941 in 1945 dogajalo v Jasenovcu, ko je tam vladal pošastni Vjekoslav Luburić, za svoje ustaške podanike znan kot Maks, ki je pred koncem vojne uspel pobegniti v Španijo, kjer ga je šele leta 1969 ubil jugoslovanski agent. Jasenovac je bil ultimativni logor smrti, ki so ga preživeli le redki. In trajen opomin na grozote vojne in genocidnega iztrebljanja, ki se je potem kot veste žal ponovilo še v devetdesetih, kar je ena izmed najbolj srhljivih zgodb na svetu. Dara iz Jasenovca je v prvi vrsti srbska verzija Dnevnika Ane Frank, ki si malo atmosfere in glasbeno podlago sposodi tudi iz Schindlerjevega seznama. In mukotrpna taboriščna drama, ki gledalca močno pretrese ter mu proti koncu ne pusti niti dihati. Ali kot čisto na koncu zine herojska Dara: “Jaz sem Dara Ilić iz Jasenovca.”

Ocena: 8/10

Primeri inšpektorja Vrenka (2021)

Po Jezeru in V imenu ljudstva je Vrenko še ena zelo dobra slovenska serija, ki zasenči večino slovenskih filmov, ki igrajo v kinu. Res je, slovenski režiserji in scenaristi se za televizijo, kar se žanrskih projektov tiče, dosti bolj potrudijo kot za kino, kar je zanimivo, saj je dober film načeloma lažje narediti kot serijo, ker je krajši in je z njim manj dela. No, Vrenko sicer ni tako dober kot Jezero, je pa vsaj tako dober kot V imenu ljudstva. Slovenskim filmarjev očitno ležijo domači pisci kriminalk, saj je tudi Vrenko nastal po pisani besedi, po romanih Avgusta Demšarja, ki so kot ustvarjeni za film in za televizijsko serijo. Kot romani Tadeja Goloba, ki so nam dali Jezero. Drži, Taras Birsa in inšpektor Martin Vrenko sta super double bill. Sta kot Sam Spade in Philip Marlowe. Za slovenske razmere, da se razumemo. In če je Birsa bolj skandinavski tip detektiva, je Vrenko tipični Slovenec. Samski možakar, ki kot Sherlock Holmes raziskuje svoje primere, ima težave z ostarelim očetom, ki noče v dom, in se ves čas tudi, da bi v posteljo spravil lastnico nočnega bara, kjer prepeva seksi Zala Smolnikar.

Itak, Dario Varga je odličen Vrenko, ki mu zelo dobro sledita tudi njegova pomočnika Lotos Šparovec (Oskar Brajdič) in Jurij Drevenšek (Marko Breznik), zvesta kompanjona, ki skupaj z njim rešujeta zapletene umore v Mariboru. Šest delov, vsak primer za dva dela. Dobra ideja in prepričljivo izpeljana naloga. Pa še stranski igralci so izjemni v posameznih epizodah. In cel kup jih je. Celo Ivanka Mežan se pojavi, jebentiš. Da bo Vrenko novi superhit slovenske televizije, je bilo jasno, saj je prišel ob pravem času, pa še gledalci so po Jezeru in V imenu ljudstva željni domačih kriminalk.

In pazi to, lastnico nočnega bara, kamor zahaja Vrenko, igra Katarina Čas, zato ni čudno, da se Vrenko zagreje zanjo in da tudi gledalci komaj čakajo, kdaj jo bo spravil v posteljo. Primeri inšpektorja Vrenka, kjer sta se kot režiserja podpisala Boris Jurjaševič in Slobodan Maksimović, je torej še ena fina, intrigantna, prepričljiva, zanimiva, napeta in gledljiva domača kriminalka, vredna gledalčeve pozornosti. Pa četudi v Mariboru nihče ne govori po štajersko.

Ocena: 7/10

Bonnie Raitt: Nick of Time (1989)

Gospa Bonnie Raitt, ki jih danes šteje že 71, se je skozi cela sedemdeseta in osemdeseta matrala s prebojem v prvo ligo, ki ji ni pa ni uspel. Čeprav so vsi vedeli, da je izjemna glasbenica in umetnica, so ji manjkali hiti. In album, ki bi iz nje naredil zvezdo. No, leta 1989 je prišel Nick of Time, njen labodji spev, s katerim je poletela nad oblake, prodala pet milijonov izvodov in snela kar tri grammyje. Nič čudnega, saj je res posnela odličen album, ki začara tudi največje dvomljivce. Prva stran je simpatična mešanica countryja, rocka in popa, na drugi pa Raittova zajadra v blues in soul ter sesuje in očara tudi mene. Nick of Time je res plošča za prste polizat, kot radi rečemo. Ali v mojem žargonu, plošča, tako dobra kot lizanje lulike. Plus videospot za pesem Thing Called Love, kjer seveda pozira mladi Dennis Quaid.

Bonnie Tyler: Diamond Cut (1979)

• 

• 

Soliden album, ki pa mu manjkajo hiti, se pravi pesemi, ki bi si jih poslušalec zapomnil. Prav to je bil tudi njegov glavni problem, ko je leta 1979 ugledal luč sveta. Na plošči, ki jo je gospa Tyler izdala leto dni prej, je bil recimo It’s a Heartache, tukaj pa ni nič podobnega in dovolj markantnega. Morda mi je še najbolj všeč I’m a Fool, s katero se album konča, pa tudi The Eyes of a Fool seveda ni slaba. Da o raskavem vokalu Tylerjeve niti ne govorim. Okej plošča, vsekakor. Pa še idejo so imeli, da bi Bonnie prodali kot seksi bejbo, kar jim je na sredinski fotki seveda tudi uspelo.

Dwight Yoakam: Buenas Noches from a Lonely Room (1988)

To je on, Dwight Yoakam, svetovni prvak ameriškega countyja in megazvezdnik te špure, ki je dosegel vse, kar se je dalo. Tukaj je njegov tretji album v karieri, ki je s komadoma Streets of Bakersfield in I Sang Dixie osvojil prvo mesto najbolj vročih country pesmi tistega leta. Country resda ni moja scena, toda če ga poje mojster kot je Dwight Yoakam, pa seveda nimam nič proti. Je pa Yoakam dober tudi zato, ker spoštuje legende, ki so prišle pred njim (komad Home of the Blues je seveda prepeval že Johnny Cash, pri Bakersfieldu pa mu pomaga legendarni Buck Owens) in hkrati dodaja svoj zvok, ki voha modernejše ritme, a ostaja zapisan tradiciji. Dobrodošla plošča, vsekakor.

The Elite (1980)

• 

• 

Izjemna vinilka! Z več kot kontekstnim in pravilnim naslovom, kjer glasbeno elito med drugim zastopajo tudi Michael Jackson, Bee Gees, Abba, Elton John, Cliff Richard, Barbra Streisand, Leo Sayer, Earth, Wind & Fire, Billy Joel, Neil Diamond in recimo Kenny Rogers. Enkratna paleta glasbenih genialcev in njihovih glasbenih presežkov. The Elite, nimaš kaj! Sicer pa plošča, s katero so zbirali denar za iskanje zdravila proti levkemiji, če se ne motim.

Pieces of a Woman (2020)

Pieces of a Woman, ta izjemna drama o izgubi otroka in prebolevanju vsega, kar pride zraven, se začne s porodom. S sekvenco poroda, ki se je na tak prepričljiv, doživet in realističen način ne spomnim v nobenem drugem filmu. Popadki, zaplet, bolečine, rojstvo in smrt. Vse to v uvodnih desetih minutah, kjer spremljamo bodočo mamico Martho (briljantna Vanessa Kirby) in njenega partnerja Seana (izvrstni Shia LaBeouf), ki čakata svojo asistentko za domači porod. Drži, Martha se odloči roditi doma, zato sta s Seanom malce razočarana, ko namesto njune asistentke pride gospa (zelo dobro Molly Parker), ki jo pač nadomešča. A nič zato, porod treba speljati do konca, mar ne. Popadki so konkretni, voda odteče, vagina je dovolj odprta, toda punčka noče ven, kar pomeni, da se začnejo zapleti. Asistentka se trudi, posluša srček zarodka, preverja odprtost vagine in pozabi, da bi bilo treba rešilca poklicati takoj, ko ni šlo vse po maslu, kot radi rečemo. Punčka se sicer rodi živa, celo zajoka in zamiga, toda ko jo presrečna mamica, ki je seveda trpela Kristusove muke, vzame v naročje, pomodri in preneha dihati. Rešilec resda pride, toda žal prepozno. Zajeban uvod, ki za sabo potegne še bolj zajeban film, kjer Martha jasno da pade v hudo depresijo, ki uničuje njeno zvezo s Seanom, ki prav tako žaluje in trpi. Martha se zapre in odmakne, njena mama (odlična Ellen Burstyn) pa komaj čaka, da bodo asistentko, ki je po njenem kriva za smrt otroka, spravili na sodišče in v arest. Pieces of a Woman, izjemna stvaritev madžarskega režiserja Kornéla Mundruczója, ki me je zagrabil tudi s filmom Fehér isten, je nadvse pretresljiv, prepričljiv, realističen, otožen in emocionalen film, ki se spretno izogne patetiki in gledalca razsuje s kruto realnostjo. Močno priporočam.

Ocena: 8/10

Frankie Laine: The Best Of Frankie Laine (1967)

• 

• 

To je on, Frankie Lane (1913-2007), country in mainstream megazvezdnik, filmski glumac, tv zvezdnik, nastopač, zabavljač in izjemen vokalist, ki je s svojimi pesmimi lomil srca in prodajne rekorde v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega tisočletja. America’s Number One Song Stylist, Mr. Rhythm, Old Leather Lungs in Mr. Steel Tonsils, je le nekaj vzdevkov in nazivov, ki so se ga prijeli skozi zares pestro kariero. Gospod Laine je bil res the one and only. Strašno kvaliteten country popevkar, ki je ujel slavo Sinatre in Elvisa, če prav pomislim. Pa še v mnogih legendarnih vesternih ste lahko ujeli njegov pesmi. Velik mojster, torej. In zdaj končno tudi del moje krasne vinilne kolekcije. Z zbirko največjih uspešnic, kjer je vse, kar morate vedeti in slišati o njemu. Zares pestra in čudovita paleta nepozabnih pesmi, kjer je ena boljša od druge. In kjer je poslušalcu nemudoma jasno, kao vrhunski pevec in interpret je bil Frankie Lane.

Kool & the Gang: Emergency (1984)

• 

• 

Moji pobje, moja muska, moje vrste plošča! Kool & the Gang, dame in gospodje. Mojstri soula, funka, jazza, r&bja in diska, ki so leta 1984 izdali svoj najbolj uspešen album v karieri in svet okužili z megahitoma Fresh in Cherish. Seksi vinilka, ki ji čas ne more do živega!

Basement Jaxx: EP3 (1996)

Britanski dance in elektro duet (Felix Buxton & Simon Ratcliffe), ki je pravo slavo ujel na začetku novega tisočletja in nanizal kar nekaj uspešnic. Zgodba se je začela že na sredini devetdesetih, toda prvi pravi album je butnil šele leta 2000. No, tukaj je njun EP iz leta 1996, zelo solidna ambientalna house in elektro štimunga, ki dobro seka tudi danes. In ki je dejansko prav prijetna za ušesa, če sem iskren. Z malo obvezne bluzancije, seveda.