SLOVENIJA & BALKAN

Posledice (2018)

01-l

Že dolgo nisem gledal tako živega in karizmatičnega slovenskega filma, zato najprej iskrene čestitke scenaristu in režiserju Darku Štantetu ter njegovi izvrstni igralski ekipi, kjer komaj verjamem, da ne gre za resnične delinkvente iz popravnega doma. Res je, Štantetovi mulci so tako zelo pristni, iskreni, realistični in avtohtoni, da gledalec komaj verjame, da gleda slovenski film. Če rečem, da gre za slovensko inačico mojstrovine Kids, ki jo je sredi devetdesetih posnel Larry Clark, ne zgrešim kaj dosti. Če zapišem, da gre za najbolj živ slovenski film po odličnih Barabah, ki jih je leta 2001 posnel Miran Zupančič, pa prav tako nisem daleč. Navdušen, res. Prepričljiv, izvrstno odigran, enkratno zrežiran, aktualen, dobro spisan in vseskozi zanimiv, gledljiv ter dinamičen film, ki zagrabi gledalca in ga premetava od začetka do konca, ko nemo obsedi na sedežu kinodvorane. In tu je glavni junak, no ja, antijunak Andrej (Matej Zemljič), upornik brez razloga, prikriti gej in problematični mladenič, ki ne jebe žive sile in pristane v popravnem domu, kjer naleti na lokalne frajerje, ki mu življenje zapletejo še bolj kot prej. Mama se zanj ne zmeni kaj dosti, oče je copata, vzgojitelji nimajo pravih idej, kar pomeni, da je Andrej prepuščen samemu sebi in odlična tarča za pobalina in barabina Željka (Timon Šturbej), ki ga vpelje v svet mini kriminala, o katerem sanja vsak delinkvent, ki da kaj nase. Tudi njegov kompanjon Niko (Gašper Markun), ki nenehno išče zdrahe, prepire in šanso za pretep. Režiser in scenarist Darko Štante je mojster za karakterje, za dialoge in za prizore, ki v mnogih slovenskih filmih ne dihajo, tukaj pa imajo krila in navdušijo gledalca. Zelo dober in drzen film. Tudi izven slovenskih meril. Kapo dol celotni ekipi.

Ocena: 9/10

Advertisements
KULTI IN KLASIKE

First Blood (1982)

http_i.huffpost.comgen305904imagess-RAMBO-large640

Čudež: Sylvester Stallone se razjoče kot majhen deček. Sylvester Stallone, ki je imel leta 1982 v kinih še tretjega Rockyja, je John Rambo, vietnamski veteran in zelena baretka, ki ga ne pustijo na miru. Ki ga gnjavijo, tuširajo z ledeno mrzlo vodo, zasmehujejo in tepejo po ledvicah. Samo zato, ker ima dolge lase, ker pride obiskat svojega prijatelja in ker gre na živce šerifu Willu Teasleu (Brian Dennehy). Nič čudnega, da se mu zrola. Da pobegne s policijske postaje, se skrije v gozdovih Oregona, se spomni svojih vietnamskih dni in zasledovalcem pokaže koristno uporabo svojega znamenitega noža, ki so ga v osemdesetih na veliko kupovali tudi Slovenci. »Dajte mi en Rambo nož,« je bil najljubši stavek naših najstnikov, ki so potem dobili še dve nadaljevanji in uživali sto na uro. Tako kot Sylvester Stallone, ki je istočasno fural dve sila uspešni franšizi. In pozor, Ramba bi morali igrati John Travolta, Dustin Hoffman, Clint Eastwood, Al Pacino in Steve McQueen, za poročnika Samuela Trautmana, ki ga je uspešno upodobil Richard Creeena (»Nisem prišel, da bi varoval Ramba, prišel sem, da bi varoval vas«), pa je bil v igri Kirk Douglas, ki mu ni bilo všeč dejstvo, da se scenarij ne drži romana. Da Rambo na koncu ne napravi samomora. Toda pazite, Rambo se na koncu zjoče. Kot otrok, ki so mu vzeli igračo. In to je klasika. Oskar za pogum. Dejanje, ki mu v celotni filmski zgodovini ne najdem para.

Ocena: 7/10

RECENZIJE

Delirious (2006), Control (2007)

DELIRIOUS

Tudi paparaci so ljudje. Steve Buscemi je Les Galantine, eden izmed tisočih paparacev, ki lovijo zvezde. Ki bi naredili vse, da ujamejo desni profil super popularne pevke K’Harme Leeds (Alison Lohman), katera se zagleda v mladeniča Tobyja Gracea (Michael Pitt). Naivnega brezdomca, ki mu prav Les ponudi streho nad glavo in ga vzame za svojega asistenta. Ne ravno poglobljena študija slave in lovcev na zvezde, pa vendar dovolj simpatičen, gledljiv, zabaven in dinamičen filmček za kratek čas. Za upanje, da bo tudi nas nekoč opazila kakšna znana pevka. In da bomo tudi mi nekoč postali zvezde kakšne popularne nadaljevanke.

Ocena: 6/10

CONTROL

Samo za oboževalce skupine Joy Division. Control se loti zadnjih let življenja karizmatično enigmatičnega pevca Iana Curtisa (Sam Riley), člana post punk benda Joy Division, ki je leta 1980 svet glasbe šokiral s samomorom pri vsega štiriindvajsetih letih starosti. Droge, divji urnik, težave z ženo Deborah (Samantha Morton) in nenehni napadi epilepsije so ga pahnili v depresijo. V stanje, ki je pokopalo tudi njegovega idola Jima Morrisona. In film se biografije loti zelo resno, predano in tako, da ne bi slučajno razočaral njegovih oboževalcev. Žal pri tem pozabi na vse ostale, ki iščejo dober portret znanega glasbenika in žal dobijo le malce razvlečen ter preveč statičen poklon Ianu Curtisu, ki pa se seveda ne bo obračal v grobu. Morda bo le malce zazehal. Tako kot gledalci, ki jim glasba skupine Joy Division ni blizu.

Ocena: 5/10

RECENZIJE

The Human Centipede (2009)

 

MV5BZjU2MGM3N2MtYjJlNS00N2E2LWI4ODktMjQ0Y2QzMWU5MWQxXkEyXkFqcGdeQXVyMjUyNDk2ODc@._V1_

Če iščete enega najbolj morbidnih in težko prebavljivih filmov vseh časov, je The Human Centipede pravi naslov. Narejen v šokantni, meseni, perverzni in ogabni maniri zgodnjih filmov Davida Cronenberga in opremljen z naporno klavstrofobično atmosfero, ki vam bo proti koncu pošteno načela živce in prag tolerance. Zares morbiten film z noro idejo zmešanega doktorja, ki iz treh nič hudega slutečih posameznikov (dve dekleti, en mladenič) ustvari “človeško gosenico”. In to tako, da jim zlepi anus in usta, se pravi tako, da imajo vsi trije en sam prebavni trakt, kar pomeni, da se drugi in tretji del “gosenice”, tega grozljivo patetičnega in trpečega stvora, hrani z blatom prvega, če hoče preživeti. Drži, zmešanemu doktorju (ker Udo Kier očitno ni imel časa, je vskočil nič manj čudaški in markantni Dieter Laser) je ime Josef, spozna pa se na ločevanje siamskih dvojčkov, kot zloglasni doktor Mengele, ki je med svojimi poskusi v koncentracijskih taboriščih morda prav tako dobil kako podobno idejo. Zajeban film, ki ga je težko zdržati do konca, saj je trpljenje nesrečnikov, ki jih doktor poveže  v “gosenico”, tako iskreno in prepričljivo, da ga začuti tudi gledalec. To seveda pomeni, da film ni le prazna in cenena pizdarija, ki želi šokirati, marveč divja in zelo realistična študija ujetništva, kjer mladenič in dve mladenki nikakor ne morejo najti rešitve. Gledalca ostra klavstrofobična atmosfera zgrabi še pred operacijo, nato pa ga ne  spusti do bridkega konca, ki bo vsaj mene zaznamoval za celo življenje. Brez dvoma eden najbolj nenavadnih filmov vseh časov, ki ga niso do konca zdržali niti gledalci na testnih projekcijah in ki mu priznani kritik Roger Ebert ni upal dati ocene, saj je bil preveč zgrožen. Čisti kult in in film, ki gre čez vse meje dobrega okusa in razuma.

 

Ocena: 7/10

RECENZIJE

Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street (2007)

sweeney-todd-poster

Pojoči Jack Razparač. Lik Sweeneyja Todda, ki vam namesto brk poreže in prereže vrat, je star kot Zemlja. Nekje okoli 150 let, ko se je prvič pojavil v angleškem časopisju. Zelo hitro so ga pograbili tudi gledališčniki in filmarji, toda nihče ga ni pograbil tako strastno, tako zelo predano in tako zelo enkratno kot prav Tim Burton, ki ga je spremenil v stilsko dovršeni in atmosfersko briljantni mjuzikl z Johnnyjem Deppom v naslovni vlogi. In prav pri takšnem filmu se vidi domišljija Tima Burtona, morda poslednjega hollywoodskega pravljičarja, ki fura svojo sceno in se je pustil zavesti le pri bednem rimejku Planeta opic. Najnovejši Sweeney Todd je resnično enkraten filmski izlet. Vizualno močna mešanica eksperimenta in pravljice, kjer Johnny Depp igra kot nor. Morda celo najbolje v svoje zanimivi karieri. Zagotovo pa tako zelo dobro, da bi si letos zaslužil oskarja. Nič manj dobro ne igra tudi Alan Rickman, njegov glavni nasprotnik sodnik Turpin, ki mu je uničil mladost na Fleet Streetu. In prav Fleet Street se po Toddovi zaslugi spremeni v nočno moro. V teritorij prerezanih vratov, kjer bi več kot užival tudi Jack Razparač. Zares enkratna filmska izkušnja in dokaz, da je prav Tim Burton eden redkih režiserjev, ki nas lahko tako zelo razkošno popelje na izlet v sedmo umetnost. Na izlet, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Ocena: 9/10

RECENZIJE

Trick ‘r Treat (2007)

Trick 'r Treat 2007 USA DVD Cover 2 customaniacs.org (2).jpg

Odlična zabava za Noč čarovnic. Ubijalski ravnatelj, vampirji, vampirke, volkodlakinje, umrli otroci, zombiji in deček z masko, ki mesari kot Michael Myers. Presenetljivo solidna mešanica groze in smeha, kjer trick postane resničen in kjer se zabriše meja med fikcijo in realnostjo, med maskami in resničnimi liki iz urbanih legend. Štiri različne zgodbe, štirje filmi v enem filmu. V skulirani dozi strahu za Noč čarovnic, ki premore dovolj dobre igralske kreacije in dovolj dobro dramaturgijo ter režijo, da ji ne moremo očitati kaj dosti napak. Morda le dejstvo, da še vedno obrača klišeje. Toda, ker jih obrača dobro, gledalec uživa in morebitnih pomankljivosti niti ne išče. Ravnatelj in vzoren očka je v resnici nevaren ubijalec. Skupina deklet, ki so v resnici krvoločne in seksualno divje vamprike. Prijatelji, ki izvedejo neslan trik in doživijo pravo grozo. Ter deček z masko, ki išče svojo čokolado, svoj perverzni treat. Učinkovita kombinacija, ki preseže številne bedne grozljivke, ki jih vrtijo naša kina.

Ocena: 7/10

KULTI IN KLASIKE

Jailhouse Rock (1957)

large-jailhouse-rock3

Jailhouse Rock, kjer Elvis fura etitjud Jamesa Deana, je na trenutke presenetljivo prebrisan in insajderski film o glasbeni industriji in šovbiznisu, bolj resna in zajebana drama kot pocukran mjuzikl, kar je seveda dobro, gledljivo in na dovolj kvalitetni ravni, da gledalec Elvisu odpusti manjko malce boljših igralskih sposobosti. Da Elvis misli resno, pokaže že v uvodu, ko med gostilniškim pretepom ubije nekega možakarja, pride v arest in si dovoli pobriti svojo znamenito frizuro. In seveda tudi v nadaljevanju, ko oklofuta prevarantskega lastnika založbe, ki njegovo pesem podari nekemu drugemu pevcu. Lahko bi rekli, da je prav Jailhouse Rock pavšalna biografija Elvisa Presleyja, čisto okej in korektno napravljen film, kjer seveda zmaga naslovna pesem, verjetno bolj znana od samega filma. V uho gresta seveda tudi You’re So Square Baby I Don’t Care in Young And Beautiful, ki ju tako kot legendarno Jailhouse Rock spremljajo zelo solidne sekvence, skratka, pred vami je čisto dobra glasbena drama, ki ji čas ne more do živega. Plus Judy Tyler, ki je v prometni nesreči umrla samo nekaj dni po koncu snemanja.

Ocena: 7/10