RECENZIJE

Mamma Mia! Here We Go Again (2018)

maxresdefault

Da sem fan prvega dela Mamma Mie, tega glasbena poklona Abbi, ki me je napolnil s pozitivno energijo in dobro voljo, sem že večkrat povedal. Da sem zelo razočaran nad nepotrebnim nadaljevanjem, ki ga ob koncu reši samo Meryl Sreep, pa bom povedal zdajle. Dolgočasno je in vleče se. Pa nič posebnega ni. Scenarij je upehana reciklaža prvega dela, glasbene točke so znatno manj očarljive, Cher pa prav tako nima pojma, kaj naj sploh počne. Pač pojavi se in ima idejo, da je dovolj le to, da je Cher. Kot sem že zapisal, res nepotrebno nadaljevanje.

Ocena: 4/10

RECENZIJE

My Dinner with Hervé (2018)

dinnerwithherve17-b

To je on, Herve Villechaize, miniaturni zvezdnik serije Fantasy Island in bondiade Mož z zlato pištolo, ki si je na začetku devetdesetih pri komaj petdesetih vzel življenje. Zdaj je končno dobil biografijo, kjer ga seveda igra Peter Dinklage, svetovni prvak Igre prestolov. Kritiki pravijo, da ga igra dobro, jaz pa menim, da ga igra premalo doživeto, premalo zagnano in premalo prepričljivo. Kot bi se ga bal. Kot da bi imel prevelik rišpekt, da bi ga res strgal do kosti. Po drugi strani je Jamie Dornan kot novinar Danny Tate, čisto okej, kar pa seveda ne reši filma, ki nekako ne zna zaživeti in kljub zanimivi temi in nastavku ne ujame pravega stika z gledalcem. Je pa tole dejansko resnična zgodba novinarja Sacha Gervasija, tudi režiserja filma, ki je pravega Herveja res poznal in se z njim tudi dobil za intervju ter večerjo. Plus Andy Garcia kot Ricardo Montalban.

Ocena: 5/10

RECENZIJE

BlacKkKlansman (2018)

blackkklansman

Končno spet dober film Spikea Leeja. Ne samo dober, tudi aktualen, poučen, pomemben in nujen. Tudi za njegovo kariero, ki je že nekaj let v leru. In v filmih, s katerimi si dela sramoto in uničuje svojo legendo iz osemdesetih in prve polovice devetdesetih. In tu je Ron Stallworth (John David Washington), temnopolti policist, ki se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu črnskega boja za pravice, s pomočjo židovskega kolega Flipa Zimmermana (Adam Driver) infiltrira v lokalni Ku Klux Klan in povzroči zmedo vodilnih ter najbolj vplivnih članov. Manira filma Donnie Brasco, torej. Pa še kakšne podobne policijske kriminalke. Toda to ne moti preveč, saj Spike Lee s kamero in scenarijem baranta prepričljivo, zanimivo, gledljivo ter zabavno, ko je to potrebno. Res sem vesel, da mu je končno spet ratal dober in kul film. In da je po dolgem času vendarle znova pokazal in dokazal, kako zelo dober režiser je, ko v roke dobi primeren material.

Ocena: 7/10

RECENZIJE

Me Before You (2016)

me-before-you-2

Tale tipični in tako imenovani tearjerker je dve leti nazaj v jok spravil tudi moške. Nič čudnega, ko pa pripoveduje zgodbo o mladem invalidu in njegovi pomočnici, ki se zaljubita. Seveda ne takoj, kar pomeni, da se sprva ne marata. No ja, on je ne mara, kar je jasno, saj je siten in zagrenjen model, ki sanja o času, ko je bil poln energije in je skakal nad oblaki. Vse do usodne prometne nesreče, ki ga je prikovala na invalidski voziček in mu pobrala krila ter voljo do življenja. Lep film, pa tudi spretno se izogiba pretirani patetiki, ko mora biti emocionalen. Toda kot celota je še vedno kliše. Prevečkrat videna zgodba, ki tu in tam izgubi nekaj dinamike in gledalcu postreže s preveč predvidljivimi prizori in zapleti. Emilia Clarke, specialistka za zmaje iz Igre prestolov, je kot neizkušena, simpatična, prijetna in malce nerodna Lou, ki bi jo lahko klicali tudi Bridget Jones, zelo gledljiva in prepričljiva, čedni Sam Claflin, ki je bil letos glavni v filmu Adrift, nekaj časa nazaj pa ste ga ujeli tudi v Igrah lakote, pa ji dobro parira in solidno ujame trpečega mladeniča, ki ga ozdravi iskrena ljubezen. Vredno ogleda, a nič več kot to. Pač ljubezenska zgodba z napako.

Ocena: 6/10

KULTI IN KLASIKE

Flic Story (1975)

39539807-4b6a-4f82-ab87-5b24be087cf3_1.f00738d11fd7a238d6c6eb2caa9e25f7

Ne rečem, da ni fino gledati, kako se Alain Delon in Jean-Louis Trintignant, dva velikana francoskega in evropskega filma, igrata igro mačke in miši, kjer je prvi policaj Roger Borniche, drugi pa zlikovec Emile Buisson, toda film kot celota ne prepriča dovolj. Je precej razvlečen, dolgočasen in premalo prepričljiv. Kljub načeloma suvereni in solidni režiji Jacquesa Derayja, ki se je specializiral za kriminalke in trilerje. Na eni strani policaj, ki lovi kriminalca in žre živce svojim šefom, na drugi pa zlikovec, ki pobija svoje nasprotnike in beži pred roko zakona. Kot neke vrste predhodnik Zodiaka Davida Fincherja, če prav na hitro pavšaliziram. Vredno ogleda za firbec, kakšne trajnejše vrednosti pa vsaj zame tale filmček žal nima.

Ocena: 5/10

KULTI IN KLASIKE

Last Tango in Paris (1972)

 

Film, ki je za vedno spremenil pogled na maslo. Zadnji tango v Parizu je film, ki mu ni nerodno. In film, ki kljub številnih perverznim ter navidez poceni sekvencam deluje kot globoka študija seksualnosti, o kateri še danes mnogi ne upajo govoriti naglas. Zadnji tango v Parizu je film, zaradi katerega je nerodno tudi gledalcem. Nerodno zato, ker so ga gledali. In nerodno, če priznajo, da jim je bil všeč. Zadnji tango v Parizu premore celo vrsto direktnih, perverznih in seksualno eksplicitnih sekvenc, ki pa mu ne preprečijo, da ne bi bil kljub temu mojstrovina sedme umetnosti. Prav to je neverjeten dosežek. Prav to ga loči od ostalih filmov, ki so s takšnimi prizori le provocirali in lovili pozornost gledalcev. Pred vami je film, kjer moški pred analnim seksom ženski anus namaže z maslom. Kjer ženska moškemu anus draži s  prsti, on pa ji med tem govori, da bo morala lizati prašičje bruhanje. Film, kjer hoče moški lizati mrtvo podgano in kjer ženska moškemu penis z rokami zmasira sredi restavracije. Kjer se moški veš čas obnaša in govori kot navadna svinja. In kjer je ženska ves čas praktično popolnoma gola. Pa vendar, vse to je le dodatek. Le razlog za globoko patološko razmerje, kjer moški in ženska resda le seksata, pa vendar pokažeta tudi hudičevo mero psihološke navezanosti in prepričljivo študijo takšnega razmerja. Kot sem že zapisal, klasika sedme umetnosti, ki so jo mnogi kritiki uvrščali na lestvico najboljših filmov vseh časov. Povsem zasluženo. Jasno, če Tango ne bi imel Marlona Branda, bi bila stvar drugačna. Še posebej, če bi njegovo vlogo igral kak neznan igralec. Prav z Brandom vsi tisti primitivno izprijeni stavki in perverzno početje dobijo pomen. Tudi zato, ker je šlo za največjega in najbolj spoštovanega igralca vseh časov. In pozor, Brando pokaže celo svojo zavaljeno rit. In to stori tako, da mu verjamemo. Tako, da bi si celo njegova rit zaslužila oskarja. Prav ta prizor je zmotil moraliste, ki so obračali glave, kar je seveda neumnost, saj je Brando tudi na ta način izvrstno ujel bistvu svojega lika. Bistvo možakarja, ki se požvižga na pravila in mu je važno le to, da se sam počuti dobro. Brando namreč igra zagrenjenega 45 letnika, katerega žena je ravnokar naredila krvavi samomor, Maria Schneider pa je mlada deklica, ki naj bi se poročila z nekim dolgočasnim filmarjem (Jean-Pierre Leaudom). Srečata se v Parizu, po naključju najameta stanovanje brez pohištva, začneta seksati kot zajca, on pa postavi pravila, ki se jih morata držati. Brez imen, preteklosti in brez čustev. Samo seks in telesna naslada. Damica igro sprejme, flirt pa se hitro spremeni v pravo obsesijo. Kljub temu, da je on žaljiv, prostaški in nesramen ter da jo analno skoraj posili, se ona vedno znova vrača v najeto stanovanje in mu daje svoje telo. Patologija, da ji ne najdem para. Skorajda mazohistično uživanje v podrejenem položaju, ki mlado deklino močno privlači in vzburja. Resda preživita tudi nekaj simpatičnih trenutkov (enkratna scena oponašanja živali), toda on zadevo vedno pokvari s svojo prostaškostjo, ki jo verjetno izvaja samo zato, ker se boji svojih čustev. Čustva namreč nameni le svoji mrvi ženi, ko se kot otrok zjoče nad njenim truplom, kar je pravzaprav vrhunec filma. Prav sta prebrali, film, ki premore tako veliko eksplicitnih seksualnih prizorov, je najboljši v najbolj resnem momentu. V trenutku, ko na dan pridejo vsaj potlačena čustva in ko Marlon Brando spet dokaže, da je morda res najboljši igralec na svetu. Ne boste verjeli, toda prav analni seks spremeni njegov pogled na zadevo. Prav po analnem seksu se Brando zaljubi in prekrši vsa pravila, ki jih je postavil. Začne ji pripovedovati o svoji preteklosti, ji težiti o resni zvezi, poroki in še o čem. Zanjo je vse to seveda prepozno, saj jo je prej tolikokrat grobo zavrnil v vsem, kar je bilo povezano s čustvi. Zdaj je glavna ona, zdaj veljajo njena pravila. Zdaj je ona moški, on pa ženska. Zelo podobno filmu Devet tednov in pol, ki bi ga lahko proglasili za Zadnji tango v Parizu štirinajst let kasneje. Če rečemo, da gre za film o moškem in ženski, ki se poskušata obnašati kot mednožji, a jima to ne uspe najbolje, ne zgrešimo ničesar. On hoče biti le penis, ona le vagina. Ko jima ne rata, seveda poči. Brando si je istega leta slavo povrnil še z vlogo v Botru, medtem ko je Maria Schneider padla v mešanico kriz in katastrof, kjer so kraljevala mamila, živčni zlomi in seksualna zmedenost. Če bi jo označili za rezervno verzijo Brigitte Bardot, ne bi kaj dosti zgrešili. Prav zato je žalostno, da je bil Tango res njen edini tango. Njena edina omembe vredna vloga, po kateri ji ni ratalo unovčiti instantne slave. Stara je bila dvajset let, igrala je ob Marlonu Brandu, film pa je postal eden izmed najbolj kontroverznih in razvpitih celovečercev vseh časov. Nič čudnega, da se ji je odpelo in da ni našla nobene prave vloge več. Zadni tango v Parizu je ob izidu seveda šokiral ves svet in Brandu ter Bertolucciju prinesel nominaciji za oskarja. Močno je uspel tudi finančno, saj je bil šesti film leta v ZDA in Angliji. Na vprašanje, če je Brandu res dovolila analni seks, Maria Schneider še danes odgovarja: “Ne morem verjeti, da ste me kaj takega sploh vprašali. Ali mislite, da sem porno igralka.” Pa vendar, v svojih spominih je zapisala, da jo je režiser močno zmanipuliral in da mu gotovo ne bi segla v roko, če bi ga še kdaj srečala srečala. Medijska pozornost po Zadnjem tangu je bila zanjo pretrd oreh, saj je končala celo v umobolnici. Takrat je nastala tudi tista znamenita slika za rešetkami, kjer je pozirala s svojo ljubimko, čez leta pa je pojasnila, da so jo zadrogirali in namerno podtaknili novinarjem. Ker je bila na tleh, je zapravila obetavno kariero in zajebala vloge v filmih Jezusu iz Nazaretha, Ta mračni predmet poželenja in Caligula. Poznavalci seveda razlagajo čisto drugačno zgodbo in trdijo, da je v umobolnici pristala zaradi hudih duševnih težav svoje ljubice, ki jo je pač hotela imeti ob sebi. Na vprašanje, če sta imela kaj z Brandom, pa je vedno odgovarjala, da so bilo to samo govorice in da je bil Marlon v golih scenah še bolj sramežljiv od nje. Med snemanjem je zaradi preutrujenosti izgubila celih dest kilogramov, v denarnico pa je dobila le borih 2000 dolarjev. Prav imate, filmski svet se deli na obdobje pred in po Zadnjem tangu v Parizu. Filmu, ki je tako ali drugače zaznamoval tudi Slovence.

Ocena: 8/10

RECENZIJE

Jigsaw (2017)

jigsaw.jpg

Zakaj za vraga so posneli še enega, zakaj za vraga jaz to sploh gledam, zakaj za vraga takih bedarij ne prepovejo in ne uvedejo sankcij za vse sodelujoče? Vse to sem se spraševal med ogledom tega sranja. Te upehane reciklaže franšize Saw, ki bi se morala končati že po prvem delu, ki je bil res odličen in so ga nato umazala vsa bolj ali manj slaba nadaljevanja. In Jigsaw, ali če hočete, Saw 8, je prišel po sedemletni pavzi. Očitno zaradi želje po denarju, ali z idejo reboota, ali pač zaradi budalaštine o novem nadaljevanju, ki seveda ne prinaša nič svežega, zanimivega in razburljivega, kar pomeni, da izgleda kot Saw 243, jebemtiš no. Dogajanje je seveda postavljeno v čas deset let po smrti zloglasnega Jigsaw psihopata, kjer gledalca spet čakajo zanke, finte, indici in vse ostale pizdarije, ki smo se jih pošteno prenažrli pri prejšnjih nadaljevanjih. Ni prave napetosti, ni prave atmosfere, ni prave groze. Je samo upehan kliše, s katerim sem izgubil uro in pol svojega lajfa.

Ocena: 2/10