Last Tango in Paris (1972)

Film, ki je za vedno spremenil pogled na maslo. Zadnji tango v Parizu je film, ki mu ni nerodno. In film, ki kljub številnih seksualno drznim prizorom, s katerimi pač šokira, ponudi globoko, intimno, zanimivo in prepričljivo študijo seksualnosti, o kateri še danes mnogi ne upajo govoriti naglas. Zadnji tango v Parizu je film, zaradi katerega je nerodno tudi gledalcem. Nerodno zato, ker so ga gledali. In nerodno, če priznajo, da jim je bil všeč. Drži, Zadnji tango v Parizu za razliko od mnogih podobnih s seksom nabitih filmov tukaj ni samo zato, da šokira, ampak tudi zato, da nas zagrabi kot celota in nam da misliti. Film, ki je spremenil svet, pravzaprav. In prvi pravi mainstream pornič, če malce pretiravam. Zadnji tango v Parizu, poleg Cesarstva čutil in Emmanuelle prvi stik z goloto in seksom za mnoge gledalce, je film, kjer moški aka Paul (igra ga Marlon Brando), Američan, depresiven in sesut zaradi smrti svoje žene, pred analnim seksom ženski aka Jeanne (igra jo Maria Schneider), mladi Parižanki, anus namaže z maslom. Kjer ta ista ženska moškemu anus draži s  prsti, on pa ji med tem govori, da bo morala lizati prašičje bruhanje. Film, kjer hoče ta isti moški lizati mrtvo podgano, in kjer ženska moškemu penis z rokami zmasira sredi restavracije. Izjemno pogumen in drzen film za leto 1972, vam rečem. Tudi zato, ker se moški ves čas obnaša zelo grdo in poniževalno, ženska pa je ves čas praktično popolnoma gola in seveda močno kosmata, da se ne pozabi. Pa vendar, vse to je le dodatek. Le provokacija, da se dviga prah, v resnici pa okras za za emotivno globoko patološko razmerje, kjer moški in ženska resda le seksata, pa vendar pokažeta tudi veliko mero psihološke navezanosti in prepričljivo študijo takšnega razmerja. Res je, Paul in Jeanne skozi goli fuk pokažeta več čustev kot vsi ostali zaljubljeni ter romantični filmski pari. Fuk je njuna ljubezen. Fuk poganja njuno ljubezen. Pa več kot očitno je, da skozi fuk zdravita svoje frustracije in čustvene travme. Še ko jo Paul analno posili in namaže s putrom, to stori skozi igro in njeno privolitev. Jasno, če Zadnji tango v Parizu ne bi imel Marlona Branda, ki je samo nekaj mesecev prej znova zablestel kot Vito Corleone v Botru, bi bila stvar drugačna. Prav z Brandom vsi tisti izprijeni stavki in perverzno početje dobijo težo. Prav Brando da temu filmu potrebno globino, veličino in ikoničnost. Pa ne samo zato, ker je Brando, ampak tudi zato, ker je kot Paul fantastičen, iskren in tako zelo prvinski, da brez sramu v kamero pokaže tudi svojo obilno zadnjico, rekoč, jaz sem pofukal Jeanne, bi pa pofukajte mene, kaj me briga. Drži, celo Brandova rit bi si zaslužila oskarja, saj je zmotila moraliste, ki so zmajevali z glavo, kar je seveda velika neumnost, saj je tudi s tem prizorom izvrstno ujel bistvo svojega lika. Bistvo možakarja, ki se požvižga na pravila in mu je važno le to, da se sam počuti dobro. In da v majhni pariški sobici poriva mlado, pohotno, vročo, seksi in lepo bejbiko, ki naj bi se poročila z nekim dolgočasnim filmarjem (igra Jean-Pierre Leaudom). Paul z njenim mednožjem, ali še bolje, z njeno ritjo, zdravi svojo depresijo po samomoru svoje žene, zato hoče samo seks brez čustev. Z Jeanne sredi Pariza najameta stanovanje brez pohištva in začneta seksati kot zajca. Brez imen, brez preteklosti in seveda brez čustev. Samo seks in telesna naslada. Jeanne igro iz radovednosti in pohote sprejme, seks pa se hitro spremeni v ultimativno obsesijo. In to kljub temu, da je Paul ves čas žaljiv, prostaški in nesramen, ter da jo analno, kot sem že zapisal, skorajda posili. Jeanne brez njega ne zmore, zato se vedno znova vrača v najeto stanovanje in mu daje svoje telo. Patološka obsedenost, da ji ni para. Skorajda mazohistično uživanje v podrejenem položaju, ki mlado deklino močno privlači in vzburja, ter nas spomni na zloglasnega Nočnega portirja, ki ga je leta 1974 posnela Liliana Cavani. Paul in Jeanne resda preživita tudi nekaj simpatičnih trenutkov (enkratna scena oponašanja živali), toda Paul romantiko vedno pokvari s svojo prostaškostjo, ki jo izvaja samo zato, ker se boji svojih čustev. Čustva namreč nameni le svoji mrvi ženi, ko se kot otrok zjoče nad njenim truplom, kar je pravzaprav vrhunec filma. Prav ste prebrali, film, ki premore tako veliko eksplicitnih seksualnih prizorov, je najboljši v najbolj resnem momentu. V trenutku, ko na dan pridejo vsaj potlačena čustva, in ko Marlon Brando spet dokaže, da je morda res najboljši igralec na svetu. Ne boste verjeli, toda prav analni seks spremeni njegov pogled na zadevo. Prav po analnem seksu se Paul zaljubi in prekrši vsa pravila, ki jih je postavil. Jeanne začne pripovedovati o svoji preteklosti, ji težiti o resni zvezi, poroki in še o čem. Toda nje to ne fascinira. Ravno nasprotno, odvrne jo, saj začuti, da zdaj ona postaja glavna v njunem razmerju. In da lahko začne postavljati svoja pravila. Zdaj je ona moški, on pa ženska, nimaš kaj. Zelo podobno kot v filmu Devet tednov in pol, Zadnjem tangu v Parizu štirinajst let kasneje, ki ga je posnel Adrian Lyne. Zadnji tango v Parizu je film, kjer moški in ženska funkcionirata samo takrat, ko se zbanalizirata na penis in vagino. Ko hočeta biti kaj več, razmerje poči in se sesuje. Drži, Brando, ki je za Tango snel nominacijo za oskarja, po Tangu kar štiri leta ni posnel nobenega drugega filma, Maria Schneider, ki je leta 1975 zaigrala še v filmu The Passenger z Jackom Nicholsonom, pa je padla v mešanico kriz in katastrof, kjer so kraljevala mamila, živčni zlomi in seksualna zmedenost. Bila je podobna Brigitte Bardot, le da je bila bolj drzna, zato je škoda, da je bil Zadnji tango v Parizu res njen zadnji tango, če smo malo poetični. Stara je bila dvajset let, igrala je ob velikem Marlonu Brandu, režiral jo je sloviti Bernardo Bertolucci, ki je snel nominacijo za oskarja, film, kjer je blestela, pa je postal eden izmed najbolj kontroverznih, kultnih in razvpitih celovečercev vseh časov, ki je pridelal tudi zajeten kupček denarja in šokiral svet. Nič čudnega, da se ji je odpelo in da se je hitro izgubila iz prve lige. Na vprašanje, če je Brandu res dovolila analni seks, je mnogo leta kasneje odgovorila: “Ne morem verjeti, da ste me kaj takega sploh vprašali. Ali mislite, da sem porno igralka.” Pa vendar, v svojih spominih je zapisala, da jo je režiser Bertolucci močno zmanipuliral in da mu gotovo ne bi segla v roko, če bi ga še kdaj srečala srečala. Medijska pozornost po Zadnjem tangu je bila zanjo pretrd oreh, saj je končala celo v umobolnici. Takrat je nastala tudi tista znamenita slika za rešetkami, kjer je pozirala s svojo ljubimko, čez leta pa je pojasnila, da so jo zadrogirali in namerno podtaknili novinarjem. Ker je bila na tleh, je zapravila obetavno kariero in zajebala vloge v filmih Jezusu iz Nazaretha, Ta mračni predmet poželenja in Caligula. Insajderji seveda razlagajo čisto drugačno zgodbo in trdijo, da je v umobolnici pristala zaradi hudih duševnih težav svoje ljubice, ki jo je pač hotela imeti ob sebi. Na vprašanje, če sta imela kaj z Brandom tudi izven filma, pa je vedno pojasnila, da so bile to samo govorice in da je bil Brando v golih scenah še bolj sramežljiv od nje. Med snemanjem je zaradi preutrujenosti izgubila celih deset kilogramov, v denarnico pa je dobila le borih 2000 dolarjev. Maria Schneider je pozabljena od vseh umrla leta 2011, stara komaj 58 let, torej sedem let kasneje kot Brando, ki je dočakal 80 let, in sedem let pred Bertoluccijem, ki je dočakal 77 let. Z Brandom sta ostala prijatelja vse do njegove smrti, Bertolucciju pa ni oprostila manipulacije in tega, da jo je kot neizkušeno igralko silil v tako drzne in težke prizore, pa četudi je vedno znova pojasnil, da to ne drži, saj je točno vedela, kaj snema in kaj se od nje pričakuje. Prav imate, filmska umetnost se deli na obdobje pred in na obdobje po Zadnjem tangu v Parizu, ki je tako ali drugače močno zaznamoval tudi Slovence.

Ocena: 8/10