Heat (1995)

Celebrity Death Match. Itak, Pacino in De Niro v istem filmu in celo s skupnimi prizori, kar se v drugem Botru kot veste ni zgodilo. Mokre sanje vsakega filmofila, ki da kaj nase. Čisti pornič igralskega presežka. In film, ki ga lahko mirne duše proglasim za enega najboljših akcijskih krimičev devetdesetih. In Michael Mann, jebemti kako dobro režira, kadrira in vodi oba gospoda filmske umetnosti. Prav Mann je zaslužen, da je Heat še vedno tako zelo dober, prepričljiv in napet film. Izvrstno prikazan boj med dobrim in zlim, kjer imamo na eni strani Pacinovega policista Vincenta Hanno, na drugi pa De Nirovega bančnega roparja Neila McCauleyja, ki ima v svoji ekipi izjemno pester in zanimiv nabor možakarjev, na čelu z Valom Kilmerjem, Dannyjem Trejom, Tomom Sizemorejem in recimo Jonom Voightom, ki izvajajo skrbno načrtovane rope in žrejo živce Hanni, ki jim nenehno diha za ovratnik. Akcijske sekvence so res odlične, Mann pa ne pozabi na emocije in zasebne peripetije glavnih junakov, kjer usode seveda krojijo ženske. Presenetljivo veliko žensk je v tem moškem filmu. Kilmer ima svojo bejbo Ashley Judd, Pacino ima svojo bejbo Diane Venora, celo De Niro si najde svojo bejbo Amy Brenneman. Da imajo vsi težave z njimi, seveda ni treba posebej poudarjati. Je pa kul, da so punce zraven, saj dajo filmu potrebno globino in življenjske situacije, da ni le surova urbana kriminalka. Nikoli ne bom pozabil, da sem v kini spizdil orjaški džambo tega filma. 3 D pizdarijo, kjer je Kilmer butal ven, De Niro in Pacino pa sta bila vsak na svoji strani. Četrtino stene mi je zasedel ta faking džambo in s ponosom sem ga pokazal vsakemu, ki je prišel na obisk. Res je, Heat je zaznamoval mojo mladost in devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Je film, ki jih v Hollywoodu naredijo zelo redko. Dodelan, precizen, kompleksen, odlično odigran, še bolje zrežiran in vrhunsko posnet. Žanrska poslastica, če povem na kratko. In vreden ogleda vedno znova.

Ocena: 8/10

Advertisements

The Running Man (1987)

The Running Man, ta Hunger Games osemdesetih in na veliko začudenje Arnolda Schwarzeneggerja, ki je imel istega leta v ognju še Predatorja, delo režiserja Paula Michaela Glaserja, pred tem znanega le po tv serijah, je resda precej scenaristično luknjast, režijsko površen in prav s strani Schwarzeneggerja igralsko sila nezanesljiv in celo trapast, toda kot celota na gledalca vseeno pusti dober, prepričljiv, gledljiv in zanimiv vtis, ki ga krona še z zelo solidnimi akcijskimi sekvencami ter okej mero humorja. Super ideja je tudi Richard Dawson kot Damon Killian, zlovešči voditelj, šovmen in mastermind igre The Running Man, mega uspešnega tv šova, kjer nesrečne in večkrat po krivem obsojene posameznike vržejo v areno, kjer se morajo do zadnje kaplje krvi bojevati z raznoraznimi norci, ki se ponašajo z različnim orožjem. Bolj kot so dvoboji brutalni in kravi, večji so rejtingi in bolj uživajo tudi gledalci v studiu. Kot v starem Rimu, kot izvrstna alegorija na sodobni medijski svet, obseden z rejtingi, za katere so tv hiše pripravljene narediti vse in še več. No, ta isti Richard Dawson, ki Killiana seveda odigra doživeto in uživaško, je dobra fora zaradi dejstva, ker je tudi sam vrsto let vodil tv šov Family Feud, kar je resnično super ideja, o kateri kot mulc, ko sem tale film seveda videl prvič, nisem imel pojma. Ko smo že pri igralski ekipi, ki se dobro vklopi v dogajanje, ne moremo mimo zelo seksi Marie Conchite Alonso, nepozabne latino zvezdnice osemdesetih, ki upodobi Amber Mendez. Bejbo, ki glavnega junaka Bena Richardsa (Arnold Schwarzenegger), obtoženega za poboj civilistov, kar je seveda grda laž, najprej izdaj oblastem, nato pa se skupaj z njim znajde v areni. In Jesseja Venture kot Kapetana Freedoma, resničnega rokoborca, ki je skupaj s Schwarzeneggerjem kot veste nastopil tudi v Predatorju. Pa Jima Browna, nekdanjega športnika in zvezdo blaxploitation filmov, ki se predstavi kot Fireball. Pa Yapheta Kotta, zvezdo Aliena in bondiade Live and Let Die, ki igra Richardsovega kompanjona Williama Laughlina. Pa recimo zavaljenega in grotesknega  Erlanda van Lidtha kot Dynama, ki je bil, pozor, pozor, tudi v resnici operni pevec. Luda ekipa, res. Tudi, kar se stajlinga tiče. Po eni strani neumna, pa drugi pa prav zaradi tega karizmatična in markantna. The Running Man je esenca osemdesetih. Je film, ki jih ne delajo več. Tisti posebni guilty pleasure, ki zagrabi za vedno. Tudi danes po več kot tridesetih letih.

Ocena: 7/10

Železne stopinje (2017)

Zelo zanimiv in insajderski dokumentarec o slovenski heavy metal sceni, kjer se pred kamero znajdejo vsi običajni osumljenci in pionirji te glasbe pri nas. Najbolj zanimivi so seveda deli, kjer obudijo pozabljene pevce, ali še bolje, pevce, za katere marsikdo nima pojma, da so kdajkoli prepevali metal glasbo, saj so to počeli za kratek čas in na začetku svoje kariere. Recimo Vili Resnik in pazi to, celo Dominik Kozarič. Prav intervju z Resnikom je verjetno najboljši in najbolj zabaven del filma, saj nam razlaga svojo izkušnjo ne tekmovanju heavy metal bendov v bivši Jugi, kamor jo je mahnil z novim bendom in sploh ni znal besedila na glavnem nastopu. Epsko, res. In značilno za odštekanca, kot je Resnik. Četudi niste fan metal glasbe, v katero je padel tudi Janez Bončina Benč, je ogled tega dokuja nujen že zaradi nostalgije in vseh naših znanih glasbenih fac, ki sta jih avtorja Jure Gorjanec in Denis Brnčič uspela dobiti pred kamero. Pa tudi zaradi splošne izobrazbe o slovenski glasbi, ki je prav z metalom letela zelo visoko in daleč, saj je šlo po večini za izjemne muzikante. In da ne pozabim, razlog, da je šla potem metal scena v kurac in da so bile mnoge skupine skupaj tako kratek čas, da niso uspele izdati niti albuma, je bil odhod v vojsko. V faking JLA, ki je prekinil kariero, ideje in drajv. Ali kot so v komadu Soldat zapeli Pomaranča: “Bil je premlad, da postal bi soldat.”

Ocena: 7/10

Bambi (1942)

Walt Disney, vroč po Sneguljčici, Ostržku in Dumbu, je z Bambijem brez dvoma serviral eno izmed najbolj prikupnih risank vseh časov. Neuničljivo old school klasiko, ki jih danes ne delajo več. Čistokrvno animirano mojstrovino, ki se v gledalčevo srce zasidra za vse večne čase. Mali srnjaček, ki mu umre mama, in se potem postavi na svoje noge, je zgodba, ki bo živela za vedno. Je animiranka, ki jo lahko gledajo vse generacije otrok. In ni ga lepšega kot s svojo drago gledati Bambija na novoletni večer. Čista romantika, ki bo jo lahko ponavljal vsako leto znova. Čudovita, luštna, simpatična in zelo gledljiva risanka. Še posebej na posebni DVD izdaji, kjer vas čakajo tudi kul dodatki. Nujen ogled.

Ocena: 8/10

American Hustle (2013)

Itak, American Hustle nima za burek proti The Wolf of Wall Street. Nič posebnega, če sem iskren. Premalo svežih idej, premalo prave energije, premalo prave karizme. Christian Bale in Amy Adams seveda razturavata, sta pa zato Bradley Cooper in Jennifer Lawrence precej povprečna. David O. Russell zna posneti super film, toda American Hustle ni med njimi. American Hustle je hudo precenjen Donnie Brasco wannabe. Še ena policijska infiltracija in mafijska štorija, ki gledalca napade s klišeji in upa, da nas bo obrnila s preobrati in fintami. Mene ni, jebat ga. Meni se vse skupaj ne zdi čisto nič posebnega. Hajp  je bil ogromen, rezultat je le povprečna kriminalka, ki jo z levo roko presežejo mnogi podobni filmi. Jp, American Hustle je film, ki bi ga Martin Scorsese pustil na montažnem pultu.

Ocena: 6/10

The Broken Circle Breakdown (2012)

Jebeno dober film, ki vas ne bo pustil ravnodušnih. Ki vam bo skuril možgane, če se ne boste pred ogledom nažrli prozaka. Perfekcija od filma, če povem direktno. Prepričljiv, izjemno močan, čustveno doteran, enkratno odigran, briljantno sestavljen, še bolje zrežiran (Felix Van Groeningen) iz dramaturško tako zelo perfekten, da boste komaj verjeli. Eden najboljših filmov leta in resen kandidat za najboljši tujejezični film vseh časov. Sicer pa zgodba o zakoncih, Didierju (Johan Heldenbergh) in Elisi (Veerle Baetens), ki ju useka hudo bolna hčerkica (Nell Cattrysse), ki zboli za rakom. Vse na tem filmu je tako prekleto popolno, dovršeno in dodelano, da sem komaj preživel. To je film, ki ga mora gledalec na koncu izjokati, če hoče preživeti. Film, ki gledalca strese do zadnjega atoma. Očarljiv, žalosten, zajeban in tak, da nas sesuje v prah. Hollywood o takih filmih le sanja. Hollywood o takih filmih nima pojma. To so evropske pizdarije, evropske mojstrovine, ki jim ni para. Čista bravura filmske umetnosti, kjer ne boste našli niti ene same napake.

Ocena: 10/10

Jagten (2012)

Evo ga, še en svetovni prvak v težki kategoriji, ki mi je manjkal v lanskem letu. Danski Jagten, za ameriški trg, The Hunt, pri nas pa Lov. Pofukano odličen film, kjer sem popolnoma znorel zaradi grde krivice, ki se je dogajala glavnemu igralcu Madsu Mikkelsenu, učitelju Lucasu, ki ga zaradi laži jebene deklice obtožijo pedofilje in izločijo kot da ima kugo. Aham, Jagten je film, ki ga moraš izkričati, če nočeš, da ti razčefuka glavo. Tako zelo prepričljiv, realen, direkten in učinkovit, da ogled dejansko odsvetujem. Jp, tega filma sploh ni dobro gledati, saj preveč popizdiš nad dejstvom, da so ljudje včasih take podrekane ovce. In ta jebena mala lažnjiva Klara (Annika Wedderkopp). Če bi jo srečal kje na ulici, bi ji primazal tako klofuto, da bi se komaj pobrala. Vem, da otroci ponavadi takih reči ne lažejo in da so pedofili večkrat zaščiteni bolj kot severni medvedi, toda Lucas je nedolžen. Lucas ji ni storil nič žalega. Lucas je žrtve njene domišljije in trme, na katero trzne cela vas, ki ga pribije na križ. Grozen film, res. Komaj sem ga zdržal do konca brez živčnega zloma. Danski maestro Thomas Vinterberg je nad oblaki, Mads Mikkelsen pa igra tako vrhusko, da je lahko vsem ostalim igralcem v vseh ostalih filmih nerodno. Popolna kombinacija sta, jebemti ej. Nimaš kaj, Jagten je mojstrovina, je eden najboljših filmov lanskega leta, je ultimativen double bill filmske perfekcije z belgijskim The Broken Circle Breakdown. Je testament filmske umetnosti. Čistokrvna filmska antologija, ki je ne bom pozabil do konca lajfa.

Ocena: 9/10