KULTI IN KLASIKE

Star Trek: The Motion Picture (1979)

3946bb00df4eebe135aa471d36e6ef68

Evo ga, prvi Star Trek film, ki ga je davnega leta 1979, se pravi deset let po koncu kultne tv serije, posnel Robert Wise, produciral pa Gene Roddenberry, tudi kreator serije, ki se je za tale film trudil celo desetletje. Najprej je bila v planu nova tv serija, saj studio ni bil zadovoljen s scenarijem, po uspehu Spielbergovih Bližnjih srečanj in seveda Lucasove Vojne zvezd, pa je postalo jasno, da je čas za prvi pravi Star Trek film. Z originalno tv ekipo, seveda. Da režiser Robert Wise, ki se je z žanrom znanstvene fantastike srečal že leta 1971 v filmu The Andromeda Strain, ni bil najbolj zadovoljen s končnim produktom, saj je moral delati pod časovnim pritiskom in film obvezno končati do predvidenega datuma, je seveda vidno v vsakem kadru. V vsaki sekvenci. V vsakem dialogu, če kanček pretiravam. Res je, prvemu Star Trek filmu se pozna, da je bil narejen v naglici in precej površno pri montaži. Ni napačen, je pa daleč od filma, ki bi moral biti. In ki so ga pričakovali oboževalci, razočarani zaradi manjka akcije in boljših posebnih efektov. Kakorkoli, tukaj je James T. Kirk (William Shatner), ki znova prevzame komando vesoljske ladje USS Enterprise, kar seveda ni po godu mlademu Willardu Deckerju (Stephen Collins), ki je prepričan, da je Kirk izven forme in da ni več primeren za kapitana. Še posebej v sila nevarni situaciji, kjer se Zemlji bliža skrivnostna gmota iz vesolja. Nekakšen energijski oblak, s katerim ni šale. In ki ga ne zna definirati niti stari dobri Spock (Leonard Nimoy), ki znova pride na ladjo. Kot sprva malce nejevoljni Leonard McCoy (DeForest Kelly), ki ga Kirk ponižno prosi za pomoč. Da se je prav DeForest Kelly skupaj s Shatnerjem pritoževal nad suhoparnostjo svojega lika, ne preseneča, saj gre res za precej leseno karakterizacijo, ki tudi ostalim igralcem ne pušča kaj dosti prostora, kar je še en minus tega filma. Z izjemo prekrasne in po glavi pobrite Persis Khambatta, indijske manekenke, ki je upodobila poročnico Llio. In ko smo že pri tej krasni bejbiki, ki jih je v času snemanja štela 31, zelo žalostna usoda jo je doletela. Najprej je imela hudo prometno nesrečo, ki ji je močno oslabila srce, nato pa je leta 1998 pri komaj devetinštiridesetih umrla zaradi zastoja srca. Prvi Star Trek je z distance zanimiv predvsem za tako imenovane trekije in za spomin na stare čase, sicer pa ga je že pošteno povozil čas in mu ne uspe niti kultna špura, ki jo je seveda več kot odlično ujela tv serija.

Ocena: 6/10

Advertisements
KULTI IN KLASIKE

Escape To Victory aka Victory (1981)

victory-1.0.0-e1524236193487

Film, ki me osvoji vedno znova. Če bi se ljudje in filmi lahko poročali, bi bila midva z Escape to Victory že stara zakonca z otroki. Vsakič ko ga gledam, se namreč vanj na novo zaljubim. Do ušes. Tako močno, da ga zelo težko prevaram s kakim drugim filmom. Nič čudnega, glede na to, da eno izmed glavnih vlog igra legendarni Pele, nogometaš vseh nogometašev, ki na koncu izvede gol vseh golov. Tiste čarobne in veleznamenite škarjice, ki zatresejo mrežo nemške reprezentance. Nemške izbrane vrste, ki hoče leta 1944 sredi Pariza poteptati ekipo vojnih ujetnikov, ki jih vodi odločni Michael Caine. Pozor, v golu zaveznikov stoji Sylvester Stallone, ameriški ujetnik Robert Hatch, ki seveda brani prvič v življenju. Prav ste slišali, Escape to Victory, v izvirniku samo Victory, je film, kjer na istem igrišču stojita Sylvester Stallone in Pele. In film, kjer mimo kamere priletijo še Bobby Moore, Osvaldo Ardiles, Paul Van Himst in Co Prins. Dream Team samih znanih fuzbalerjev, ki nam pričarajo hudo nostalgijo. Čase, ko se je nogomet igral s srcem. Na drugi strani stoji nemški major Karl Von Steiner (Max Von Sydow), nekdanji nogometaš, ki si zamisli celoten event. Ki zahteva pošteno igro in ki na koncu brez sramu zaploska Pelejevemu pravljičnemu zadetku. Tekma je seveda le krinka za načrtovani pobeg ujetnikov, ki ga vodi francosko odporniško gibanje, vojna drama pa se več kot izvrstno premeša s športnim duhom in nam pričara enega najbolj nepozabnih filmčkov vseh časov. Pa četudi so kritiki rekli drugače in čeprav film nikoli ne bo dosegel zasluženega renomeja.

Ocena: 10/10

KULTI IN KLASIKE

Over the Top (1987)

over-the-top-DI-2-832x447

Rocky boks zamenja za arm wrestling. Sylvester Stallone, ki je Over the Top posnel med četrtim Rockyjem in tretjim Rambom, igra Lincolna Hawka. Prijaznega tovornjakarja, ki sanja o zmagi na prvenstvu lomljenja rok. O zmagi, ki pomeni tudi zmago za srce njegovega sinčka Michaela (David Mendenhall), katerega ni videl že vrsto let. Katerega mu po smrti mamice (Susan Blakely) prepoveduje dedek Robert Loggia. Sentimentalna, pa vendar ne patetična drama očeta in sina, ki se konča na prvenstvu arm wrestlinga, kjer se Stallone v finalu pomeri z Rickom Zumwaltom, petkratnim resničnim šampionom.

Ocena: 7/10

KULTI IN KLASIKE

Rambo III (1988)

Movie-Poster-Rambo-3

»God would have mercy. He won’t,«

ruskim okupatorjem Afganistana razloži polkovnik Richard Creena. Prav ste slišali, John Rambo, one man killing machine, se je leta 1988 boril na strani Mudžahedinov, na strani Osame Bin Ladna. Sredi Afganistana, ki so ga skušali zavzeti Rusi. Jasno, Guinessova knjiga rekordov je naštela 221 nasilnih dejanj in 108 trupel ter tretjega Ramba proglasila za najbolj nasilen film vseh časov. Nič čudnega, da je podivjal tudi zloglasni Michel Ryan, britanski serijski morilec, avtor 14 umorov in 16 ranjencev, ki je priznal, da ga ja navdihnil ravno Rambo 3. Film, ki so ga potem zaradi tega prepovedali v številnih angleških kinodvoranah. In pozor, Johnny ima tokrat tudi smisel za humor (Well, surrounding them’s out of the question). Za razliko od drugega dela ga močno ranijo (prizor, kjer si zakuri rano je klasika). Svojim sovražnikom pove, da je njihova najhujša nočna mora. Ko ga skupaj s polkovnikom Trautmanom obkolijo Rusi, pa sikne: »Let’s fuck em’.« Scenarij je Slyju pomagal spisati Sheldon Lettich, ki se je potem specializiral za filme Jeana Claudea Van Dammea, ameriški gledalci pa niso ravno ponoreli od navdušenja. Če je prvi Rambo najbolj kvaliteten in najmanj napihnjen, je tretji najbolj nor in simpatično blesav. Tak, da komaj čakamo, da bo Sly vendarle posnel še četrtega.

Ocena: 7/10

KULTI IN KLASIKE

Rambo: First Blood Part II (1985)

rambo_first_blood_part_ii

»Kar je za vas pekel, je zanj dom,«

pojasni polkovnik Samuel Trautman (Richard Creena) tik preden njegovega Johna Ramba (Sylvester Stallone) pošljejo nazaj v Vietnam. Na posebno misijo, kjer naj bi fotografiral zaporniške kampe in ugotovil, če so tam še vedno ujeti ameriški vojaki. »Ali bomo vojno tokrat dobili?« vpraša mišičasti, resni, zagreti in herojski Rambo. »Tokrat je odvisno od tebe,« mu odvrne polkovnik Trautman, ki zelo dobro ve, da njegov Johnny ujetnikov ne bo pustil v Vietnamu in se šel le fotografa. Problem je namreč v generalu Marshallu Murdocku (Charles Napier), vodji misije, ki se požvižga na ujetnike, Ramba pusti v Vietnamu in upa, da zadeva ne bo prišla v javnost. Toda pozor, Murdock pozabi kdo je Rambo. Možakar, ki Vietnamki Co Bao (Julia Nickson), pove, da je nož njegov lucky charm. Možakar, ki lastnoročno pobije in postreli 57 vojakov. In možakar, ki bi čisto sam dobil tudi drugo svetovno vojno. Velika uspešnica in prvi film, ki je štartal v več kot 2000 ameriških kinih. Ideja, da bi John Travolta igral mladega vietnamskega veterana, je padla v vodo. Scenarist James Cameron se je pritoževal, da je Sylvester Stallone povsem spremenil njegovo zgodbo. In film, ki sta ga leta 1985 po zaslužku presegla le Rocky 4 in Back to the Future. Ravno prav blesav in neumen, da nam je všeč in da uživamo v vsakem njegovem trapastem stavku, pogledu in gibu. Verjetno najboljši najslabši akcijski film vseh časov.

Ocena: 7/10

KULTI IN KLASIKE

Apache (1954)

Apache_(film)_poster

Čudovit film, ki mu čas ne more do živega. Sicer pa delo izvrstnega režiserja Roberta Aldricha, ki je v glavno vlogo Indijanca Massaija postavil Burta Lancasterja, kar je bila vsekakor drzna ideja. Zelo všeč mi je dilema glavnega junaka, ki pade v nemilost vojakov, kakor tudi v nemilost svojega ljudstva v rezervatu. Čisti odpadnik, ki izgubi smisel življenja. In poslednji Apač, ki še ima željo po bojevanju in preživetju v divjini. Torej poslednji Indijanski moški z jajci, če povem po domače. In pazi to, film je v svoji osnovi prekrasna ljubezenska zgodba, kjer se Massai zaljubi v Indijanko Nalinle (Jean Peters), sicer hčerko svojega nasprotnika Honda (neprepoznavni Charles Bronson), ki ga za steklenico žganja izda polkovniku Alu Sieberju (John McIntire), kateri bi dal vse, da uniči Massaija in se z velikimi črkami zapiše v lokalne časopise. Massai in Nalinle se sprva seveda ne marata, ali še bolje, Massai jo ugrabi in prezira. Kasneje pa vendarle ugotovi, da je na njegovi strani in da ga ves čas na skrivaj močno ljubi ter obožuje. Več segmentov presenetljivo kompleksne in kvalitetne zgodbe, tega anti vesterna, kjer seveda navijamo za Indijanca, ne pa za kavboje. In super miks dialogov ter akcije, ki se spretno sestavi v zanimivo ter pričakovanja polno celoto, kjer se Massai in njegova Nalinle preizkusita še kot sejalce koruze. Film je bil svojčas seveda velika uspešnica, Lancaster in Aldrich pa sta potem posnela še Vera Cruz.

Ocena: 8/10

KULTI IN KLASIKE

Dog Day Afternoon (1975)

film__10668-dog-day-afternoon--hi_res-59febcdb

Attica! Attica!

Ko spet gledam kak starejši film Ala Pacina, recimo Dog Day Afternoon, Serpico, Scarecrow in Godfather, se vedno znova zavem, kako odličen igralec je bil. Kako vrhunsko se je znal vživeti v svoj lik. Kako nepremagljivo ga je odfural od začetka do konca in se nam za vedno vtisnil v spomin. In prav Sonny, glavni junak Pasjega popoldneva, je morda njegov najbolj znani lik. Njegova morda najboljša igralska kreacija vseh časov, ki jo le leta 1975 verjetno presegel le Jack Nicholson iz Leta nad kukavičjim gnezdom. In prav Jack je Alu tistega leta pobral oskarja za najboljšo moško vlogo. Nič zato, Al je bil neuspešnih nominacij že navajen. Vse do leta 1992, ko je končno zadel v polno s filmom Vonj po ženski. Pustimo devetdeseta, zdaj smo v sedemdesetih. V času, ko so se delali najboljši filmi in v času, ko je Sidney Lumet posnel Pasje popoldne. Kultno klasiko o ropu banke, kjer gre vse narobe. Kjer se roparja Sonny in Sal (John Cazale) že na začetku zapleteta v napačno smer. Kjer se po desetih minutah pred banko pojavi gora policistov, še več radovednih gledalcev in vsaj štiri različne medijske hiše. Prav imate, natanko takle rop se je zgodil tudi v resnici, le da je bilo Sonnyju ime John Wojtowicz. In prav Wojtowitcz, ki so ga sredi osemdesetih izpustili iz aresta, leta 2006 pa je umrl za rakom, je izrazil veliko zaskrbljenost zaradi ne povsem natančne zgodbe filma. Zaradi napačnega prikaza Sonnyjeve homoseksualne zveze z mladeničem Leonom Shermerjem (Chris Sarandon), ki sanja o menjavi spola. In prav ta želja po operaciji naj bi bila glavni razlog za rop banke, ki ga je za svojega ljubimca in kasneje celo moža, skušal izpeljati resnični John Wojtowicz. Pustimo resnico in skočimo nazaj v filmu. V mojstrovino Sidneyja Lumeta, ki svojo atmosfero spretno, elegantno in na zelo preprost način spelje skozi cel film. Skozi zelo napeto, pa vendar sproščeno in mestoma izjemno zabavno zgodbo, kjer se roparja s pomočjo medijev v hipu spremenita v pop zvezdi. V idola množic, ki se poistovetijo z njunim problemom. Z malim človekom, ki s svojo službo v tovarni, ne more preživeti. In pozor, na njuni strani so tudi talci. Predvsem ženske, ki se jim zdita simpatična in ki banke kljub možnosti niti nočejo zapustiti. Jasno, ko se Sonny zadere: “Attica, Attica,” in ko razposajeni množici pred banko vrže nekaj denarja, postane junak. Superzvezdnik, o katerem bodo nekoč snemali filme. Filme, ki jih bodo režirali super režiserji. In filme, kjer bodo igrali super igralci. Filmov o ponesrečenem ropu je bilo doslej veliko, toda redki ujamejo to, kar je leta 1975 uspelo Pasjemu popoldnevu. Prelomni klasiki, ki ji čas ne more do živega in ki enako dobro učinkuje še danes. Tudi zavoljo enkratne igralske kreacije Ala Pacina, ki mu pred banko uspešno asistira policaj Charles Durning, v banki pa mirni, tihi in vase potegnjeni John Cazale. Da ne pozabim, leta 1997 je Costa Gavras posnel Mad City, nekakšen rimejk Pasjega popoldneva z Johnom Travolto in Dustinom Hoffmanom, prav Hoffman pa je bil leta 1975 v igri namesto Ala Pacina, ki si je nekje na polovici snemanja premislil in hotel zapustiti prizorišče. Čeprav Hoffmana močno spoštujem in ga vedno postavim pred Pacina, se lahko zahvalim bogu in Pacinu, da sta projekt speljala do konca in nam dala lik, o katerem lahko drugi filmi samo sanjajo.

Ocena: 9/10