RAZNO

Michael faking Myers

Halloween-michael-myers-2332845-800-600

Če ni prav Michael Myers, kultni psiho franšize Halloween, eden izmed najbolj srhljivih filmskih likov vseh časov, potem ne vem kdo je. Myers je tako zelo zajeban, da tudi Jason Voorhees in Freddy Krueger, njegova kolega iz filmov Petek trinajstega in Nočna mora v ulici Brestov, delujeta kot mala malica. Myers je boogieman, tisti pravi norec, ki se ga gledalec res prestraši, ko okoli hodi s tisto bledolično masko in velikim nožem. Myers je ultimativna nočna mora, tako zelo zlovešč antijunak, da ga ne pozabiš nikoli. Myers je esenca žanra, esenca slasher filma, esenca strašenja na filmu. Tako dobro, prepričljivo in prebrisano zastavljen lik, da mu skorajda res ne najdem para v njegovi špuri. Ali kot ga enkratno opiše psihiater Loomis: “I met this six year old child with this blank, pale, emotionless face, and the blackest eyes, the devil’s eyes. I realized what was living behind that boy’s eyes was purely and simply evil.” Nihče ne bi mogel povedati bolje, jebemti.

RAZNO

Intervju

Disney-Plus-Launch-Movie-Tv-Episode-Catalogue

Evo ga, zanimiv filmski intervju, ki ga je z mano pred leti opravil nek bloger. Še danes mi je seveda nerodno, da sem šinfal No Country For Old Men, ki mi je bil ob vnovičnem ogledu seveda briljanten.

Obstaja kakšen film, ki si se ga izogibal, bodisi zaradi slabih ocen ali grdega ovitka, pa ti je bil po ogledu zelo všeč? In obratno, film ki si ga komaj pričakoval in bil močno razočaran?

Nop, nikoli si ne dovolim, da bi to vplivalo name pred ogledom kakega filma. Prej obratno, recimo, da ima super film zanič ovitek in ga zaradi tega ne kupim, saj gre za poceni DVD izdajo, ki so jo skupaj spacali totalni šalabajzerji. Do the Right Thing, mojstrovina Spikea Leeja, je recimo en tak primer. Se pa seveda dostikrat zgodi, da od kakega filma ne pričakujem nič posebnega in sem potem prijetno presenečen. Ali obratno seveda. Nazadnje sem bil zelo razočaran nad filmom Gangster Squad. Moral bi biti odličen, je pa grozno slab. Prijetno me je pa recimo presenetil Movie 43, ki so ga vsi raztrgali, dejansko pa ima nekaj okej momentov.

Je kateri film po tvoje močno precenjen, da te je v družbi sram povedati, da ti ni všeč, pa ti je v resnici zanič? In obratno, film, ki ti je bil všeč, drugje pa je bil popljuvan?

Pri filmih ne blefiram in vedno povem kar mislim, pa četudi sem v družbi edini, ki tako misli. No Country For Old Men je recimo en tak primer, ki je po moje samo meni precenjen, pa The Queen se mi je zdel sila dolgočasen, pa še kaj bi se našlo. Obratno pa seveda isto, recimo Transformerji so meni čisto kul razčefuk sprostitev in to lahko povem kadarkoli in kjerkoli. In pazi to, Leonardu Maltinu je totalno zanič Blade Runner (smeh).

Kateremu filmu bi spremenil konec, če bi ga lahko. Mogoče lahko še poveš kako?

Love Story, seveda tako, da Ali MacGraw ne bi umrla. Pa Titanicu, da ne bi umrl Leonardo DiCapiro. Pa The Omen, da jebeni Damien ne bi zmagal. Pa Carrie, da me ne bi kap zaradi tiste roke. Pa Letu nad kukavičjim gnezdom, da Jack ne bi umrl. Pa recimo Punčki za milijon dolarjev, da Swankova ne bi padla v komo. Minority Report bi pa recimo zaključil 20 minut prej in bi bil odličen.

Kateri fimski prizor ti je najljubši? Prizor, ob katerem ti gredo kocine pokonci in si ga želiš videti vedno znova?

Uf, tega je preveč. To pa bi se težko odločil. Verjetno kar vsi prizori iz Botra, pa Rain Mana, Amadeusa in Leta nad kukavičjim gnezdom. Pa Les Miserables in Desperada, pa Top Secreta in Casablance, pa Rockyja in še česa. Preveč je tega, res.

Obstaja kakšna pesem iz določene filmske sekvence, zaradi katere si downloadal (beri kupil) cel album tega izvajalca?

Spet težko, saj gre pri soundtrackih ponavadi za več različnih artistov. Kupil sem recimo Batmana Princea, pa Ry Cooderjev Tresspass.

Če je film dober je pač dober, naj gre za katerikoli filmski žanr. Pa vseeno, kateri žanr ti je najljubši?

Nekoč sem bil nor na komedije in parodije, nato na grozljivke, zdaj pa mi je vseeno, žanr mi ni več važen.

Se ti je kakšen lik iz določenega filma resnično priskutil in še zdaj težko gledaš tega igralca, kar pa ne pomeni, da je slab?

Klaus Kinski v Herzogovem Nosferatuju. Morda zato, ker sem ga videl kot mulc. Pa Peter Lorre v M. Pa recimo Jackie Earle Haley v Little Children. In seveda Louise Fletcher v Letu nad kukavičjim gnezdom. Pa De Niro v Cape Fear, jebemti.

Katera od znanih oseb po tvoje zasluži filmsko upodobitev, pa da je do sedaj še nima?

Ivan Kramberger, Peter Klepec, Martin Krpan, Whitney Houston, Michael Jackson…

Obstaja kakšen citat iz filma, ki ti je res všeč in ga redno uporabljaš?

Zadnji teden je to: “Feel the need, the need for speed.”

Za katero filmsko vlogo misliš, da je napisana zate?

Antonio Banderas v Desperadu, itak.

Obstaja kakšen prizor iz filma, ki ti ni dal miru? Zaradi katerega si težko zaspal?

Seveda, seveda, roka v Carrie, odsekana glava v The Omen, furanje s kolesom v The Shining, uboj v dvigalu v Dressed To Kill, umori Michaela Myersa v Halloween, pa še kaj bi se našlo.

Te je kakšen film resnično ganil. Ne samo, da so se ti orosile oči, temveč, da si zajokal?

Nazadnje Les Miserables, pred tem pa Legends of the Fall, Terms of Endearment, Love Story, About Schmidt, Boter 3, Scarecrow, The Natural, Rain Man, Let nad kukavičjim gnezdom, Amadeus, Awakenings, ET, tudi Escape to Victory, ko Pele zabije gol, pa seveda Rocky in še marsikaj. Ko pride do solz ob filmih, sem saker, jebat ga.

RAZNO

Hiter prelet zgodovine animiranega filma

Vse se je začelo davnega leta 1909, ko je ameriški risar Winsor McCayna svet spravil kratko risanko Gertie the Dinosaur, ki je postala prvi risani film, ki so ga vrteli v kinu. Leta 1919 je vajo ponovil z risanko The Sinking of the Lusitania, ki jo lahko brez dvoma proglasimo za prvi pravi risani film na svetu.

Po letu 1920 so se začele razvijati prve prave firme za izdelavo risank, slavo pa je že leta 1920 ujel Pat Sullivan s svojim kultim mačkom Felixom.

Leta 1928 je na sceno udaril Walt Disney in posnel risanko Steamboat Willie, prvo zvočno risanko na svetu, ki je bila seveda le uvod v njegove celovečerne mojstrovine Snow White and the Seven Dwarfs, Pinocchio, Fantasia, Dumbo in Bambi, ki jih je ustvaril med leti 1937 in 1942.

Leta 1928 je na sceno udaril tudi Max Fleisher in nam serviral kontroverzno ter za tiste čase zelo seksi Betty Boop, striček Walt pa je seveda zablestel s svojimi znamenitimi liki kot so Mickey Mouse, Donald Duck in Goofy.

K razvoju risank je veliko pripomogel tudi Dave Fleisher, ki je prvo slavo ujel že s Popajem, konec tridesetih in v začetku štiridesetih pa je udaril s celovečernimi animacijami Gulliver’s Travels in Hoppity Goes to Town.

Leta 1940 sta na prizorišče prikorakala tudi legendarna animatorja William Hanna in Joseph Barbera, ki sta večno slavo ujela s Tomom in Jerryjem, s kultnima junakoma, ki sta že leta 1945 plesala skupaj z Geneom Kellyjem v filmu Anchors Aweigh.

Zelo daleč so letela tudi risanke Texa Averyja, ki je med drugim serviral tudi klasike Screwball Squirrel in King Sized Canary.

Petdeseta so seveda pripadla legendarnemu in izjemno popularnemu Chucku Jonesu, avtorju junakov Looney Tunes, kjer so najdlje leteli Porky Pig, Daffy Duck, Road Runner in Bugs Bunney.

Leta 1948 se je pod taktirko United Productions of America, podjetja, ki so ga sestavljali bivši Disneyjevi animatorji, rodil tudi kultni Mr. Magoo, ki ga je v devetdesetih na filmu neuspešno zaigral Leslie Nielsen.

Risanke pa se seveda niso ustvarjali le le v Ameriki, marveč tudi drugod po svetu. V Kanadi je bil glavni Norman McLarren, v Angliji pa sta John Halas in Joy Batchelor leta 1958 v kina poslala prvi uradni in do danes kultni celovečerni angleški animirani film Animal Farm.

Pravo smer angleške animacije je kot veste nakazala šele Nick Park z Wallaceom in Gromitom, ki pa sta prvič priletela šele v devetdesetih. Na češkem je bil glavni možakar z imenom Jiri Trnka, ki je posnel risanko A Midsummer Night’s Dream, sledil pa mu je nič manj vizionarski Karel Zeman, ki je počil vsaj deset kultnih evropskih animiranih projektov.

Zagrebški animacijski oddelek je začel delovati v petdesetih letih, Poljak Walerian Borowczyk pa je leta 1967 naredil kultno risanko Mr. and Mrs. Kobal’s Theatre.

Slovenci smo bili seveda spet za luno, saj smo prvo celovečerno risanko Socializacija bika dobili šele v devetdesetih. Lahko pa se tolažimo z dejstvom, da je bila res dobra in smo nanjo lahko več kot ponosni.

Prve naprave za izdelovanje risank so naredili že v devetnajstem stoletju, inovator Georges Meliespa je že leta 1903 v svoji prelomni klasiki Pot na Luno uporabil mnoge risane tehnike.

Danes je seveda vse drugače, saj so mnoge risanke bolj dovršene od filmov, za kar so seveda zaslužni pri firmi Pixar, kjer so začeli prvi uporabljati tako imenovano računalniško animacijo in nas leta 1995 vrgli na rit z risanko Toy Story.

Japonskega mojstra Hayaoja Miyazakija bom tokrat pustil ob strani, saj bi si zaslužil posebno objavo, prav tako pa sem zaenkrat izpustil moderne animirane filme tipa Heavy Metal in se osredotočil le na pionirje animiranega filma.

RAZNO

Portret: Mickey Rourke

mickey

Mickey Rourke je na svet prijokal (no ja, morda niti ni prijokal, morda je samo skočil in radovedno pogledal kje se nahaja) leta 1952 (obstajajo tudi podatki, da se je rodil leta 1956). Natančneje, 16. septembra, leta 1952. Se pravi v letu, kjer so se rodili tudi Patrick Swayze, Liam Neeson, Isabella Rossellini, Dan Aykroyd, Robin Williams, Christopher Reeve in Jeff Goldblum. Torej v letu, ko je umrl John Garfield, ki bi mu morda lahko prav tako rekli neke vrste Mickey Rourke, ali še bolje, mirnejša inačica Mickeyja Rourkea. In seveda v letu, ko Marlon Brando ni dobil oskarja za Tramvaj poželenje, saj ga je za Afriško kraljico premagal Humphrey Bogart. Drži, Bogart je bil odličen, toda Brando je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen. In zgodovina se je letos ponovila, saj je Mickeyja Rourkea na podoben način premagal Sesan Penn. Da ne bo pomote, Penn je bil odličen, toda Rourke je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen, torej tako zelo dober, da je bil predober tudi za oskarja.

Če bi rekel, da je bil Mickey Rourke najboljši igralec svoje generacije, bi malce lagal. Bil je dober, toda še zdaleč ne najboljši. Je pa res, da je imel neko posebno karizmo. Hudo poseben imidž, ki ga je dvignil nad večino kolegov. Tako zelo, da je postal zelo velika zvezda kljub dejstvu, da ni posnel niti enega finančno uspešnega filma. Točno tako, vsi najbolj znani filmi, ki jih je Mickey posnel v osemdesetih, so finančno popolnoma pogoreli, Mickey pa je bil kljub temu atrakcija številka ena in igralec, ki je lahko dobil katerokoli vlogo si je zaželel. Ne boste verjeli, toda pogorel je tudi film Devet tednov in pol, kultna erotična roba, kjer je tako izvrstno obračal Kim Basinger (drži, Kim ga je klicala človeški pepelnik, saj je nenehno kadil in zaudarjal po čikih). In film Angel Heart, kultna srhljivka, kjer je kot za šalo zasenčil celo Roberta De Nira. Najboljši je bil v vlogah, kjer je igral počasnega, nevarnega, napetega in lenobnega junaka, ki se mu dogajajo čudne stvari (recimo Johnny Handsome, Year of the Dragon, Barfly in Angel Heart). Ali kot je nekoč dejal sam: “I don’t give two fucks about who goes to see my movies or what has anything to say about them.” In prav takšne in podobne izjave so iz njega naredile kultno robo. Upornika, pa vendar tudi težavnega zvezdnika, ki so se ga bali tudi režiserji, soigralci in seveda studijski šefi. Da so bile te izjave le del imidža, priča tudi podatek, da je bil Mickey zelo jezen nad slabo distribucijo in reklamo za svoj film Barfly, saj je bil prepričan, da je naredil odlično zadevo, ki je povsem po krivici švignila mimo gledalcev.

Prav imate, njegovi filmi so bili vedno zanimivi predvsem zaradi njega, zaradi njegove igre in zaradi imidža, ki ga je nosil s seboj. Žal je bil ta imidž na koncu prehud in ga je zdelal. Tako zelo, da je zavil s poti in si zajebal kariero. Za celih petnajst let, kjer je sicer naštepal lepo število vlogic, toda nobena ni bila takšna, da bi si ga posebej zapomnili. Vedno smo rekli le, da ga je dobro spet videti. In da bi si zaslužil kakšno boljšo vlogo. Čeprav sedaj zaradi številnih plastičnih operacij, zaradi boksarske kariere in zavoljo divjega načina življenja, ki ga ni zdržala niti Carre Otis, zgleda kot kreatura, kot starejši brat Michaela Jacksona, lahko mirne duše izjavim, da je trenutno najbolj kul igralec na svetu. Faca, da ni večje. In tip, ki je naredil morda največji comeback v celotni hollywoodski zgodovini. V filmu The Wrestler, sicer fini reciklaži Rockyja, ki jo lahko mirne duše proglasimo za enega najboljših filmov leta 2008, je namreč tako zelo dober, da gledalec ne more verjeti. Nič manj dober ni tudi med zahvalnimi govori in intervjuji, kjer ga zadnje čase gledamo na vsakem koraku. Mickey je postal trend. Novi stari kult. Karizma števika ena. In igralec, ki ga bom požiral v vsakem njegovem naslednjem filmu.

Ko sem ga gledal v mladih vlogah, me je spomnil na Branda v mladih letih. Ko ga gledam v vlogah, kjer je že v letih, pa me spominja na starejšega Branda. Na tistega Branda, ki mu je, kot sem že povedal, Humphrey Bogart speljal oskarja za eno njegovih najboljših vlog. In pozor, prav Mickey je leta 1990 v filmu Deseparate Hours zaigral vlogo, ki jo je nekoč igral Bogart. Jasno, film je finančno pogorel. Isto kot Divja orhideja, pač bleda kopija Devetih tednov in pol. In White Sands iz leta 1992, ki predstavlja njegovo slovo od pravih filmov. Da se je tako talentiran in tako zvezdniški igralec moral skozi cela devetdeseta loviti v tako slabih in neopaznih filmih kot je bil recimo Exit in Red, je preprosto neverjetno. In zelo podobno usodi njegovega kolega Erica Robertsa. Jebat ga, Mickey je bil upornik, ki se je zameril vsem. Ki so se ga bali vsi. Ki je raje izbral boksarski ring in se požvižgal na dobre vloge. Ne boste verjeli, toda bil je tako odjeban, da je zavrnil tudi glavne vloge v filmih Rain Man, Highlander, Pulp Fiction in The Untouchables. Tako odjeban, da je rekel ne tudi filmu The Silence of the Lambs. Ko je nastopil v Tanko rdeči črti, pa ga je režiser pustil na montažnem pultu. Očitno je bil predober. Kot v filmih The Rainmaker, Sin City, Once Upon a Time in Mexico, Man on Fire, Spun, Domino in Masked and Anonymus, kjer so mu upali dati le stranske vloge. Točno tako, Mickey Rourke je bil tako zelo osovražen, da glavne vloge ni več dobil. Da je moral počakati vse do leta 2008, ko ga je v roke vzel Darren Aronofsky in iz njega naredil to, kar je Tarantino v Šundu naredil iz Johna Travolte. In kar bi moral nekdo končno narediti tudi iz Erica Robertsa in seveda iz Rutgerja Hauerja.

In pozor, leta 2001 je Sean Penn (čeprav je tudi on zajeban upornik, proti Mickeyju izgleda kot a boy next door) režiral film The Pledge, sicer bolj bledo reciklažo boljšega originala Es geschah am hellichten tag, kjer je bil glavni Jack Nicholson in kjer je prav Mickey Rourke, ki ga Penn seveda kliče: “My brother,” igral eno izmed stranskih vlogic. Za glavno je bil seveda preveč nor, ali še bolje, Penn je bil premalo nor, da bi mu jo upal dati. Če smo iskreni, moramo priznati, da ga je v orbito znova vsaj malo izstrelil video za pesem Hero, kjer je tako nesramno prebutal in umoril Enriquea Iglesiasa, ki je bil potem kot veste njegov soigralec v drugem delu Desperada. V tem videu se mi je zdel hudičevo kul. Tako zelo, da pesmi sploh nisem slišal in da sem ves čas razmišljal, da bi bil dober tudi v filmski inačici. In nikar ne pozabite, gospod Rourke je leta 1979 debitiral v Spielbergovi komediji 1941, ki je pravzaprav skoraj edini Spielbergov film, ki je tako zelo neslavno propadel. Drži, Mickey je imel nos za filme, ki jih občinstvo ne bo masovno zagrabilo. Se pravi za filme, ki se bodo šele čez čas spremenili v kultno robo in dobili skrivne oboževalce. Natanko to se je zgodilo tudi s filmom Devet tednov in pol. Ko je prišel v kina, je popolnoma flopnil, potem pa zaživel na videu in se spremenil v kultno klasiko erotičnega žanra, ki so jo znali na pamet tudi Slovenci. Jp, Mickey Rourke je po zaslugi tega filma postal seks simbol. Ne tako velik kot Richard Gere in Mel Gibson, pa vendar tak, da so ga ženske oboževale po dolgem in počez in da je s svojim jeznim imidžem lahko dobil in obrnil katerokoli bejbo v mestu.

Ženske obožujejo barabe, Mickey pa je fural zares barabinski imidž. Imidž bad guyja in pozerja, ki ga boli kurac za sistem in za vse okoli njega. Ali kot je nekoč dejal sam: “Filme snemam za denar. Vseeno mi je kaj si o njih mislijo gledalci. To je posel in nič več kot to.” Ne bom rekel, da je bil zaletav in nepremišljen, saj se mi zdi, da je prekleto dobro vedel kaj dela in kako se zaigra tak renome. Problem je bil le v tem, da je šel malce predaleč in da predolgo časa ni posnel nobenega hita. Ter seveda to, da so se ga ljudje počasi naveličali. Kot sem že dejal, spominjal me je na Branda, le da je znal Brando vendarle poskrbeti tudi za svoj žep in se malo prodati. Mickey se ni hotel, zato je snemal filme, ki so mu bili všeč. In filme, za katere je vedel, da ne bodo uspešnice. Ko je hotel uspešnico, pa je bilo seveda že prepozno. In da se razumemo, tudi The Wrestler je finančno pogorel. V kinu ga ni videl skoraj nihče, saj je priigral le borih 19 milijončkov. Toda vsi ga bodo videli na internetu in na DVDju ter po televiziji. Kot večino Mickeyjevih najboljših filmov, med katere sodijo tudi Diner, Rumble Fish, A Prayer for the Dying in The Pope of Greenvich Village, kjer mu je družbo delal Eric Roberts, še en Mickey Rourke, ki bo upam da res dobil še eno pravo šanso.

Mickey Rourke resda ne bo nikoli tako dober igralec kot Sean Penn, ali še bolje, kot Jack, Dustin, Al in Robert, toda vseeno je pustil, ali še boje, bo pustil, strašno močan pečat. Karizmo in imidž, ki ga boste težko našli še kje drugje. Še posebej odkar je posnel The Wrestlerja, kjer je bil, kot sem že povedal, enkraten. Odkar je posnel ta film, je postal najbolj kul tip na svetu. Vroča roba, ki jo hočejo vsi. In vroča roba, ki so ji vsi razen pičk, ki talajo oskarje, dali glavno nagrado. Mickey je za oskarja pač preveč nor. Ne bom rekel predober, rekel bom preveč nor. In tak, da z oskarjem ne bi imel kaj početi. Mickey in oskar ne gresta skupaj. Bafta in globus že, oskar pa ne. Oskar je za prodane duše. Kot grammy. In kot nagrada za življenjsko delo. Mickey je underground, pa četudi sedaj fura popcorn. Mickey je morda zadnji pravi hollywoodski upornik. In ostanek časa, ko so igralci še imeli jajca. Zdaj imajo le tiče, ki bi jih prodali za novo uspešnico.

RAZNO

Marlon Brando

marlon-brando--a-streetcar-named-desire-gabriel-t-toro

Marlon Brando kot Stanley Kowalski v A Streetcar Named Desire, po naše, Tramvaj poželenje.
Letnik 1951, v režiji Elia Kazana, z vrhunsko asistenco Vivien Leigh, Kim Hunter in Karla Maldena.
Verjetno najbolje odigrana vloga vseh časov.
Prav imate, ko se zadere Stella, zakoraka v legendo in na vrh najboljših igralcev vseh časov, ki so za vedno spremenili način filmske igre.
Drži, edini, ki se mu je v tej špuri približal in ga za sekundo ali dve morda celo presegel, je bil James Dean v Uporniku brez razloga.