Troy (2004)

Slačifantje. Troja izgleda kot manekenski šov. Kot privatna zabava popularnih slačifantov, naoljenih Playboy zajcev, skladno grajenih Chippendailesov, ki morajo pač zadovoljiti žensko občinstvo. Kamera se naslaja nad njihovimi mišicami, kaže njihove ritke, žareče obraze in z labelom namazane ustnice. Stari Grki bi ponoreli od veselja in si z njihovo energijo napolnili telo in duha. Dobro, toda 21. stoletje ni stara Grčija, marveč čas Gospodarja prstanov. Čas, kjer zares vžgejo samo filmi, ki nimajo le fasade, marveč tudi globino. Vse tiste mitske prizore spektaklov Ben Hur, The Fall of the Roman Empire in El Cid. Vse tiste sekvence, ki so imele poleg beljaka tudi rumenjak, poleg olupka tudi sadež. Ki so nam v oči pognale solze, iz nas potegnile najgloblja čustva in se nam zapisale direktno v srce. Troja namreč pride le do oči. Dlje ji ne potegne. Niti takrat, ko pade Hektor (Eric Bana). Niti takrat, ko pade tudi Ahil (Brad Pitt). Troja se zadovolji s fasado. Z dvesto milijonsko lupino, v kateri ni niti trojanskega konja, kaj šele nominacij za oskarje. Pri vseh pač igrajo samo bicepsi, nekaj povprečnega dialoga in hvala bogu tudi Peter O’Toole, ki z odlično upodobitvijo trojanskega kralja Priama rešuje čast. Čast, ki je bila tako zelo pomembna Hektorju in Ahilu, glavnima junakoma Homerjeve Ilijade. Mitsko epske pesnitve, ki jo je režiser Wolfgang Petersen, oče odmevnih filmov Das Boot, The Perfect Storm, In the Line of Fire, Enemy Mine, Outbreak in Air Force One, na velika platna prenesel preveč za ženske in premalo za moške. Čudno, glede na to, da se je trojanska vojna začela ravno zaradi lepe Helene (Diane Kruger), daleč najlepše ženske v celotni grški zgodovini. Kaj počne Orlando Bloom? Uganili ste, vseskozi snema Legolasov privatni lokostrelski šov. Pa četudi pri tem izgleda kot klorofilni mulc, ki ne zna v roke prijeti niti svojega tiča, kaj šele trojanskega meča. In da bi trojanska straža zaspala že pet minut po bitki ter spregledala vojake, ki so lezli iz Odisejevega (Sean Bean) konja? Ma dajte no, tega si ne bi mogel izmisliti niti Homer, kaj šele zgodovina. In ja, če iz tako znane zgodbe vzameš vse bogove, potem naredi realistično pripoved, ne pa še vedno pravljice, ki je premalo pravljična za pravljico in preveč pravljična za zgodovinski ep.

Ocena: 5/10