Christine Marion Fraser: Rhanna (Knjiga, zaradi katere sem začel brati knjige)

Jp, Rhanna, orjaška uspešnica škotske pisateljice Christine Marion Fraser (1938-2002), sicer napisana konec sedemdesetih in prva v nizu Rhanna franšize, je knjiga, ki me je za nekaj tednov odvlekla celo od  filmov. Ko sem to knjigo prijel v roke in obrnil prvi list, je nisem mogel odložiti vse do konca. Kaj takega se mi do takrat še ni zgodilo, ampak ta knjiga me je res posrkala vase in me navdušila tako zelo, da sem komaj dihal. Imel sem občutek, kot da gledam film. Kot da sta Fergus in Shona zraven mene v sobi in mi pripovedujeta svojo zgodbo. Christine Marion Fraser je vse skupaj namreč napisala tako zelo doživeto, da se mi je zdelo, da je knjiga živa in da se platnice premikajo same od sebe. Res nisem bral knjige, ampak sem gledal film, jebemti. In ko smo že pri filmih, le kako je mogoče, da Rhanna še nima svoje ekranizacije. Rhanna je kot ustvarjena za velika platna. Rhanna je epska saga, ki bi lahko kot za šalo pobrala vseh pet glavnih oskarjev, če bi jo kdaj spremenili v film. Super knjiga, res. Za jokat, za smejat, za vse, kar mora ponuditi perfekten roman, ki seveda diši po šundu, a vseeno ne pade pod nivo in ohranja potrebno bralno kvaliteto. In kot sem povedal že v naslovu, prav Rhanna je knjiga, zaradi katere sem začel pred leti znova brati knjige. Če se ne motim, so sledili Noč dolgih nožev, Intervju z vampirjem, Boter, Nebo polno zvezd, Angeli in demoni, Alamut, Janov krik, Zablolde gojenca Torlessa, Tri hčere svoje matere, Trije v postelji, Lepo poletje, Da Vincijeva šifra, Bitje, Veliki rajh, Iskanje korenin, Kritična točka, Angel, Spomini na polnoč, Divjakinje in Lolita, ki pa je, če se spomnim prav, nisem uspel prebrati do konca, saj me je začela minevati bralna vnema in sem spet na polno padel v film.

On a bitter winter night in 1923, Fergus McKenzie loses his beloved wife in childbirth. Overcome by grief, he shuns the doctor, convinced he could have done more to save her. He also refuses to take notice of his daughter, Shona, until years later, when she falls in love with the doctor’s son.

A Quiet Place Part II (2020)

A Quiet Place, ki ga je leta 2018 posnel John Krasinski, je bil odlična in živce parajoča akcijska triler grozljivka, ki je dve leti kasneje dobila nadaljevanje, katero je seveda dosti slabše, dosti manj zanimivo, dosti manj napeto in dosti manj izvirno, kar je jasno in pričakovano. Nekaj sekvenc gledalca resda drži v pričakovanju, saj John Krasinski, ki je bil spet režiser, spretno skače na več front istočasno, kar pomeni, da gledalca masakrira z več različnimi lokacijami hkrati, toda celota je precej predvidljiva in glede na prvi del ne uspe ponuditi čisto nič svežega in novega. Glavna junakinja, ki jo spet igra Emily Blunt, je zdaj namreč sama z otroki, zato pomoč poišče pri prijatelju (igra ga Cillian Murphy), ki mu je pravkar umrla žena in mu je družba, ki pomeni več nevarnosti in več možnosti za napad pošasti, precej odveč. Zanimiv je tudi uvod, ki pokaže kako so pošasti sploh prišle na naš planet, potem pa se začne saga za preživetje, ki traja skoraj dve leti. In kje je treba spet paziti na zvoke ter krvoločne stvore prinašati okoli, če želiš preživeti. A Quiet Place Part II ni napačen film, toda prvi del je bil tako zelo dober, da gledalec enostavno ne more mimo tega.

Ocena: 6/10

The Wizard of Lies (2017)

To je on, Bernie Madoff (igra ga Robert De Niro), zloglasni čarovnik z Wall Streeta, ki je s svojim podjetjem okoli prinesel na tisoče strank in jih oškodoval za več kot 50 milijard dolarjev. Ultimativna Ponzijeva shema, torej. In prebrisano borzno posredništvo, ki je Madoffa spremenilo v enega najbolj močnih in vplivnih poslovnežev na Wall Streetu. Zgodba, ustvarjena za film, ki bi si zaslužil kino tretma, zato me čudi, da je takšna ekipa na čelu z režiserjem Barryjem Levinsonom pristala na tvju (isto velja za You Don’t Know Jack in Paterno, drugi dve veliki biografiji Barryja Levinsona, kjer je bil namesto De Nira glavni Pacino). Je pa zadeva zelo gledljiva, zanimiva in dobro narejena, saj Levinson poskrbi za dinamiko in suvereno dramaturgijo, kjer se v vlogi Madoffove žene solidno znajde tudi Michelle Pfeiffer. Da o Hanku Azarii, ki igra Madoffovega asistenta, niti ne govorim. Drži, Bernie Madoff je v svoje mega podjetje vtaknil celo familijo, na koncu pa sta ga policiji morala prijaviti njegova dva sinova, ki jo je usoda štrafnila na zelo tragičen način, ko je moral ata Madoff za zapahe. Fino je v današnjih časih še vedno gledati De Nira v dobri formi dobrega filma, ki ga je režiral Barry Levinson, eden mojih najboljših režiserjev vseh časov.

Ocena: 7/10

Beyond the Reach (2014)

Škoda, da Michael Douglas na stara leta snema tako povprečne, klišejske, predvidljive in za lase privlečene pizdarije, kjer je sicer še vedno japi, toda ne več za to, da bo jebač in da bo pohlep prodajal kot novo mantro, ampak zavoljo prepovedanega safari lova, kjer gre pač vse narobe, saj po nesreči ustreli nekega možakarja in skuša potem to seveda skriti. Drži, Beyond the Reach izgleda kot Wall Street 3, ki pač pokaže prosti čas Gordona Gekka, kateri se z mladim varovancem (Jeremy Irvine) namesto na poslovni sestanek odpravi v puščavo Mojave. Po prej opisanem nesrečnem dogodku se z mladim vodičem sicer dogovorita, da bosta molčala, kar pomeni, da mu Douglas zagotovi lep kupček denarja in šolanje za njegovo bejbo, toda mali seveda zajebe, saj je preveč pošten, kar pomeni, da ga začne Douglas preganjati po puščavi kot safari plen. Saj sama ideja niti ni tako napačna, toda izvedba je na stopnji nedeljskega tv filma, zato ni naključje, da gre dejansko za rimejk tv trilerja Savages iz sedemdesetih. Pojma nimam, zakaj ni Douglas izbral boljšega režiserja, saj je o tem filmu sanjal že dolgo časa, pa še res so ga šli snemat v Mojave, kjer je bilo resnično nad 40 stopinj, zato je mladega Irvinea tudi dejansko ožgalo sonce.

Ocena: 4/10

Nicole: Don’t You Want My Love (1985)

• 

• 

To je ona, Nicole Mc Cloud, originalno, Lilli McCloud, ali kar samo Nicole, no ja, pa tudi Nicole J. McCloud, ameriška dance in r&b pevka, ki je največ slave ujela prav s pesmijo Don’t You Want My Love, ki jo pravkar vrtim na svoji maksi single plošči. Disko in r&b štimunga, ki ji čas ne more do živega. In seksi Nicole na platnici, da se razumemo. Sicer pa del debi albuma What About Me.

Duke Ellington: Duke Ellington’s Greatest Hits

• 

• 

Če ste ljubitelj vrhunskega jazza, bo tale plošča vaš ultimativni glasbeni orgazem. Veličastni Duke Ellington (1899-1974), dame in gospodje. Pianist, komponist, ikona, legenda, mit, kult in genialni vodja svojega orkestra, ki je v svoji bogati karieri nanizal nebroj ponarodelih melodij, ki so tako ali drugače zbrane tudi na tej enkratni in skrajno poslušljivi plošči, ki jo mora imeti doma vsakdo, ki da kaj nase. Mi gre pa strašno na živce, ko nikjer ne najdem letnice izdaje plošče!

Amanda Lear: Sweet Revenge (1978)

• 

• 

O unikatni, super seksi, provokativni in vedno pohotni disko divi Amandi Lear, sem se razpisal že pri albumu I Am Photograph, ki ga je izdala leta 1977, zato je zdaj čas, da obdelamo še njen drugi album Sweet Revenge, s katerim je zletela med zvezde in diskoteke okužila z mega hitoma Follow Me in Enigma. Kabare disko, jebenti. Ali še bolje, kot da bi v pralni stroj vrgel Lizo Minnelli in Donno Summer. Čista glasbena pornografija, povedano na kratko. Plus goli joški na eni zmed fotkic v notranjem ovitku, kar danes seveda ne bi bilo mogoče. Pač esenca Amande Lear, ki je znala dvigovati prav tudi s svojo pojavo in provokacijami. Super plošča za seksi in vročo žurko, vam rečem. In krasna pridobitev moje vinilne kolekcije.

Gloria Gaynor: I’ve Got You (1976)

• 

• 

GG je bila v času tega albuma velika ameriška disko zvezda, kar je jasno, saj je imela odlične komade, super glas in krasno odrsko prezenco, kar jo je spremenilo v legendo žanra, ki jo obožujem in zelo cenim od kar vem zase, zato sem zelo vesel, da se je v moji kolekciji nabralo kar nekaj njenih plošč. In pazi to, na prvi strani je kar 19 minuten megamiks treh pesmi, kjer je sila zanimiva Glorijina interpretacija legendarne I’ve Got You Under My Skin, potem pa sledijo standardno dobre disko, dance in soul norije, ki jim čas ne more do živega. Super plošča, vam rečem.

Stephanie: Stephanie (1986)

To je ona, zloglasna in nekoč zelo poredna monaška princeska Stephanie, sicer najmlajša hčerka Grace Kelly, ki se je nekaj časa ukvarjala celo z glasbo. In to ne tako neuspešno, če prav pomislim, kar je lepo pokazal tale debi, originalno znan kot Besoin, sicer velik hit v Franciji in na Švedskem, pa delno tudi v Nemčiji, na koncu pa prodan v neverjetnih milijon in pol primerkov. Resda sem ga nabavil zaradi spomina na Stephanie, ki je v času moje mladosti polnila rumene medije s svojimi škandali, je pa finta, da muzika sploh ni tako zelo slaba in je čisto soliden in za tiste čase čisto poslušljiv izi pop, ki ga je takrat delala tudi Kylie Minigue, če potegnem najbolj očitno vzporednico. Je pa škoda, da na tej mednarodni izdaji ni mega hita Ouragan, ki so ga izdali v Franciji in so ga kot single prodali v več kot dvomilijonski nakladi.

Ray Conniff And The Singers: Love Theme From “The Godfather” (Speak Softly Love) (1972)

• 

• 

Legendarni ameriški bandleader in aranžer Ray Conniff (1916-2002) je bil znan prav po takih čudovitih ploščah, kjer je skupaj s svojo ekipo muzikantov in pevcev preigraval in prepeval razne svetovne uspešnice in ostajal v trendu od šestdesetih dalje. Je pa zanimivo, da je pri tej plošči sodelovalo le šest od njegovih skupno petindvajsetih pevcev in pevk, katerim se je kot sedmi vokal občasno pridružil še sam, kar pa ne pomeni, da ne gre za še eno sila ambiciozno ter glasbeno dodelano ludnico, kjer je seveda najbolj legendarne naslovni komad iz filma The Godfather. Če imate radi skrajno poslušljiv in ušesom zelo prijazen jazz in pop, bo tale vinilka kot ustvarjena za vas.

Robin Hood: Men in Tights (1993)

Da sem fan Mela Brooksa, ni treba posebej poudarjati. Že kot mulec sem padal na štose filmov History of the World, Blazing Saddles, High Anxiety in Space Balls, ki so bili poleg filmov Top Secret, Airplane in The Naked Gun moje najljubše komedije. Prav Brooks je bil pionir žanra parodije, ki ga je na začetku kariere enkratno fural tudi Woody Allen (Sleeper, Love and Death, Take the Money and Run, Everything You Always Wanted To Know About Sex) in ki so ga prav s filmom Airplane odlično nadgradili še brata Zucker in Jim Abrahams, kultni trio ZAZ, ki je potem butnil še Police Squad, Top Secret, The Naked Gun in Hot Shots. Robin Hood, po katerem je Brooks posnel samo še premalo prepričljivo Draculo, resda ni tako odštekan, inovativen in nepozaben kot recimo Space Balls, History of the World, High Anxiety in Blazing Saddles, toda vseeno je daleč pred vsemi novejšimi in strašno slabimi parodijami, ki so uničile nekoč vrhunski žanr. Dejansko gre za zadnji zares zabaven Brooksov filmček, ki premore dovolj smešnih gagov, sekvenc in dialogov, da gledalec ni razočaran in se zaveda, da gleda prebrisano in dovolj kvalitetno parodijo, kjer štosi niso le na prvo žogo. Brooks je znal vedno odlično združiti parodiranje aktualnih uspešnic in finte, ki so bile všeč tudi tistim, ki jim zgolj norčevanje iz znanih hitov ni dovolj. To počne tudi tokrat, ko se pač norčuje iz Robina Hooda, kjer glavni igralec Cary Elwes useka tudi legendarno enovrstičnico: “Za razliko od nekaterih Robinov Hoodov znam jaz govoriti z angleškim naglasom,” kar je seveda direkten napad na Kevina Costnerja, ki je v svoji verziji pokal amerikanščino. Super je tudi zajebancija iz Botra, kjer je glavni Dom DeLuise, ki je igral v praktično vseh Brooksovih filmih, tudi zato, ker parodira Branda, ki je parodiral Branda v komediji The Freshman. Dobro je v uvodnih prizorih videti tudi Isaaca Hayesa, ki oponaša Morgana Freemana. Še vedno se glasno režim prizoru, ko Roger Rees, nottinghamski, no ja, rottinghamski šerif, princu Johnu (Richard Lewis) pove slabo novico. In prizoru, kjer se matrajo z deviškim pasom Maid Marian (Amy Yasbeck), kar me spomni na sekvenco filma Love and Death, kjer je Woody Allen isto počel s kraljico, ki jo je igrala Lynn Redgrave. Povsem okej pa je tudi zezanje iz Denzelovega Malcolm Xa, ki ga izvede Robinov kolega Ahchoo, katerega igra debitant Dave Chappelle, kasneje super zvezdniški komedijant. Gospod Brooks se na hitro pojavi v vlogi rabina Tuckmana, svojih pet minut pa ukrade tudi čarovnica Tracey Ullman, ki vzdihuje za rottinghamskim šerifom. Še vedno zelo zabavna komedija, kjer zelo malo štosev udari mimo, plus čedni Matthew Porretta kot Will Scarlet O’Hara, ki je potem leta 1997 zaigral Robina Hooda v tv seriji The New Adventures of Robin Hood. Stavek: “Dobro je biti kralj,” ki ga Brooksov Tuckman izgovori na koncu poroke, je seveda spomin na History of the World, začudnje, ko Ahchoo postane šerif, pa je seveda referenca na Blazing Saddles, ki ga Dave Chappelle tudi omeni. Dobra trivia za poznavalce filmov Mela Brooksa. In komedija, ob kateri vam nikakor ne bo dolgčas, pa četudi gre v bistvu za norčevanje iz praktično vseh prizorov filma Robin Hood: Prince of Thieves, kjer ne prizanesejo niti slepcu, ki ga tokrat dovolj zabavno igra Mark Blankfield, katerega se spominjam tudi iz pozabljene komedije Frankenstein General Hospital.

Ocena: 8/10

Sommersby (1993)

Sommersby, sicer rimejk francoskega filma Le Retour de Martin Guerre, kjer je bil glavni Gerard Depardieu, je zelo lep, zelo romantičen in zelo tragičen film, kjer se izvrstno znajdeta glavna protagonista Richard Gere, takrat vroč po megahitu Čedno dekle, in Jodie Foster, takrat vroča po veliki uspešnici Ko jagenjčki obmolknejo. Med njima je krasna kemija, med njima so krasna čustva. Med njima so pogledi, dotiki in dialogi, ki jim gledalec verjame, za kar sta zaslužna tudi suverena režija Jona Amiela in dobro napisan scenarij Nicholasa Meyerja, pred tem znanega po scenarijih za Star Trek filme. Drži, Gere je Jack Sommersby, vojni veteran, ki se po mnogih letih vrne domov k ženi Laurel, ki jo seveda igra Fosterjeva. Meščani so ga veseli, le šepavi Orin (Bill Pullman) ga ne mara, kar je jasno, saj mu je Laurel obljubila poroko. Ampak pazi to, Laurel je zmedena in nezaupljiva. Kot da ni čisto prepričana, da je Sommersby res pravi, kar potrdi tudi mestni čevljar, ki ugotovi, da so mu čevlji za dve številki preveliki. Ali kot mu pove malce kasneje: “Moj mož me ni nikoli tako zelo ljubil kot ti.” Zanimiva zgodba, vsekakor, ki se prepričljivo in gledljivo razplete pred gledalčevimi očmi. In nam lepo pokaže, da ljubezen premaga vse dvome, problematična preteklost pa pride za tabo, pa če se še tako zelo trudiš, da bi jo skril in pozabil. In pozor, vse skupaj se je zgodilo tudi v resnici. V 16. stoletju v Franciji, kjer je bilo možakarju ime Martin Guerre, kar sem omenil že na začetku pri francoski verziji filma. Sommersby je dober film, vreden vnovičnega ogleda. In lep spomin na čase, ko je bil Richard Gere dežurni seks simbol. Plus James Earl Jones v vlogi sodnika.

Ocena: 7/10

Labyrinth (1986)

Labyrinth, ki je leta 1986 štartal ravno na današnji dan, v moji familiji uživa posebno čast, saj gre za najljubši film mojega mlajšega brata, ki ga je verjetno videl več kot tridesetkrat. Kot mulo, da se razumemo. Sam se ga takrat verjetno videl kakih petkrat, pa še glavni razlog je bil, da sem za vedno postal velik oboževalec Davida Bowieja, ki igra glavnega škrata Jaretha. In je vlogo speljal Stingu, Princeu in seveda Michaelu Jacksonu ter napisal celo nekaj pesmi posebej za film. In pazi to, Labyrinth je bil veliko finančno razočaranje, po katerem se režiser Jim Henson, svetovni prvak Muppetkov, ni nikoli več zares pobral. Scenarij, ki ima več lukenj kot ementalec, je seveda spisal Terry Jones iz ekipe Monty Python, glavno vlogo dekleta, ki ji škratje ugrabijo mlajšega brata, pa je kot veste ujela rosno mlada Jennifer Connelly, takrat vroča po filmu Bilo je nekoč v Ameriki (za vlogo so v vrsti stale Laura Dern, Lili Taylor, Helena Bonham Carter, Laura San Giacomo, Mia Sara, Marisa Tomei, Ally Sheedy, Mary Stauart Mastrson in Sarah Jessica Parker).

In ko smo že pri letih Jennifer Connelly, prizori, kjer jo z očmi požira in osvaja David Bowie, ki z njo seveda tudi zapleše, so za današnje čase precej nelagodni, saj delujejo malce pedofilsko. Še posebej, ko ji Bowie reče: “Zate sem naredil vse.” Takrat smo očitno na njuno platonsko romanco gledali malce drugače, ali pa smo bili premladi, da nismo ujeli Lolita sindroma, kdo ve. Je pa zanimivo, da se mi je zdel Labyrinth zdaj po vsem tem času precej slab, neprepričljiv in slabo odigran film. Pa zelo površen in na hitro spacan skupaj prav tako. Pač delo režiserja, ki obvlada lutke in fantazijski svet in pri tem pozabi, da ne snema kratke epizode Muppet Showa, ampak celovečerni film. Žal mi je, da nisem lepih spominov pustil v osemdesetih, ampak sem podlegel matranju firbca, pa še na kanalu TV 1000 so ga zavrteli, če se ne motim, zato sem ga pač zagrabil in si ga ogledal po več kot tridesetih letih, če se spomnim prav.

Ocena: 5/10

Wander (2020)

Zanič film, povedano na kratko. In grozna potrata dobre igralske ekipe, kjer sta glavna Aaron Eckhart in Tommy Lee Jones, privatna detektiva, ki raziskujeta umore v majhen mestecu Wander. Misteriozni kriminalni triler, torej, ki pa ga zmatrajo slaba režija, še slabši scenarij in za lase privlečeni preobrati, v katere pade Aaron Eckhart, ki ne more preboleti smrti svoje hčerkice.

Ocena: 4/10

Ghostbusters II (1989)

To, kar je bilo v prvem delu dobro, je zdaj v drugem zelo slabo, kar pomeni, da gre za močan korak nazaj. In za film, ki izgleda kot Ghostbusters 20, ne pa Ghostbusters 2, jebentiš. Pač skupek prizorov, ki bi leta 1984, ko je Ivan Reitman posnel prvi del, ostali na montažnem pultu, ali pa bi jih izdali kot bluperje, če veste kaj mislim. Itak, duhovi najprej napadejo našo drago Dano Barrett (Sigourney Weaver), zdaj samsko mamico z otrokom, kar pomeni, da se stara ekipa izganjalcev duhov, ki jih mladina žal zamenja z novim idolom He-Manom, znova aktivira in poda na noro misijo. Peter Venkman (Bill Murray), Raymond Stantz (Dan Aykroyd), Egon Spengler (Harold Ramis) in Winston Zeddemore (Ernie Hudson), dame in gospodje. Kultna ekipa izganjalcev duhov, kjer je temnopolti Zeddemore resda v drugem planu in se sredi akcije pojavi brez napovedi in kot strela z jasnega, kar je precej čudno in konkretna luknja v scenariju. Se pa zgodba vrti okoli slikarske umetnine, na kateri je starodavni zlobnež, ki seveda oživi in začne povzročati pizdarije po New Yorku. Najprej s pomočjo kustosa galerije, Janosza Pohe (Peter MacNicol), nato pa na polno in tako, da ga težko krotijo tudi naši glavni junaki, ki jih tokrat namesto legendarne pesmi Rayja Parkerja spremljajo dosti slabši New Edition. Ghostbusters II, sicer prav tako kot enka orjaški hit, resda premore nekaj pogojno okej fintic in zabave, toda celota je sila upehan in klišejski popcorn tobogan, kjer bodo uživali samo predšolski otroci.

Ocena: 4/10

Dragged Across Concrete (2018)

Presenetljivo dober, prepričljiv, suveren, kvaliteten, zajeban in domiseln film. Ali še bolje, perfektna triler kriminalka, ki jih danes manjka. Film z jajci. In film za prave moške, kjer ni prostora za happy end in hollywoodski bulšit, kar pomeni, da se zgodba spretno izmika klišejem in premore tudi izjemen smisel za črni humor, kar je več kot dobrodošlo in za morasto atmosfero več kot nujno. In tukaj sta Mel Gibson in Vince Vaughn, policista Brett Ridgeman in Anthony Lurasetti, buddy buddy kompanjona, ki ju šef, katerega, pozor, pozor, igra Don Johnson, suspendira, kar je za njuni karieri, samozavest, voljo do policijskega posla in za finančno stanje, seveda zelo uničujoča poteza. Tako zelo, da se Ridgeman domisli peklenskega načrta, kjer bo stopil na temo stran in poskrbel zase in svojo prihodnost. No ja, pa za prihodnost svoje žene, nekdanje policistke, ki jo matra huda bolezen in postaja nepokretna. Res je, Ridgeman postane tako imenovani pokvarjeni policaj, Lurasetti, ki prav tako noče razočarati svoje seksi zaročenke, pa jasno da stopi na njegovo stran in sprejme ponudbo zasledovanja nekega gangsterja (Thomas Kretschmann), ki kot kaže pripravlja rop banke, čeprav je sprva kazalo, da gre za dilerja s kokainom. Da se situcija zaplete in da gledalca čaka nebroj norih zapletov in preobratov, ni treba posebej poudarjati, saj je tudi to ena izmed odlik tega filma, ki ga je režiral in oscenaril zelo talentirani S. Craig Zahler, tudi avtor izjemne norije Bone Tomahawk. Dve uri in pol ne škodita, ampak koristita, saj si zgodba vzame čas za vse, kar se ji zahoče, kar pomeni, da se enkratni finale pripravlja počasi, precizno in z vso potrebno vnemo ter kompleksnostjo. Res sem navdušen nad tem filmom. Tudi zato, ker nisem pričakoval nič posebnega, dobil pa sem eno najboljših kriminalk zadnjega časa, kjer Gibsonu in Vaughnu družbo delajo tudi Jennifer Carpenter, Udo Kier in Michael Jai White.

Ocena: 8/10

Fallen (1998)

Fallen, nadnaravni in okultni triler Denzela Washingtona, ki si je skozi leta pridobil kultni status, kar je prav, saj konec devetdesetih ni vžgal, mi je bil nekoč za spoznanje bolj všeč, kar pa ne pomeni, da me zdaj ni znova prepričal, navdušil in prestrašil s svojo zanimivo, gledljivo in napeto zgodbo, kjer se zlobni demon seli iz človeka v človeka preko dotika in povzroča hude preglavice policistu Johnu Hobbesu, ki ga seveda igra Denzel Washington, rojen za tako vlogo. Drži, Fallen potegne na leta 1987 posneti The Hidden, pa na leta 1977 posneti Rabid, pa seveda na leta 1989 posneti Shocker, toda režiser Gregory Hoblit, takrat vroč po filmu Primal Fear, obvlada situacijo in intrigantno zgodbo uspešno odpelje do začetka do konca, ki je itak bomba, pa čeprav je malce nelogičen oz. bi se lahko glavni junak domislil boljše in manj fatalne rešitve. In pazi to, poleg Washingtona v prvi stojijo še John Goodman, Donald Sutherland, James Gandolfini, Elias Koteas in Embeth Davidtz, kar film seveda dvigne še višje. Je pa res, kot sem že povedal, da vnovičen ogled ne koristi, marveč škodi, saj gledalec pozna vse finte, zaplete in preobrate.

Ocena: 7/10

Barton Fink (1991)

Obožujem te zgodnje filme bratov Coen, ki sta bila takrat res nekaj posebnega, novega in svežega. Takega, da se je vsakdo, ki je imel rad film, zaljubil vanju na prvi pogled. Ali še bolje, na prvi kader, prvi stavek in prvi close up. In Barton Fink, sicer njun četrti film, je res odličen. Je krasna črna komedija in triler, ki nas pelje v štirideseta leta prejšnjega stoletja in direktno v zakulisje hollywoodskega biznisa, kjer se sredi izjemno domiselnega meta filma znajde naslovni junak Barton Fink (odlični John Turturro). Proslavljeni newyorški dramatik, ki ga studijski šef Jack Lipnick (za oskarja nominirani Michael Lerner) najame za scenarista svojega novega filma, kjer bo glavni Wallace Beery. Ker Fink ni navajen delati pod pritiskom in po navodilih, se seveda znajde v pisateljski blokadi, kar pomeni, da v svoji hotelski sobi cele dneve sedi pred pisalnim strojem in nima pojma, kaj naj napiše. Brata Coen res znata. Tako z atmosfero kot z minimalizmom, kot s scenografijo, dialogi in koti kamere. Da o igralskih kreacijah celotne ekipe niti ne začnem govoriti. In potem na sceno prikoraka enkratni John Goodman, masivni Charlie Meadows, ki živi v istem hotelu kot Fink in se mu predstavi kot zavarovalni agent. Kot nekdo, ki ima za povedati ogromno zanimivih zgodb ter prigod, ki bi Finku še kako koristile pri scenariju. Ali kot mu svetuje še en studijski šef Ben Geisler (Tony Shalhoub): “Uči se pri boljših.”

Če sem rekel, da je Barton Fink črna komedija, je jasno, da mora na sceno prikorakati tudi fatalka. Vroča Audrey Taylor (Judy Davis), sicer asistentka in ljubica slavnega pisatelja in scenarista W.P. Mayewa (John Mahoney), ki ga Fink seveda obožuje, a kaj kmalu ugotovi, da gre za pijanca in nasilneža, s katerim Audrey nikakor ni srečna. Barton Fink je edinstvena in unikatna mešanica trilerja, kriminalke, črne komedije, filma noir in drame o pisatelju, ki ga useka blokada. In film, ki z vsakim letom pridobiva na vrednosti, saj je inteligenten, prepričljiv, izviren in drugačen. Pač esenca genialnosti bratov Coen. Plus enkratni Joe Polito kot asistent Jacka Lipnicka. In Steve Buscemi kot receptor v hotelu.

Ocena: 8/10

American Graffiti (1973)

Drži, George Lucas, ki se je kasneje proslavil z Vojno zvezd, je leta 1973 posnel Ameriške grafite, kultno klasiko o odraščanju in ultimativni generacijski zeitgeist, ki ga je fino gledati še danes po vseh teh letih. Preprost in zelo simpatičen film. Pa očarljiv in dobro narejen. In seveda krasno odigran s strani mladih ter obetavnih zvezdnikov kot so Richard Dreyfuss, Paul LeMat, Ron Howard, Candy Clark, Charles Martin Smith, Cindy Williams in jasno da Harrison Ford. Ena noč leta 1962, v Modestu v Kaliforniji, tik pred pričetkom rock&roll norije, s prej omenjenimi junaki, ki se jim dogajajo stvari, ki so se takrat dogajale večini ameriških najstnikov. In pazi to, Lucas, takrat zanimiv zaradi filma THX 1138, je napisal tudi scenarij, producentsko vlogo pa je vzel nihče drug kot Francis Ford Coppola, takrat nad oblaki zavoljo Botra. Ameriški grafiti so potem sneli celo nominacijo za oskarja za naj film in postali eden najbolj dobičkonosnih celovečercev vseh časov, kar je jasno, saj jih je posvojila takratna mladina, ki se je našla v vseh teh zgodbicah, ki jih je naslikal Lucas, kateri se ni potem nikoli več vrnil k takšnim luštnim ter minimalističnim filmov, kar je škoda, saj je pokazal velik talent. Ameriški grafiti so tista prava ameriška klasika iz sedemdesetih, ki jih danes močno manjka. In verjetno eden boljših filmov o odraščanju vseh časov. Plus Wolman Jack kot radijski DJ, ki seveda igra samega sebe.

Ocena: 7/10

My Stepmother Is an Alien (1988)

Zanimivo, da My Stepmother Is An Alien, sicer delo Richarda Benjamina, najprej igralca (Westworld, Catch-22, The Sunshine Boys in recimo Goodbye Columbus), potem pa režiserja (My Favourite Year, City Heat, The Money Pit, Racing With the Moon, Little Nikita in recimo Mermaids) leta 1988 finančno ni vžgal, pa da so ga kritiki večinoma raztrgali in na križ pribili tudi glavnega igralca Dana Aykroyda, ki mu je šlo do takrat odlično. Rekoč, da ni primeren za romantičnega junaka, ki se zaljubi v Nezemljanko, katero seveda igra nadzemeljsko seksi Kim Basinger, takrat najlepša ženska na svetu. Drži, Aykroyd je znanstvenik Steven Mills, ki išče Nezemljane in upa, da jih bo s pomočjo svojega laboratorija našel v kaki oddaljeni galaksiji. Basingerjeva, ki se predstavi kot Celeste Martin, mu seveda ne pove, od kod je prišla. Je pa res, da naštudira vse ženske trike, s katerimi se obnori tipičnega moškega, zato ni čudno, da prevej nerodni Aykroyd pade na njene čare. Kako tudi ne, ko pa mu pleše striptiz in ga rajca kot je v Devet tednov in pol rajcala Mickeyja Rourkea.

In pazi to, Basingerjeva pokaže tudi presenetljivo dobre ter prepričljive komične spretnosti, kar pomeni, da zasenči Aykroyda, takrat dežurnega komedijanta. Prav imate, njegovo hčerkico, ki prva posumi, da nekaj ne štima, igra takrat rosno mlada Alyson Hanningan, kasneje znana po Ameriški piti, njenega fanta pa prav tako klorofilni Seth Green, ki je ravno tako naredil zelo solidno kariero. My Stepmother Is An Alien, ki so ga pri nas vrteli kot Moja mačeha je iz drugega planeta, se je postaral zelo dobro, kar pomeni, da gre za sila gledljivo, dovolj zabavno in kul scifi komedijo, kjer čas mine kot bi trenil. In kjer je fino gledati tudi Jona Lovitza v vlogi Aykroydovega brata. Plus minutna Juliette Lewis v svoji prvi filmski vlogici. Plus izjemen soundtrack, ki ga že v najavni špici otvori Kiss Toma Jones, kasneje pa nad oblake vrže že Pumo Up the Volume MARRSA.

Ocena: 7/10