Peaky Blinders (peta sezona)

Po nekoliko šibki četrti sezoni je peta spet takšna kot mora biti in kot se za Peaky faking Blinders norijo spodobi. Drži, Tommy Shelby (spet izjemni Cillian Murphy) je zdaj politik, kar lepo pokaže, kako sta kriminal in politika zlizana. Še Winston Churchill ga obožuje, jebentiš. In mu pravi, da bi ga rad kdaj obiskal na njegovem posestvu. Tommy je ipak vojni junak in heroj, kar Churchill seveda nikoli ne pozabi. Itak, tam, kjer je politika, so tudi umazane igre. Še posebej, ko na sceno prikoraka Sir Oswald Mosely (karizmatični Sam Claflin), zloglasni resnični britanski politik, ki je ustanovil fašistično stranko in sanjal o tem, da bi postal celo britanski premier. Da se Tommy spajdaši z njim, ker igra dvojno igro, je seveda jasno in glavni zaplet pete sezone, kjer so v prvi vrsti jasno da tudi vsi običajni osumljenci. Na čelu s Tommyjevim bratom Arthurjem (odlični Paul Anderson), ki še vedno sanja o tem, da bi nazaj dobil svojo ženo, ki naj bi se začela dobivati z drugim. In mladim Michaelom Grayom (Finn Cole), ki se iz ZDA vrne z ženo (Anya Taylor-Joy) in postane trn v peti familje Shelby, kjer ga ne more več nadzorovati niti njegova mama Polly (Helen McCrory).

Res je, ženske igrajo v tej seriji zelo važne vloge, pa četudi jih moški ne spustijo v ospredje. Tommy, ki ima zdaj Lizzie (Natasha O’Keefee), recimo še vedno žaluje za umorjeno Grace, Arthurja pa, kot sem že omenil, razžirajo težave z njegovo ženo, ki ga seveda ne ljubi več. Da o njunem mlajšem bratu Finnu (Harry Kirton), ki podira vse, kar leze in gre, niti ne govorim. In potem je tukaj še elegantni Aberama Gold (Aidan Gillen), nor na teto Polly, ki mu Tommy uredi boksarsko kariero za sina, katerega potem ujame tragična usoda, ki Aberamo spremeni v divjega maščevalca. Skratka, večplastna zgodba, ki se perfektno sestavlja, zapleta, razpleta in grabi gledalca, ki seveda komaj čaka na poslednjo šesto sezono.

Ocena: 8/10

Mišičnjak (2021)

10 minutni slovenski kratkič zelo talentiranega Lovrenca Habeta, tudi avtorja dokumentarca Covid na podeželju, ki nam na simpatičen, poučen in zanimiv način predstavi mišjo mrzlico, ki je letos tudi pri nas še posebej razposajena. In pazi to, Habe v tem pol dokumentarcu, pol pa igranem filmu, miš postavi pred mikrofon in ji da človeško obliko (no ja, smrček in ušeska ostanejo), rekoč, evo, tukaj sem, ne bojte se me, dragi ljudje, dovolite mi, da vam pojasnim, da miši nismo krive za to nevarno bolezen. Nujen ogled in šnelkurs za vlado Republike Slovenije, kako se brez ustrahovanja in panike predstavi epidemijo.

Ocena: 7/10

The Power of the Dog (2021)

Več kot drži, igra vseh štirih glavnih protagonistov je super (Benedict Cumberbatch kot karizmatični, narcisoidni in mestoma sociopatski rančer Phil Burbank, Jesse Plemons kot njegov umirjeni in pridni brat George, Kirtsen Dunst kot plašna in zadržana Rose, ki postane njegova žena, in Kodi Smith-McPhee kot njen poženščeni sin Peter, ki bi se odlično počutil na Gori Brokeback), režija slavne Jane Campion, oskarjevke za scenarij legendarnega Klavirja, je izvrstna in več kot primerna za take vrste počasen in introvertiran film, pa tudi atmosfera je dobra in v kontekstu nostalgičnega spomina na vesterne, ki počasi umirajo (leto 1925), toda celota je na trenutke nekoliko razvlečena, dolgočasna in mičkeno sterilna, če sem iskren. A nič usodnega, brez skrbi. Zgodba samopašnega in premožnega kavboja ter lokalnega mačota, ki bika skastrira tudi ob treh zjutraj, zato ni čudno, da se ga boji tudi brat, ki se zaljubi v žensko z otrokom, katero sta vzela na svoje posestvo, ima svoje adute in zna zagrabiti gledalca, pa tudi twist in psihološki dvoboj obeh bratov, ni slab, zato imam občutek, da bi si moral vzeti čas za vnovičen ogled, saj bolj kot razmišljam o filmu, bolj mi postaja zanimiv, močan in všečen, pa četudi sem na prvo žogo dejal, da mi ni bil preveč všeč.

Dlje ko ostajam pri pisanju recenzije, bolj me film grabi in vleče vase. Kajti prikaz tega ultimativnega alfa samca, ki skozi zgodbo spozna, da se pod njegovo nesramno in sociopatsko pozo skriva še marsikaj drugega, je naravnost odličen, če prav pomislim. Moški, ki mora biti mačo, ker se to od njega pričakuje, kar pomeni, da toksično vpliva na vse, ki se znajdejo v njegovi bližini. Vključno s čedalje bolj nesrečno Rose, ki uteho najde v alkoholu, saj ji ni všeč, ko Phil nenadoma obrne ploščo in se začne družiti z njenim sinom. Kot sem že zapisal, The Power of the Dog je film, ki ga je treba videti večkrat, da ujameš njegovo veličino in moč režiserke ter scenaristke Jane Campion, ki se je v sedlo vrnila po 12 letni pavzi.

Ocena: 7/10

A Time to Kill (1996)

Takrat 27 letni Matthew McConaughey, vroč po Lone Star, sicer pa zelo na začetku kariere, kjer je dve leti prej posnel oslarijo The Return of the Texas Chainsaw Massacre, je Jake Tyler Brigance, mladi nadobudni odvetnik, ki sredi rasističnega Mississippija prevzame zloglasni primer temnopoltega očeta Carla Leeja Haileyja (po Šundu in tretjem Die Hardu vroči Samuel L. Jackson), ki je ustrelil dva belopolta kmetavza, ki sta zverinsko posilila in prebutala njegovo komaj desetletno hčerkico, saj je bil prepričan, da bi ju porota oprostila. Ultimativni double bill z Mississippi Burning, ki ga je leta 1988 posel Alan Parker, in film, ki mi je bil leta 1996, ko sem ga videl v kinu, za spoznanje bolj všeč kot danes, ko sem si ga po mnogih letih privoščil še enkrat. Finalni govor na sodišču je seveda še vedno nadzemeljski in tako zelo perfekten, da mu komaj sledim, toda dve uri in pol sta vendarle preveč, saj zgodba mestoma izgubi nekaj tempa in prepričljivosti.

Joel Schumacher, pred tem in za tem znan kot režiser dveh precej neposrečenih Batmanov, kjer je bil drugi res porazen, svoje delo sicer opravi zelo dobro, pa tudi slavni scenarist Akiva Goldsman prepričljivo obdela roman Johna Grishama, toda A Time To Kill, kjer McConaugheyju asistirajo še Sandra Bullock, Donald Sutherland, Brenda Fricker in Oliver Platt, očitno ni film za večkratni ogled, saj svoje adute stavi zgolj na prvo srečanje. Gre pa jasno da še vedno za dovolj dobro, gledljivo, zanimivo, emotivno in realistično napravljeno rasno socialno dramo z elementi trilerja, pa seveda za pravo sodiščno ludnico, kjer se mladi Brigance sooči s prekaljenim tožilcem Rufusom Buckleyjem, ki ga enkratno upodobi Kevin Spacey. Prav imate, v A Time To Kill kar mrgoli znanih obrazov, ki so vsi po vrsti prepoteni, kar je lepo videti tudi na telesu Ashley Judd, ki igra Briganceovo ženo. Plus Kiefer Sutherland kot pokvarjeni brat ustreljenega posiljevalca, Charles S. Dutton kot šerif Walls in Patrick McGoohan kot sodnik Noose.

Ocena: 7/10

Portret: Frank Sinatra

Danes bi praznoval leta 1915 rojeni FRANK SINATRA, ki je bil v štiridesetih to, kar je bil Elvis v petdesetih, The Beatles v šestdesetih, Michael Jackson v osemdesetih, Bing Crosby v tridesetih in Star Wars v sedemdesetih. Torej nadzemeljski superzvezdnik, ki mu je šlo več kot odlično tudi v filmih, kjer je za From Here To Eternity dobil celo oskarja za najboljšo stransko vlogo. Sinatra, desna roka mafije in leva roka predsednika Ronalda Reagana, je bil skupaj z Deanom Martinom in Sammyjem Davisom Jr. ustanovitelj tako imenovanega rat packa, družbe legendarnih zabavljačev, ki so prepevali, plesali, snemali filme, žlampali alkohol, seksali vse povprek in zabavali publiko od dneva do noči. Najprej je bil poročen z Avo Gardner, potem pa z Mio Farrow, govorilo pa se je, da je ljubimkal tudi z Lano Turner, Judy Garland, Lauren Bacall, Angie Dickinson in seveda z Marilyn Monroe. Sinatra, verjetno res največji zvezdnik vseh časov, ki ga je oboževal tudi Michael Jackson, ki je prišel ponižno, spoštljivo in potiho gledat snemanje enega izmed njegovih albumov, je bil pevska in filmska ikona, ki je nastopal in prepeval skoraj do konca. In s svojim izjemnim vokalom čaral svoje oboževalce, ki so mu jedli z dlani, kot radi rečemo. Sinatro obožujem od kar vem zase. Dosti bolj kot Elvisa in skoraj enako kot Jacksona. Sinatra je bil gospod in ultimativni plejer stare šole, zato je verjetno težko prenesel, da mu je prav Elvis v petdesetih ukradel šov, saj je bil mlajši, bolj moderen in bolj divji. Pa še drugačno glasbo je izvajal. Je bil pa Sinatra seveda dosti boljši igralec in pravi filmski zvezdnik, kar je recimo dokazal v super filmih The Man With the Golden Arm in The Manchurian Candidate, če izpostavim konkretne dramske vloge. Prodal je 150 milijonov plošč, umrl pa je leta 1998, star 82 let, kar pomeni, da je preživel večino svojih prijateljev iz najbolj norih let svoje kariere. Sinatra je bil klasa zase in tako zelo dober nastopač, da je lahko po cigarete poslal tudi Tonyja Bennetta, kaj šele vse druge.

James Last: Instrumentals Forever (1966)

V svoji vinilni kolekciji imam kar nekaj plošč tega veleznamenitega nemškega producenta in band leaderja, ki se je zapisal med največje legende takšne zvrsti glasbe. Ko je delal nemške slagerje, mi seveda ni bil najbolj všeč. Ko je skočil na predelave svetovnih uspešnic, pa so mi njegovi albumu pisani na kožo. In tale pričujoči je v drugi skupini, saj Last s svojim orkestrom preigrava čudovite zimzelene melodije, med katerimi je seveda tudi nepozabna Moon River. Da o kultni melodiji filma A Summer Place niti ne govorim, ali še bolje, da ikonične melodije filma Moulin Rouge Johna Hustona raje ne omenjam. Sega pa tale vinilka v zgodnje obdobje Lastovega ustvarjanja, ko je istega leta posnel še sedem različnih studijskih albumov in garal kot podivjan, zato ni čudno, da je prodal kar 200 milijonov plošč po celem svetu in ga je v Veliki Britaniji, kar se uvrstitev na lestvico tiče, presegel samo Elvis Presley. Krasna plošča, res.

Gilbert Becaud: Les Plus Grands Succes (1965)

To je on, Gilbert Bacaud (1927-2001), znameniti francoski pevski zvezdnik, mojstrski šansonjer, pianist, komponist in igralec, ki je svetovno slavo ujel s pesmima Et maintenant in Nathalie, katero je kot veste poslovenil tudi Lado Leskovar. In tole je izjemna zbirka njegovih uspešnic do leta 1965, ko je bil orjaška zvezda in ko je imel za seboj na stotine super uspešnih koncertov in albumov. Je pa tale zbirka uspešnic kot kaže zaključila prvi del njegovega zelo rednega izdajanja plošč, saj je med Le Pianiste de Varsovie (1964) in L’Un d’entre eux inventa la mort (1969) naredil kar petletno pavzo. Krasen gospod, tale Becaud, vam rečem. Vrhunski vokalist, čudovit interpret in ultimativni svetovni prvak v šansonih, ki jih nepozabno poosebi tale vinilka, ki sem je strašno vesel in je romala v sendvič z Edith Piaf in Juliette Gréco

Dalilah Lavi: Dalilah Lavi (1972)

Evo jo, Dalilah Lavi, osupljivo lepa, seksi in privlačna izraelska pevka in igralka, ki je naredila vrhunsko kariero v nemških šlagerjih in šansonih ter se prebila celo v filme s Kirkom Douglasom, Deanom Martinom in Petrom O’Tooleom, no ja, pa v grozljivko The Whip and the Body, kultnega Maria Bave. Zelo zanimiva deklina, vsekakor. Pa sploh ne slaba pevka, če sem iskren. Z velikim hitom Jerusalem, ki mu je sledil prav tako zelo popularni Willst du mit mir geh’n. Da oba najdete na pričujoči plošči, je jasno, mar ne. Kot tudi priljubljeno Oh wann kommst du, da ne bo pomote. Drži, ko Lavijeva prepeva šlagerje, mi ni pri srcu. Ko pade v šanson kot recimo v komadu Liebeslied jener Sommernacht, pa je super in vredna pozornosti. Interesantna plošča in lep spomin na vročo zvezdnico, ki je leta 2017 umrla stara 74 let.

Shorty Rogers: Shorty’s Greatest Hits (1986)

Gospod Shorty Rogers, svetovni dvoranski prvak jazza in olimpijski prvak trobente, se je kot Milton Michael Rajonsky leta 1924 rodil v ZDA in že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja začel nabijati trobento ter dokazovati svoj izjemen talent, ki ga je potem v petdesetih letih razširil še na komponiranje ter aranžiranje in postal eden najbolj vplivnih glasbenikov svoje branže. V svoji dolgi karieri je napisal mnogo melodij za razne filme in televizijo in se v osemdesetih znova vrnil na odre, kjer je res užival. Umrl je leta 1994, star 70 let, jaz pa sem ta hip kar dosti počaščen, da na svojem gramofonu rolam zbirko njegovih največjih uspešnic, kjer je tudi totalnemu laiku jasno, da gre za presežek jazz muzike, ki se več kot prileže na takle mrzel četrtkov večer.

Max Und Moritz / Der Struwwelpeter (1969)

Včasih se res vprašam, kje za vraga sem dobil kako ploščo. Ali še bolje, kaj pri milem bogu dela v moji vinilni kolekciji. No, tale je gotovo ena izmed bolj nenavadnih in posebnih, saj gre za dve zelo znani pravljici v nemškem jeziku. Prva je kultna Max Und Moritz, ki jo pri nas poznamo kot Picko in Packo (ponekod celo Cipek in Capek), sicer delo kultnega nemškega šaljivca Wilhelma Buscha, ki jo je napisal davnega leta 1865, druga pa Der Struwwelpeter, po naše Peter Kušter, sicer legendarna slikanica slavnega nemškega literata Heinricha Hoffmanna, ki je luč sveta ugledala leta 1845. Eto, zdaj veste. In seveda, to, da ne znam nemško, je pač nepomembno, mar ne. Pač zadogajala sta mi Picko in Packo, moja najboljša frenda iz otroštva, na naslovki, kaj morem.

Mireille Mathieu: L’amour Et La Vie (1974)

Prav imate, zadnje dni mi sedejo francoske romantične ludnice, ki se mi jih je na vinilkah nabralo kar lepo število, kar me zelo radosti. In tukaj je znamenita in zelo seksi temnolaska Mireille Mathieu, leta 1946 rojena pevka in šansojnerka, ki je zapela več kot 1200 pesmi, prodala več kot 120 milijonov plošč in bi jo lahko komot izgovarjali v isti sapi kot Edith Piaf. Zaslovela je na sredini šestdesetih let prejšnjega tisočletja, na tejle plošči pa sem seveda zatripal na La Paloma Adieu, Je T’aime,Tu M’aime,On S’aime, L’amour en couleurs, Il Me Faut Vivre, C’est L’amour Et La Vie Que Je Te Dois in seveda na Un Peu De Vie Et Beaucoup D’Espoir, ki me odnese nad oblake, pa še kaj se najde. Čudovite pesmi enkratne umetnice z nadzemeljskim glasom, ki se na tem albumu velikih uspešnic perfektno sprehaja med popom in šansonom.

Françoise Hardy: Portrait In Musik (1965)

Uganili ste, moja francoska špura se nadaljuje tudi s tole ploščo, na kateri so zbrani hiti leta 1944 rojene francoske pop ikone Francoise Hardy, ki se je specializirala za melanholične balade in ujela petdeset let dolgo kariero, v kateri je izdala kar 30 albumov. Slavo je dosegla v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, raztegnila pa jo je po celi Evropi, saj je začela prepevati tudi v angleščini, italijanščini in seveda nemščini, ki je bila očino drugi materni jezik mnogih podobnih glasbenikov takratnega časa. Hardyjeva, ki se zadnja leta bori z rakom, je gotovo francoski nacionalni zaklad, zato sem izjemno vesel, da imam v svoji zbirki tudi njene plošče. Pa še v filmu Grand Prix, ki ga je leta 1966 posnel slavni John Frankenheimer, je igrala, jebentiš. Kljub temu, da je filmska kariera ni kaj dosti zanimala in da ji je šla slava vedno precej na živce. Ji pa jasno da ni mogla ubežati, saj je bila rojena za zvezdo, pa še odlično je zgledala. Kakorkoli, tule je njena zbirka uspešnic iz začetnega dela njene kariere, mešanica francoskih in nemških pesmi, kjer se Hardyjeva sprehaja med popom, šansonom in šlagerjem. Če šlagerje, ki mi niso nikoli sedli, zanemarim, moram seveda izpostaviti čudovito počasnico Le premier bonheur du jour, ki perfektno poosebi vokal in stil Francoise Hardy. Da o podobno čudoviti Les feuilles mortes niti ne govorim. Super je tudi Vorrei capirti, kjer Hardyjeva seveda prepeva v italijanščini, fino poskočna pa jasno da Oh, Oh, Cherie, kjer si človek ne more kaj, da ne bi poskakoval po sobi in se zraven smejal. Plus nadzemeljska in legendarna La mer, seveda! Povedano na kratko, plošča, ki jo mora imeti doma vsakdo, ki se ima za glasbenega poznavalca.

Barry White: Can’t Get Enough (1974)

Evo ga, tretji in mega uspešen album fenomenalnega Barryja Whitea, funk in soul kralja, ki je s svojim globokim vokalom močil hlačke vseh žensk na svetu. Drži, če so bejbe poslušale Whitea, niso rabile seksa, saj so doživele orgazem ob njegovem glasu. Itak, na tem albumu sta epski Can’t Get Enough Of Your Love, Babe in You’re The First, The Last, My Everything, ki sta posegli po prvem in drugem mestu Billboarda ter album kot celoto prav tako butnili na sam vrh takratne ameriške glasbene scene. Je pa šlo Whiteu izvrstno tudi v Veliki Britaniji, kjer je pričujoča plošča prav tako postala orjaški hit, zato lahko rečem, da je bil White v sedemdesetih res neverjetna zvezda. Nič čudnega, saj gre za odlično in zelo kvalitetno muziko, kjer White nadaljuje špuro prejšnjega albuma Stone Gon’, o katerem sem že pisal, torej špuro, ki me je navdušila tudi na albumu Let the Music Play iz leta 1976, ki se je pred časom prav tako sukal na mojem gramofonu. Barry White je klasa zase. Je eden najboljših, najbolj unikatnih in najbolj kvalitetnih soul izvajalcev daleč na okoli. In ultimativna glasbena predigra v vrhunski seks. Plus desetminutna in nepozabna norija I Can’t Believe You Love Me, pa nič manj krasna Oh Love, Well We Finally Made It, da o enkratni I Love You More Than Anything (In This World Girl) niti ne govorim. Drži, tole je glasbena perfekcija in glasbena erotika, ki se je današnji glasbeniki ne znajo več iti, saj so eleganco in rajc nadomestili s površno vulgarnostjo.

Frank Sinatra: The Most Beautiful Songs Of Frank Sinatra (1973)

Ker bi veliki Frank Sinatra dva dni nazaj praznoval rojstni dan, kar sem seveda obeležil tudi z zapisom na svojem Facebooku, je prav, da se mu poklonim tudi s tole monumentalno dvojno vinilko njegovih največjih uspešnic, ki jih znam seveda na pamet že od ranega otroštva, ko jih je na veliko vrtel moj pokojni oče, prav tako velik Sinatrin fan. Prav imate, tukaj so tudi Strangers in the Night, Somethin’ Stupid, Moon River, Days of Wine and Roses, Come Fly With Me, Ol’ Man River in seveda My Way, verjetno najboljša pesem vseh časov, pa še kaj se najde. Skratka, kot pove že naslov, najlepše Sinatrine pesmi, ki jih stari dobri Frank zapoje tako zelo doživeto in perfektno, da komaj diham. In da se vedno znova zavem, kako veličasten pevec in performer je bil. In kako zelo briljanten vokal je imel. Neznansko vesel vsake Sinatrine plošče.

Richard Anthony: La Corde Au Cou (1964)

Zanimiv tale Richard Anthony (1938-2015), rojen v Egiptu in potem baziran v Franciji, kjer je uspel s francosko predelavo znanih uspešnic in se loteval tudi pesmi The Rolling Stonesov in The Beatles. Pa sploh mu ni šlo slabo, saj je postal velika zvezda v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pomeni, da je prodal kar 60 milijonov plošč. In pazi to, na pričujoči vinilki je I Should Have Known Better od The Beatles postala La Corde Au Cou, As Tears Go By od The Rolling Stones pa Puisque Je Pense Encore A Toi. Da o predelavi mitske Remember (Walking in the Sand), ki je postala Souviens toi de l’été dernier, niti ne govorim. Kul plošča.

Hildegard Knef: Ich Seh Die Welt Durch Deine Augen (1966)

To je ona, Hildegard Knef (1925-2002), znana tudi kot Hildegarde Neff, nemška filmska zvezda in pevka, ki je ujela kratko slavo tudi v Hollywoodu, ko je dobila stransko vlogo v filmu The Snows of Kilimanjaro. Želela in zaslužila si je več, toda golota v nemškem film Die Sünderin in najstniška romanca z nekim nacistom, sta jo stali ameriške kariere. Je pa v šestdesetih iz filma skočila še v muziko, prodala 3 milijone plošč, sama napisala več kot 150 besedil za svoje pesmi in veliko nastopala po Nemčiji in tudi v ZDA, kjer so vsi močno podprli tudi njen večkratni boj z rakom. Interesantna gospa, vsekakor. Karizmatična, seksi in ženstvena. In presenetljivo kvalitetna pevka, kar so ji priznali tudi glasbeni strokovnjaki. Še posebej, ko je zapela veličastno Für mich soll’s rote Rosen regnen, na katero je nora tudi Angela Merkel, da se ne pozabi. In tukaj je njena plošča Ich Seh Die Welt Durch Deine Augen, zelo fina mešunga popa, jazza in šansona, ki več kot paše mojim ušesom, ko rabim relaks. Kot da bi v pralni stroj dal Marlene Dietrich in Edith Piaf, jebentiš. Elegantno, seksi, zakajeno, strastno in zelo kvalitetno.

La Compagnie Creole: Soca Party On The Beach (1986)

Ultimativna poletna uspešnica, ki ne sme manjkati na nobeni plaži. In ki je ženske ne smejo sprejeti drugače kot miganjem ritk in prsi, moški pa z limbo divjanjem. Sicer pa delo francoske zasedbe La Compagnie Creole, ki je z latino party ritmi ujela nekaj uspeha v osemdesetih in ki, če se ne motim, deluje še danes. Res je, ko si zarolaš ta komad, moraš imeti poleg sebe seksi bejbiko, ki ti v roke porine kremo za sončenje in zine: “Ajde, poba, namaži me.”

Shalamar: Dancing In The Sheets (1984)

Če ste videli filmsko mojstrovino Footloose, potem niste mogli zgrešiti tegale mini kulta, ki dobro seka še danes. In v spomin seveda takoj prikliče prizor, kjer mularija pleše na cesti zraven svojih avtomobilov. Gre pa jasno da za legendarno zasedbo Shalamar, kjer je prepevala tudi izjemna Jody Watley. Prav imate, Shalamar so bili ekipa, ki jo je oboževal tudi Michael Jackson, saj je Jeffrey Daniel, eden izmed članov, naredil koreografijo za nekaj njegovih spotov iz albuma Bad. Pa ekipa, ki je v Veliko Britanijo prinesla trend tako imenovanega body-popping, da se ne pozabi. Se pravi ekipa, ki je enkratno premešala disko, funk, soul in break dance, kar je lepo slišno tudi na pričujoči plošči, ki je ujela 17 mesto na Billboardovi lestvici.

Lionel Richie: My Destiny (1992)

Vsaka plošča, pa naj si bo album ali single, je zame praznik, saj gre za pevca in glasbenika, ki ga obožujem že vrsto let in je nedvomno med mojimi najljubšimi ustvarjalci vseh časov. Pa še na koncertu sem ga videl, jebentiš. Da so me skoraj odnesli na nosilih, ker sem bil tako zelo vzhičen, raje ne bom govoril. Nimaš kaj, Lionel Richie je moje vrste pevec in moje vrste glasbena špura. Podobno kot Michael Jackson in Stevie Wonder. Ultimativni hitmejker, ki je nanizal toliko uspešnic, da bi jih lahko prodajal. In tukaj sta My Destiny in Do It To Me, sicer izdana na kompilaciji največjih uspešnic Back To Front, ki jih je Richie izdal med studijskima albumoma Dancing on the Ceiling in Lauder That Words, ter pač dodal še nekaj novega materiala kot je to v navadi. Itak, obe pesmi sta bili zelo uspešni, Richie pa je dokazal, da bo tudi v devetdesetih v A ligi in da njegova slava še ni minila.

USA For Africa: We Are The World (1985)

O albumu We Are The World sem že pisal, sem pa jasno da strašno vesel, da sem končno dobil še single naslovnega komada, ki je verjetno res najboljša pesem vseh časov. Itak, naredila sta jo Michael Jackson in Lionel Richie, producentska dela pa je seveda prevzel Quincy Jones, zato ni čudno, da je nastala taka fantastična mojstrovina, ki se ji mogel upreti niti Bob Dylan, ki po moje itak ni vedel, kaj dela in kako naj zapoje svoje del. Drži, po huronskem uspehu pesmi Do They Know It’s Christmas, je slavni Harry Belafonte prišel na idejo, da bi še ameriški glasbeniki naredili kaj podobnega in zbrali nekaj denarja za afriške otroke. Na koncu je na mizo padlo ve kot 60 milijonov dolarjev, kar je bil nadzemeljski rezultat. Pesem, ki je snela kar tri grammyje in dobila dih vzemajoč videospot, kjer je bili zvezd več kot na nebu, pa se je prodala v več kot dvajsetih milijonih izvodov in postala eden najbolje prodajanih singleov na svetu. Tako dobra pesem pride samo enkrat v življenju. Taka ekipa glasbenikov pa se skupaj prav tako nabere samo enkrat na sto let. In pazi to, na albumu We Are The World mi igla preskoči ravno tak, ko zapoje Jackson, zato je zdaj pravici zadoščeno, saj tale maksika špila kot bi bila narejena včeraj. Plus instrumentalna Grace by Quincy Jones na drugi strani. In spomin na čase, ko se je glasba še delala s srcem in z razlogom. Sta pa manjkala Prince in Madonna, kar je za vedno ostala grda črna pika v njunih karierah, če me vprašate za mnenje. Jackson, vrel po uspehu Thrillerja, kot vedno ukrade šov, toda najboljši del seveda pripada Stevieu Wonderju in Bruceu Springesteenu. Mi je bila pa zelo všeč tudi novejša verzija, ki so jo posneli za Haiti in se je od stare ekipe v spotu pojavil samo Jackson.