Tretje poglavje sage familije Shelby se začne s poroko. Kot Boter, jebentiš, saj se vzameta Tommy in njegova Grace, kar pomeni, da je družina spet v ospredju. In važnejša tudi od vseh nečednih poslov. Še posebej, ko se jima rodi sinko in ko se Tommy odloči, da bo legaliziral vse mafijske norije svoje familije (tudi brat Arthur razmišlja o umiku iz posla, saj ima nosečo ženo). Toda potem Grace umorijo, Tommyju pa se zrola in se zaplete z nevarno rusko mafijo, kjer ga zapeljuje seksi Tatiana Petrovna (igra jo Gaite Jansen), ter pokvarjenim duhovnikom, ki ga upodobi Paddy Considine.
Dovolj o vsebini, da ne izdam preveč. Rekel pa bom, da je tretja sezona slabša od druge in enako dobra kot prva. Nekaj sekvenc in momentov je izjemnih, toda celota, kjer je znova šest epizod, vendarle ni tako vrhunska kot v drugi sezoni. Je pa res, da je Cillian Murphy kot Tommy Shelby nadzemeljsko dober in prepričljiv. Tako zelo, da odpihne vse ostale, s katerimi se znajde v skupnem prizoru. Celo spet briljantnega Toma Hardyja, s katerim ima v šesti epizodi odlično sceno, da se razumemo. Vsi igralci te super serije so nad oblaki. In vsak si uspe priboriti nekaj časa za svoje vrhunsko soliranje, zato sem vseh 18 epizod, o katerih sem pisal zadnje dni, požrl kot za šalo. Peaky Blinders, kjer me čakata še dve sezoni, je zelo fina zmes kriminalke, akcije in drame, ki lepo pokaže, da me mafijo in družino ni nobene razlike.
Le kaj je boljšega in bolj primernega za noč čarovnic kot ultimativno bizarni horror double bill francoske režiserke Julie Ducournau, ki je letos v Cannesu snela zlato palmo za film Titane. Zgodbo o bejbi, malo barski plesalki, malo pa serijski morilki, (zelo prepričljivo in doživeto jo igra debitantka Agathe Rousselle), ki seksa in zanosi z avtomobilom (jp, prav ste slišali), pobije nekaj naključnih fantov in deklet, se znebi svoje ljubimke, ki ji ne paše grobo lizanje bradavičk, ter se potem izdaja za pogrešanega sina precej čudnega Vincenta (Vincent Lindon), ki bi dal vse, da bi bil njegov sin znova srečen in zadovoljen. Bizarka leta, vsekakor. Resda z vsemi klišeji body horrorja, toda dovolj suverena in prepričljiva, da zagrabi in šokira gledalca, ki ni navajen takih pizdarij. Pa še David Cronenberg, več kot očitno vzornik Julie Ducournau, bi bil zadovoljen. Pa še kak japonski Tetsuo: The Iron Man mi pride na misel, če potegnem pavšalno primerjavo. In sprememba spola, jebentiš kako dobro je izpeljana. Kot v filmu Boys Don’t Cry, kjer si je Hilary Swank prav tako povijala prsi, le da si mora zdaj naša antijuakinja povijati še nosečniški trebuh. Da o zlomljenem nosu raje ne govorim. In pozor, Titane ni le body horror, Titane je tudi močna in tragična drama o trpeči mladenki, ki za vsem tem brutalnim in krvavim sranjem skriva nežno dušo in hrepeni po ljubezni ter varnem zavetju.
In potem je tukaj še Grave, za angleško govoreči trg, Raw, njen kanibalski prvenec, ki v prvi plan prav tako postavi žensko, sicer vegetarijanko Justine (igra jo Garance Marillier), ki jo začne nenadoma divje privlačiti meso. Najprej živalsko, kasneje pa tudi človeško, da se razumemo, kar prva ugotovi njena sestra Alexia (igra jo Ella Rumpf), ki ji Justine po nesreči odseka prst, katerega potem zagreto požre. Nič novega, a tako kot pri Titane dovolj zanimivo in intrigantno, da gledalec ne more biti ravnodušen. Vse do šokantnega zaključka, jasno da. Drži, Titane in Grave ne moreta skriti, da ju je režirala ista režiserka. Je pa res, da je Titane bolj kompleksen, bolj drzen, bolj bizaren in bolj dovršen kot Grave, ki pa tudi ni od muh, kot radi rečemo. Plus pod pazduhami kosmata Agatha Rousselle, kar jo dela še bolj prvinsko in divjo. In sekvenca, kjer zadrogirano Justine dražijo s človeškim truplom, za katerim lačno hlasta.
Ker je v kinu novi Dune Denisa Villeneuveja, je prav, da si še enkrat privoščimo starega, ki ga je sredi osemdesetih kot veste posnel David Lynch in se ga je, kot pravi legenda, potem javno odrekel, saj ni bil zadovoljen z verzijo, katero mu je vsilil studio. Lynchev Dune je neslavno pogorel, je pa res, da si je skozi leta vendarle priboril en tak mini kulten status. Če sem iskren, niti ni tako zelo slab. Še posebej v prvi tretjini, kjer luknjast scenarij in oslarije še ne pridejo tako zelo do izraza. Roman Franka Herberta je pač nemogoče normalno prenesti na velika platna, jebat ga, zato je jasno, da je imel tudi Lynch z njim tako velike težave. Še posebej, ko se je začel prerekati s studiem, ki mu ni dovolil lastne vizije, in tega, kar si je res želel. In pazi to, pred Lynchem je Dune vohal tudi kultni Alejandro Jodorowsky, idejo zanj pa je imel tudi slavni Ridley Scott, a sta oba ostala na suhem, saj so studii vihali nosove in bili prepričani, da mora plemič Paul Atreides ostati samo med platnicami romana. In ko smo že pri Atreidesu, temu poslednjemu junaku svoje familije, ki mora odpotovati na zloglasni in nevarni planet Arrakis, za prijatelje, Dune, da bi tam našel posebno začimbo in rešil svojo galaksijo pred zlobnimi plemiči iz druge dinastije, tokrat ga igra rosno mladi Kyle McLachlan v svojem filmske debiju. Tisti Kyle McLachlan, ki je potem zaslovel še v Twin Peaksu, labodjem spevu Davida Lyncha. Drži, McLachlan mi je kot pogumni Atreides bolj všeč kot klorofilni Timothee Chalamet, pa tudi vsi ostali liki in glumci, ki jih igrajo, so bolj živi, bolj doživeti in dosti bolj energični kot v novi inačici Denisa Villeneuveja. Da o Stingu, ki upodablja mišičastega Feyda-Rautho, nečaka zlobnega in zavaljenega barona Harkonnena, ki ga uživaško ter perverzno poosebi Kenneth McMillan, niti ne začnem govoriti.
Res je, Vojna zvezd je imel Jabbo the Hutta, Dune pa ima barona Harkonnena. Je pa Dune, kjer je glasbo pomagal ustvariti tudi Brian Eno, kar je itak čista ludnica, en tak derivat Vojne zvezd, ki je pač ujel takratne trende filma Return of the Jedi in se, kot sem že zapisal, močno opekel. Stari Dune je kot celota vsekakor slabši od novega, ga pa vseeno preseže zaradi svojih ekstremno upodobljenih likov, kjer v prvi vrsti norijo še Virginia Madsen, Brad Douriff, Jose Ferrer, Dean Stockwell, Linda Hunt, Max Von Sydow, Jurgen Prochnow, Jack Nance, Richard Jordan, Sean Young in seveda Patrick Stewart kot zasanjani vojak Gurney Halleck, ki seveda pomaga glavnemu junaku, kateri na Arrakisu jasno da sreča tudi zloglasne orjaške črve (njegovo pogumno mamo Jessico igra Francesca Annis). Prav imate, stari Dune je ultimativni guilty pleasure, o čemer lahko novi samo sanja. Novi se jemlje preveč zares, stari pa uživa in se zaveda, da je čisti šund. Kot Flash Gordon, ki je bil še večje sranje in še večji guilty pleasure. Povedano drugače, Duneu ne paše, da je predober. Dune mora biti B roba, če ne rata dolgočasen. Je pa vseeno škoda, da ni studio Lynchu pustil malce več svobode, saj bi dobili še boljši film. Povedano drugače, dajte skupaj oba Dunea in ujeli boste najboljši scifi film vseh časov!
Pretresljiva zgodba o treh prijateljih, ki jih useka malezijski pravosodni sistem. Sherif (Vince Vaughn), Lew (Joaquin Phoenix) in Tony (David Conrad) so najboljši prijatelji, ki si v Maleziji privoščijo tri tedne čistega raja. Potem se razidejo in gredo po svoje. Čez dve leti se prikaže odvetnica Anne Heche, ki Sherifu in Tonyju razloži, da Lew zaradi hašiša, ki so ga nekoč kadili skupaj, že 24 mesecev ždi v malezijskem arestu, kjer ga čez osem dni čaka usmrtitev z obešenjem. Reši ga lahko le dejstvo, da se Sherif in Tony predata tamkajšnjim oblastem in privolita v triletno zaporno kazen. Tri leta svojega življenja za prijateljevo življenje? Jp, o tem govori tale dovolj prepričljiv, zanimiv in dobro izpeljan film.
Za ženske na črnobelih slikah so pred davnimi leti rekli, da trpijo za histerijo. Za tečnobo, živčnostjo, nespečnostjo, krči, izgubo apetita, vrtoglavico, zmedenost, frigidnostjo, napenjanjem, bolečinam v trebuhu in za željo, da delajo zgago. Če bi živele v srednjem veku, bi jih verjetno skurili na grmadi in obtožili čarovništva, ker so živele v 19. stoletju, pa so jih zdravili z masažo vagine. Jp, ženska seksualnost je bila nekoč medicinska zadeva, orgazem, ki je čudežno pozdravil vse zgoraj naštete simptome, pa je bil le profesionalno izvedena zdravniška terapija. In pozor, prvi vibrator niso izumili za ženski užitek, marveč za lažje izvajanje terapije, saj so zdravnike od številnih masaž začele boleti roke. Ženska, ki je prišla k zdravniku in je trpela za histerijo, torej uradno ni prišla po orgazem, ampak po zdravilo, doktor, ki je dejansko izvajal erotično masažo, pa se ni zavedal kaj v resnici počne, ampak je imel v glavi, da ženske pač zdravi s svojo terapijo.
Pa gremo na film Tanye Wexler, ki se te izjemno zanimive in resnične tematike loti na zabaven, sproščen, navihan, izviren in prepričljivo izpeljan način, ki nam pove, da je orgazem zdravilo za vse ženske težave, ali še bolje, da je ženskam dejansko manjkal le dober seks z možem, ki se, kot mlademu doktorju Mortimerju Granvilleu (Hugh Dancy) pojasni samozavestna in ravno prav feministična Charlotte Dalrymple (Maggie Gyllenhaal), očitno ni zavedal, da tudi njegova žena potrebuje kvalitetno spolnost. In prav Granville, očitno devičnik, je bil prvi, ki je ženskam ponudil vibrator, saj so ga po masažah, ki jih je prevzel od izkušenega doktorja Roberta Dalrympleja (Jonathan Pryce), začele boleti roke. Da ni imel pojma, da ženskam v bistvu daje orgazme, je seveda v kontekstu takratne moške logike, kjer so najbolj trdovratnim primerom histerije stregli celo z nehumanimi operacijami.
Je pa na nek način žalostno, da so moški ženskam ponudili vibrator namesto seksa in da je prav vibrator še danes najbolj prodajan spolni pripomoček vseh časov. Kot da bi ženske moškim hotele reči, da jih ne potrebujejo in da jim pogruntavščina doktorja Granvillea, ki mu je tehnično asistiral tudi izumitelj Edmund St. John-Smythe (Rupert Everett), povsem zadostuje. Je pa ironično, da se je vse skupaj zgodilo po naključju, se pravi, da je šlo v moški glavi le za kvalitetno medicinsko uslugo in zdravljenje resne psihofizične motnje. Luškan filmček, ravno prav zabaven in norčav, da nas sprosti, ravno prav kvaliteten in prebrisan, da ni na prvo žogo in da zadovolji tudi nekoliko bolj zahtevne gledalce.
Brian De Palma ima pri meni prav posebno mesto. Če rečem, da je eden izmed mojih naj režiserjev, ne zgrešim kaj dosti, pa četudi je vmes posnel kak slab in ne dovolj prepričljiv film. Jp, De Palma je režiser, po zaslugi katerega sem sploh začel gledati filme, ali bolje rečeno, če ne bi bilo De Palme bi imel v glavi, da obstajajo samo risanke.
Gremo k bistvu, De Palma je leta 1980 posnel Dressed To Kill, vrhunski poklon Psihu Alfreda Hitchcocka, ki sem ga videl kot deček in ki me je zaznamoval za celo življenje. Jasno, videl sem ga svojim letom neprimerno, toda poanta je v tem, da me je stresel in navdušil za filmsko umetnost. Nato je prišla Carrie, moja top grozljivka, ki je še vedno ne upam gledati sam. Resda posneta že v sedemdesetih, toda pred mojimi očmi nekje v sredini osemdesetih, ko sem se posral od strahu. In seveda The Untouchables, moja top kriminalka, ki sem jo do danes videl že desetkrat in me vsakič znova navduši bolj kot prej. Dressed To Kill, Carrie in The Untouchables, trije veliki filmi, tri nepozabne mojstrovine moje mladosti, zavoljo katerih je Brian De Palma postal moj top režiser.
Jasno, potem je prišel še Scarface, kultna roba z Alom Pacinom, ki sem jo prav tako prvič ujel kot mulc in bil seveda navdušen kot se za tako dober film tudi spodobi. In Blow Out ter Body Double, še dve mojstrovini, kjer je De Palma več kot vrhunsko povohal Alfreda Hitchcocka in Michelangela Antonionija. Drži, De Palma je bil novi Hitch, edini režiser, ki mu je uspelo ujeti njegovo atmosfero in najbolj tipične prijeme.
V devetdesetih sem bil izjemno navdušen nad filmom Carlito’s Way, še eno brezhibno kriminalko, kjer je De Palma znova dokazal, da mu ni para, prvič sem si ogledal tudi njegovo zgodnjo grozljivko Sisters, ki me je prav tako močno stresla in navdušila, glasno pa sem aplavdiral tudi trilerju Snake Eyes, ki ga mirne duše ravno tako razlgašam za mojstrovino žanra.
Sami dobri filmi odličnega režiserja, kjer lahko pristavimo še vojno dramo Casulties of War in triler The Black Dahlia, s katerim se je De Palma vrnil na sceno po ne dovolj prepričljivem Femme Fatale in za meni osebno ne tako zelo slabem Mission to Mars, kjer se je poklonil celo Kubricku.
Finančni debakel The Bonfire of the Vanities ni tako zelo slab kot so trdili vsi, ki so ga videli, Raising Cain je žal slaba kopija Hitchcocka in ne dosega zgodnjih De Palminih filmov, Mission: Impossible pa mi je postal zelo fajn po drugem ogledu. De Palmino zgodnje sodelovanje z De Nirom z naslovom Hi, Mom ni napačno, pri komediji Wise Guys iz osemdesetih, pa nisem bil nikoli povsem zadovoljen.
Kakorkoli že, Brian De Palma, ki je letos praznoval že 81 let, je brez dvoma najbolj kontroverzna figura svoje generacije režiserjev. Mojster poklona starim klasikam, mojster filmske atmosfere, nasilja in ustvarjanja napetosti. Nekoč trn v peti feministk, ki so ga obtožile, da uživa, ko muči in svoje ženske junakinje. Kot nekdaj Alfred Hitchcock, le da je bil De Palma veliko bolj nazoren in drznejši, tudi v seksualnem smislu. Virtuoz kamere, dramaturgije in momenta, brez dvoma eden najboljših režiserjev vseh časov, s filmografijo, ki jo lahko zavidajo prav vsi ostali režiserji. Povedano na kratko, že Carrie bi bila dovolj, da bi se lahko za vedno umaknil iz filmskega sveta, ker je nato posnel še Scarface, The Untouchables, Dressed To Kill, Carlito’s Way, Body Double in Blow Out, pa je vsaj v mojih očeh za vedno na vrhu, kjer so nekoč sedeli še Oliver Stone, Miloš Forman in Barry Levinson.
In da ne pozabim, De Palma je bil nekoč poročen z Nancy Allen, ki je blestela v njegovih filmih. Bil je eden začetnikov ter pionirjev tako imenovanega novega Hollywooda, kjer sta bila seveda glavna tudi Scorsese in Coppola. Njegovi dolgi kadri so ponarodeli. Passion iz leta 2012 pa je hudo razočaranje in dokaz, da res ni več v formi.
Nick Nolte in Lara Flynn Boyle si privoščita mečkanje v banji, kar je čista pedofilija. Vodovodar Nick Nolte je poročen s pozabljeno igralko Julie Christie. Lara Flynn Boyle je poročena z zapetim poslovnežem Jonnyjem Lee Millerjem. Med njimi ni isker, saj Julie sanjari o svoji preteklosti in tone v depresijo, Jonny pa čveka samo o poslu in razmišlja o starejših ženskah. Rešitev je na dlani. Nick pohopsa Laro, Julie pa Jonnyja. Vsi se imajo kar naenkrat zelo lepo, ko skoki čez plot pridejo na dan, pa se začnejo težave. Afterglow ves čas voha dramo in komedijo, se čez čas spremeni celo v lahkotno farso in po nepotrebnem vplete nerazumljiv zaključek ter nas pusti hladne. Le kaj je hotel Nick Nolte z opravičevanjem hčerki Julie Christie? Jo je nekoč posilil in pretepel? Ji je ukradel mamo in očeta? Je imel z njo razmerje, ki ga je potem prekinil? Nimam pojma. Vem le to, da se Julie na koncu zjoče kot majhen otrok in iz sebe spravi depresijo. Zgodba o ženski, ki je za jok potrebovala mladega ljubimca, spomine, zavrnitev moža, farso in izgubljeno hčerko.
Čisti dolgčas in zelo resen kandidat za enega najslabših filmov devetdesetih. V petek zvečer so pred leti na HTV vrteli filmski maraton, kjer sem na polovici prvega filma postal zaspan, pritisnil tipko za snemanje in mirno zatisnil oči. Naslednji dan sem film gledal do konca. Ker je bila kaseta dolga štiri ure, pa sem po naključju dobil še en film, ki se je seveda pričel z najavno špico, v kateri so se svetila imena Christopher Walken, Jennifer Beals in Jill Clayburgh. Nato se je zgodil dokaj obetaven uvod, kjer so nam povedali, da je nek mafijec (Richard Berry) obračunal z zlobno židovsko družino, še zadnjič videl svojega vnuka, se predal policiji in dobil deset let zapora. »Okej, gledal bom do konca,« so bile moje besede. Morda pa gre za dober film, ki ga ne pozna nihče. Zgodba steče in takoj ugotovim, da bo šlo za slab film. Za čisto skrpucalo, ki se mi na kaseto sploh ne bi smelo posneti. Mafijec se vrne domov, ugotovi, da je njegov sin zamočil večino poslov in da je Jennifer Beals samo za okras. Na prste mu stopi gangster Christopher Walken, gledalci pa se začnejo spraševati, zakaj ne bi ustanovili društva proti mučenju gledalcev in režiserja Alexandreja Arcadyja (leta 1981 je režiral tudi prvi del, v katerem je ravno tako igral Richard Berry) tožili za sto milijonov dolarjev.
Solidna in vedno aktualna mamilarska štorija, ki se seveda ne more primerjati z mojstrovino Kids. Nič ni narobe, če si človek kdaj da duška. Da seksa kot mu paše. Da se sleče do golega in pred vsemi skoči na gugalnico. Da tu in tam pozabi na moralo in si privošči nore počitnice. Panika nastane, če to počne, ko je star komaj 14 let in odvisen od heroina, ki mu zamegli razum. Tako kot zaljubljencema Danielu Newmana in Jemimi Rooper, ki pobegneta od doma, spoznata temnopolto odvisnico Marcelle Duprey in zapadeta v hude težave. Ko zmanjka denarja za mamila, je seveda na vrsti prostitucija. Ko nastopi nezaželena nosečnost, pa dojenčka pač utišaš z blago opojno substanco in nadaljuješ heroinski žur. Tragično in na žalost zadnje čase za Slovenijo zelo aktualno dogajanje.
Tako zelo slaba mini serija, da bi si celo Bessonov The Messsenger: The Story of Joan of Arc zasluži oskarja za najboljši film. Leelee Sobieski kot Ivana Orleanska? Ma dajte no. Le kdo se je spomnil tako velike neumnosti in bil prepričan, da jo lahko spravi celo na filmski trak, kjer glavni junakinji družbo dela cela plejada nekoč znanih igralcev, kjer je Peter O’Toole dobil celo emmyja. Daleč najslabša ekranizacija življenja Ivane Orleanske, ki je hkrati tudi porazno slab avanturistično dramski izdelek. Dovolj bo, da ne napišem še kaj hujšega.
Film, ki mu ne zna pomagati niti Pamela Anderson. Brian Krause, ki se je nekoč z Millo Jovovich potikal po Plavi laguni, igra znanstvenika, ki dela poskuse z dušami. Noč in dan čepi v laboratoriju, s pomočjo invalidnega Davida Warnerja odkriva nove mejnike človeškega poistovetenja z mišljenjem drugih in se na koncu spremeni v nevarnega morilca. Jasno, doma ga ves čas zaman čaka voljna Pamela Anderson, ki pa s svojimi nagimi joškami ne more rešiti tega sranja od filma.
Samo porno zvezda lahko vpliva na mnenje filmskega kritika. Frans Jaarsma (Dries Smits) je ostareli filmski kritik, ki prisega na črnobele klasike in zavrača vse nove trende, kar seveda ni dobro, saj ga hoče zaradi tega lastnik časopisa vreči iz službe. Frans Jaarsma je torej človek, ki živi v preteklosti in spoštuje tiste prave velike filmske ustvarjalce kot sta bila Akira Kurosawa in Federico Fellini. Kar je staro, je dobro. Kar je novo, je slabo. Brez izjem in brez možnosti za spremembo. In zakaj se možak na koncu vseeno omehča in spiše članek o porno divi Juliji Delano (Margot Ros)? Zato, ker ga povabi med rjuhe, in zato, ker ugotovi, da današnji čas ne režirata več Kurosawa in Fellini. Današnji čas režirata Tarantino in Guy Ritchie. Še posebej, ko se gospod znajde v situaciji iz njunih filmov. V situaciji, kjer ga ugrabijo kriminalci, ki hočejo posiliti Julijo Delano. «Ni ga boljšega, kot da te obdela porno zvezda,« pravi eden izmed njih, Frans pa se spomni Kurosawe, izvede filmski trik in razreši zadevo. Zaključek je jasen. Človek lahko v novem tisočletju preživi samo, če poveže preteklost in trende. Eden redkih nizozemskih filmov, ki je v devetdesetih prišel v moje kremplje.
Komik Sinbad, tokrat tajni agent, mora paziti na predsednikovega sina. Kadar govorimo o Ameriki, ne moremo mimo predsednika in njegove prve dame. To je praksa, ki velja že dvesto let. Skoraj nikoli pa se nihče ne spomni na predsednikove otroke, ki so brez dvoma najbolj nesrečna bitja na svetu. In tukaj imamo film, ki naj bi popravil napako. Mu uspe? Ne, ker ne zna izkoristiti ponujene tematike. Ne, ker ne zna uporabiti zelo simpatičnega komika Sinbada. In ne, ker ga je naredil Disney, kar pomeni, da je preveč pocukran in preveč user firendly. Pa vendar, bravo za Billa Clintona, ki pokliče v Belo hišo in potarna, da je pozabil saksofon, in bravo za Sonnyja Bona, ki pride na obisk k predsedniku.
Žepna verzija Mississippija v plamenih in film, ki ga je istega leta popolnoma zasenčil A Time To Kill. Ghosts of Mississippi je mali, počasen in zelo prepričljiv filmček o trideset let starem umoru, ki ga je zagrešil zlobni rasist James Woods, kateri je nekega večera za hobi počil temnopoltega političnega aktivista, sicer moža Whoopi Goldberg. Tipa so seveda oprostili, primer je zarjavel, James Woods pa se je v miru postaral in ostal velik rasist. Konec? Ne, ker Whoopi končno najde dobrega odvetnika (Alec Baldwin), ki primer ponovno spravi na sodišče, na kocko postavi svojo kariero, zakon (ženo igra Virginia Madsen) in svoje življenje. Vse za resnico, ki vedno najde svoj trenutek, da pride na dan.
Takrat 66 letni legendarni španski filmar Carlos Saura je leta 1998 režiral in oscenaril enega svojih najslabših celovečercev v celotni in izjemno bogati filmografiji. Jezni mož, ki ga je pustila žena. Mlada ljubica. Fantazije o umoru. In gledališka tango predstava. Konfuzna pizdarija, kjer zgodbo zamenja vizualizacija. Dolgočasen film, naporen, težko razumljiv in tečen. Da ne pozabim, Saura me je močno navdušil s filmom Dispara, še vedno pa se nisem pobral zavoljo šoka, ki ga je prikazal v filmu Ana med volkovi.
Diane Ladd je hotela s svojim edinim režijskim poskusom še enkrat posneti Nočnega portirja. Jp, Diane Ladd v tem filmu svojemu nekdanjemu možu Bruceu Dernu, ki se jima je konec šestdesetih rodila hčerka Laura Dern, privošči seks z mlado Kelly Preston, kar je precej nelagodno tudi za gledalce, ki poznajo omenjeno trivio. Da Laddova, ki ponovno sreča moškega, ki je nekoč z njo ravnal zelo grdo, potem pretirava z emocijami, je seveda v kontekstu te pizdarije. Če ostanem v podobni špuri, mi na misel pride veliko boljši Bitter Moon Romana Polanskega, ki Mrs. Munck povozi na vseh frontah. Itak, Bruce Dern je “nočni portir”, Diane Ladd, ki jo v mladih letih igra Kelly Preston, pa je njegova taboriščnica. Čeprav jo je pustil na cedilu in zakrivil nesrečo, kjer je umrla njuna hčerkica, ga še vedno ljubi, kar je nekaj takšnega, kot da bi se hotel James Caan na koncu filma Misery poročiti s Kathy Bates. Porazno slaba igra, še slabša dramaturgija in močno začetniška režija Diane Ladd, sicer izvrstne igralke, ki se je prvič v življenju hotela preizkusiti še kot režiserka. Je bil pa tole verjetno zelo zajeban družinski freak šov, saj je Laddovi in Dernu nekoč res umrla ena izmed dveh hčerkic. In ko smo že pri trivii, Laddova je bila skupaj s hčerko Lauro Dern pred leti istočasno nominirana za oskarja za izvrstno dramico Rambling Rose. Obe sta izgubili. Tako kot tale film.
Zelo zabavna, dovolj navihana, močno simpatična in maksimalno gledljiva komedija, ki nikakor ne sme odfrčati mimo vas. Booty Call resda spada med klišejske temnopolte komedije, ki jih lahko najdete na tisoče. Toda pozor, Booty Call je dobra temnopolta komedija. Taka, da jih boste v isti sapi našli zelo malo. En sam dan v življenju dveh parov, ki še nista skočila med rjuhe. Ki čakata na pravi trenutek. In ki ju med pravim trenutkom zmatra pretirana želja po po varnem seksu. Po nakupu kondomov in polivinila za zaščito pri kunilingusu. Prvi par sestavljata zadržana in malce nerodna Nikki (Tamala Jones) ter urejeni in pošteni Rushon (Tommy Davidson). Drugega pa zaletavi in plejersko naravnani Bunz (Jamie Foxx) ter odločna in ravno prav odprta Lysterine (Vivice A. Fox). Skrajno simpatična in kul ekipa, ki se znajde na dvojnem zmenku v istem stanovanju in poskrbi za zabavo gledalcev, ki bodo navdušeni nad sproščeno atmosfero, hitrim tempom in dobrimi komičnim situacijami. Brez dvoma ena mojih najljubših črnskih komedij na temo zmenkov, ki mi zelo dobro sede tudi po desetih letih od prvega gledanja.
Zgodba filma Tae-poong se začne sila rutinsko, na morju, kjer moderni pirati delajo pizdarije med Severno in Južno Korejo, ali še bolje, kjer terorist Sin (Dong-gun Jang) zaradi sovraštva iz mladosti pripravlja sila nevarno akcijo, ki bi jo zavidali tudi negativci številnih bondiad.Nič posebnega, torej, pa moteči in zelo slabo odigrani angleškogovoreči deli, ki se potem spremenijo še v ruščino. Jp, kolegi in kolegice, Tae-poong je film, kjer Korejci govorijo po rusko, saj poslujejo z rusko mafijo, kar je vsekakor prava reariteta, ki se je ne spomnim iz nobenega drugega filma. Toda pozor, nato sledijo presenetljivo močni in učinkoviti čustveni momenti, ki začarajo gledalca. Pa tudi zgodba se iz klišeja uspe potegniti na solidno in dovolj kompleksno stopnjo. Še posebej, ko pride do flashbackov Sinovega otroštva, in do policista Ganga (Jung-Jae Lee), ki ga lovi in skuša razumeti njegovo stisko ter razloge za njegovo norenje. Okej film, tak, da kot celota kljub prej omenjenim minusom navduši, prepriča in potegne v dogajanje.
Jp, tole je nekakšen poklon filmu The Wild Bunch. Tako stilsko kot tudi z igralsko ekipo, kjer sta spet glavna Ernest Borgnine in Strother Martin, člana družinske tolpe (tretjega brata igra Jack Elam), ki se ji hoče maščevati mladenka Hannie Caulder (Raquel Welch). Nič čudnega, saj so ji ubili moža in jo posilili. Ker seveda nima pojma o streljanju, na pomoč priskoči lokalni gunslinger Thomas Luther Price (Robert Culp), ki ji maščevalni pohod resda odsvetuje, a jo vseeno nauči kako se strelja, ali še bolje, kako se sploh drži pištola, ki jo, pozor, pozor, posebej zanjo izdela Christopher Lee. Kul kasting, jebemtiš. In pet minut šova za vsakega izmed njih. Vredno ogleda, vsekakor, toda daleč od The Wild Buncha, ki posodi tudi Peckinpahove slow motion sekvence.
Zelo simpatična in gledljiva obdelava Dickensove klasike. Da me je zadnji A Christmas Carol navdušil za ponovni in tudi premierni ogled nekaterih ostalih inačic Dickensove Božične pesmi, sem že pisal, zato bi bilo zelo nepošteno, da bi izpustil verzijo, kjer so glavni legendarni Muppetki in kjer Scroogea odigra Michael Caine. Četudi je tole prvi projekt brez Jima Hensona, kreatorja Muppetkov, ki je svoje delo zapustil sinu Brianu, gre za zelo dobro in prepričljivo družinsko božično komedijo, no ja, fantazijsko dramo, kjer se tako ali drugače pojavijo prav vsi najbolj znani Muppetki. Da duhove preteklosti, sedanjosti in prihodnosti “odigrajo” drugi liki, je več kot odlična pogruntavščina, ki filmu dvigne kvaliteto. Da Gonzo zgodbo pripoveduje kot Dickens, pa je na nek način nekoliko moteče, a vseeno dobrodošlo, saj poglavja iz knjige prebira dobesedno in brez popravkov. Na začetku umrli Jacob Marley ima tokrat brata, Scrooge božič sovraži že kot otrok, kultni žabec Kermit pa seveda “igra” Boba Cratchita, kar pomeni, da je Miss Piggy njegova žena, mali Tim pa njun sinko. Četudi je Caine pravzaprav edini človeški lik, dramaturgija deluje dobro in prepričljivo, prav simpatično pa se v zgodbo vklopijo tudi pesmice, ki več kot izvrstno ujamejo božično atmosfero.
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 