Gina Prince-Bythewood, ki je leta 2000 posnela tudi očarljivi Love and Basketball, kjer ste se zaljubila Omar Epps in Sanaa Lathaan, je tokrat udarila s konkretnim, brutalnim, direktnim, dinamičnim, spektakularnim, prepričljivim, strastnim in zelo gledljivim pustolovsko akcijskim borilnim filmom, kjer so glavne ženske bojevnice, kar pomeni, da gre za ultimativni woman power film, kjer ženske počnejo to, kar v takih filmih po navadi počnejo moški. Red Sonja na spidu, povedano na kratko. In zgodba o pogumnih bojevnicah, ki jih vodi neustrašna generalka Nanisca (Viola Davis), ki v gardo kralja Gheza (John Boyega) sprejme tudi mlado, šikano, trmasto in nadobudno mladenko Nawi (Thusu Mbedu), ki jo takoj vzljubita tudi Naniscini najbolj zvesti bojevnici, Izogie (Lashana Lynch) in Amenza (Sheila Atim). Ženska inačica Črnega Panterja, takorekoč. In film, ki gledalca s svojo karizmo zagrabi že na začetku. Sicer pa zgodba iz 18. stoletja in srca Afrike, kjer se razna plemena in kraljestva borijo za prevlado. In kjer vse glavne bitke odločijo ravno bojevnice hrabre Nanisce.
Šokiran ob novici, da je odšel Davor Janjić, nepozabni Sead iz Outsiderja, sicer prvenca Andrej Kosak, in filma, ki je na novo napisal zgodovino slovenskega filma v devetdesetih. Izjemen glumac, vsekakor, ki sem ga ujel tudi v Čarugi, Život sa stricem, Kuduzu, Welcome to Sarajevo, Bluesu za Saro, Petelinjem zajtrku, L kot Ljubezen, Život je čudo in še kje. Poosebljena karizma in pojava, ki je nisi mogel zgrešiti. Pa bil sem zelo vesel, da sva postala Facebook prijatelja in si občasno izmenjala kak komentar. Nazadnje pri njegovi objavi, ko je iskal neke fotke Jacka Nicholsona, če se ne motim. Žalosten dan za balkansko in seveda tudi za slovensko kinematografijo. Je pa Janjić umrl danes v Beogradu, star komaj 53 let.
Ob smrti izjemnega igralca Davorja Janjića (1969-2022) je prav, da si znova ogledamo njegov najbolj znan slovenski film Outsider, ki ga je leta 1997 posnel debitant Andrej Košak, do takrat režiser televizijskih oddaj, ki se je med drugim kalil tudi kot asistent velikega Rajka Grlića, ki je takrat snemal Čarugo, kjer je prav tako igral Davor Janjić, rojen za naslovno vlogo Seada Mulahasanovića, klasičnega outsiderja v Sloveniji, tipičnega čefurja in tujca brez domovine, ki je za svoje zoprne sošolce (Tadej Toš & Rok Vihar) zgolj “Bosanec, ki ne razume ničesar.” Za čisto vse razen za uporniškega Kadunca (zelo zagnano in karizmatično ga igra Uroš Potočnik), ki ga povabi v svoj lokalni punk bend (Jure Ivanušič & Danijel Malalan), kjer se preizkusi kot pevec in se vmes zaljubi še v luštno Metko, ki jo igra nekoliko sterilna Nina Ivanič. Outsider, najbolj gledan slovenski film tistega časa, ki je pometel tudi s skoraj vsemi hollywoodskimi blockbusterji, je film, ki je povrnil ugled slovenskemu filmu. In ki je skupaj s filmom Babica gre na jug slovenski film rešil pred propadom ter odprl vrata domačim uspešnicam, ki so sledile za tem. Outsider je film, ki je Slovence v kina vrnil gledat slovenske filme. In film, ki se je spremenil v kult in legendo. Ter seveda film, ki izvrstno ujame zeitgeist Jugoslavije oz. Slovenije tik pred smrtjo tovariša Tita, kjer je bil punk sovražnik številka ena. In kjer so najbolj nastradali tisti fantje, ki so imeli za fotra oficirja JLA. Itak, Seadov oče (izvrstno ga igra Zijah Sokolović) je zagreti, zvesti in zagrizeni JLAjevec, ki bi umrl za Tita in za jugoslovanske ideale, zato ne prenese, da njegov Sead koraka malce po svoje in je vse drugo kot naj bi se spodobilo za sina JLA praporščaka. Sead resda ni Kadunc, ima pa v sebi uporniško držo in talent, ki žal nikogar ne zanima. Pa tudi časi za odkrivanje mladih talentov niso pravi, kar učencem strogo zabiča tudi ravnatelj, ki ga seveda igra Demeter Bitenc. Outsider je poln monumentalnih enovrstičnic, kar za slovenski film ni ravno v navadi. Z vrhuncem v dialogu med Seadom in Metko, ki jo Sead vpraša: “Metka, zašto si takva?” Ko mu začudeno odvrne: “Kakšna,” on seveda zine: “Lijepa.” To je Outsider, dragi moji, še vedno dovolj dober, prepričljiv, zanimiv in nalezljiv film, kjer na govorniški oder stopi tudi sloviti režiser Franci Slak, ki je bil seveda Košakov profesor na akademiji, kar je lep poklon. Plus Peter Mlakar, Primož Petkovšek, Milada Kalezić, Judita Zidar, Esad Babačić, Miranda Caharija, Pavle Ravnohrib in seveda Manca Dorrer, takrat tudi resnična punca Uroša Potočnika, če se ne motim. In s prizorom, kjer jo poseksa celoten punk bend, pa četudi je mrtvo pijana, in “fuka kot hlod.” Outsider, malo zgodba o odraščanju, malo ljubezenska zgodba, malo glasbeni film, malo politični triler, malo pa družinska drama, je torej utimativna klasika slovenskega filma, ki jo na trenutke zmatra zgolj malce lesena dramaturgija, kar pa debitantskemu filmarju seveda ne gre zameriti.
LL Cool J, eden mojih najljubših raperjev vseh časov, je leta 1987 s komadom I Need Love spremenil svet hip hopa in verjetno tudi glasbe na splošno, saj je prvi posnel rap balado in pokazal, da so lahko raperji tudi romantične duše, zato ni čudno, da je kmalu postal tako velik seks simbol in da so bile bejbe nore nanj. In pazi to, I Need Love je bil prvi rap komad v zgodovini, na katerega so konkretno trznili tudi Britanci, skratka, ultimativna hip hop klasika, sicer pa drugi singel albuma Bigger and Deffer, o katerem sem že pisal. Plus zelo solidna My Rhyme Ain’t Done na drugi strani, ki jo seveda prav tako najdete na prej omenjenemu albumu.
Pa jo imam! Monumentalno Eloise, najboljšo pesem moje mame, na majhni vinilki seveda. By neverjetni Barry Ryan, ki nas je lani zapustil star 72 let. Izjemen komad, res. Ultimativna glasbena mojstrovina v žanru pop rocka in simfonične rocka, če hočete. Z nenehnimi spremembami ritma, kar odlično učinkuje tudi danes. Da o briljantnem vokalu Barryja Ryana, ki takega megahita ni več ponovil (no, Love is Love ni bila daleč), niti ne govorim. Eloise je fantastičen miks The Beatles, Beach Boys, Led Zeppelin in Rolling Stones, ki ga je ustvaril Ryanov brat dvojček Paul (umrl je leta 1992, star komaj 42 let, za posledicami raka na pljučih). In pesem, ki se je prodala v treh milijonih izvodih ter zasedla drugo mesto na britanski lestvici. In seveda pesem, ki jo je oboževal tudi Freddie Mercury, in ki jo je Ryan istega leta posnel še v italijanski različici. Plus zelo dobra in kanček psihedelična Love I Almost Found You na drugi strani, ki bi si zaslužila večjo slavo in morda celo naslovno temo kakega filma o Jamesu Bondu. Kakorkoli, Eloise je zaradi moje mame v mojem srcu že od pamtiveka, zato sem res strašno vesel, da sem jo končno dobil na vinilki. In da lahko rečem, da je pravici naposled vendarle zadoščeno!
Evo jo, mala plošča orjaškega megahita iz ponarodelega filma Briljantina, ki jo kot veste prepevata John Travolta in letos preminula Olivia Newton-John, nepozabna Danny in Sandy, ki sta zapisana tudi v DNKju slehernega Slovenca. Isto kot pričujoča pesem, ki je brez dvoma ena izmed najbolj slavnih filmskih pesmi na svetu. In ultimativna party norija, ob kateri ne moreš biti pri miru. Itak, You’re The One That I Want je eden izmed najbolj prodajanih filmskih komadov vseh časov (samo v ZDA in VB 4 milijone, drugod po svetu pa še dvakrat toliko), ki je prva mesta vseh največjih lestvic, če se ne motim, ujel še preden je v kina prišel film. Plus avtorstvo izjemnega Johna Farrarja in nepozabni ter čudoviti instrumental Alone At A Drive-In Movie na drugi strani plošče, z fenomenalnim saksofonom Ernieja Wattsa, da se ne pozabi.
Music, Madonnin osmi studijski album, kjer so poleg naslovnega komada, ki mi je bil vedno odličen, daleč leteli še zelo dobri Don’t Tell Me, povprečni What It Feels Like For A Girl in perfektno zrimejkirani American Pie, je prepričljiva in zanimiva fuzija popa, funka, dancea in elektronike, ki se je z enajstimi milijoni prodanih izvodov spremenil v orjaško uspešnico, kjer se je Madonna več kot uspešno transformirala še v seksi kavbojko. Kul album, vsekakor, kjer so omembe vredni še otožni in s countryjem okrašeni Gone in skulirano spolirani Deserve It. Drži, dance & elektro deli albuma mi ne sedejo najbolje, so pa zato pop vložki zares dobri. In če se še enkrat vrnem h komadu Music, kjer v videu seveda nastopa kultni Sacha Baron Cohen kot Ali G, ta komad mi je dogaja in mi še vedno dogaja, zato ga brez razmisleka proglašam med svoje najljubše Madonnine komade novega tisočletja.
To, kar je Tom Cruise za Hollywood, je Rocco Siffredi za pornografijo. Ali še bolje, to, kar je Ron Jeremy za ameriški porno, je Rocco Siffredi za evropskega. Da o tem, da je nastopil tudi v filmih Romance in Anathomy of Hell slovite Catherine Breillat in postal edini porno zvezdnik z mainstream kariero, niti ne govorim. Drži, Siffredi je blagovna znamka, industrija, ikona, kult, legenda in verjetno res najbolj znani, prepoznavni ter slavi porno nastopač vseh časov, ki je nastopil v več kot 1700 filmih in na začetku kariere posnel celo dva ali tri filme s slavno Cicciolino (recimo Ho scopato un’aliena in Amori particolari transessuali, o katerih sem pisal na svojem filmskem blogu). No ja, pa tudi porno verziji Tarzana, ki smo gledali kot mulci. Z Roccom, ki je letos dopolnil 58 let in je še vedno v odlični formi, ni šale. Rocco je seks mašina in svetovni prvak analnega seksa, njegov znameniti penis pa je znan vsaj toliko kot on sam.
In ta Rocco faking Siffredi je začel pred enim mesecem za mojo oddajo Gartnerjev Bordel na TV Arena snemati kratke štose iz seta svojih porno filmov, kjer zdaj dela kot producent in režiser. Omenjal je moje ime, mojo oddajo in poskrbel za fantastično promocijo prihajajočega erotičnega sejma v Ljubljani (E-days.si) oz. za mojo nad-genialno referenciranje v poslu, ki ga delam že osmo leto zapored. Ko sem videl te posnetke, sem bil v nebesih. Več od Rocca v pornu ni. Rocco je taka legenda, da se ne da opisati z besedami. In če te omenja taka legenda, ki to počne še na tako zabaven in enkraten način, tudi ti kmalu postaneš legenda.
In pozor, Rocco Siffredi, ki sem ga proglasil za Dr. Housea oz. Hugha Laurieja porna, saj mu je iz leta v leto bolj podoben, je v petek prišel v Ljubljano na erotični sejem, kjer sem bil seveda tudi jaz. Kot novinar za Gartnerjev Bordel in jasno da kot glavni voditelj na glavnem odru. In pozor še enkrat, spala sva v istem hotelu, kjer so spale tudi vse zvezde šova. Itak, poštekala sva se v sekundi, moja trema pa je minila v prvi minuti, ko me je pozdravil in je točno vedel, kdo sem. Začela sva se pogovarjati o vsem mogočem. In se smejati štosem, ki sva jih pokala drug o drugem. Rocco je krasen fant. Poln humorja in zafrkancije, hkrati pa velik profi. Orjaška zvezda in preprost človek v eni osebi. Skratka, med nama se je razvilo prijateljstvo in spoštovanje, saj je bil Rocco močno navdušen nad mojih vodenjem in me začel klicati Grande Gartner. Da me je usekal overodse ponosa, seveda ni treba posebej poudarjati, mar ne.
In potem se je zgodilo! Nekaj, o čemer nisem upal niti sanjati. In nekaj, kar sploh ni bilo v načrtu niti v najbolj norih fantazijah. Kakšnih deset minutk preden je bil na vrsti Roccov segment na odru (The Godfacker), je Rocco stopil do mene in dejal: “Grande Gartner, you will be my co-host. You are funny and intelligent guy, so you can make some jokes while I’m gonna tell my story to the audience.” Čakaj, ti to faking resno, my brother? My original Italian Stallion! My faking idol and living legend! “Yes, Grande Gartner. You are the right man for the job. Let’s do this.” In sva šla! Skupaj do odra, skupaj na oder in skupaj pred publiko. Jaz in Rocco! Faking overodose ponosa, vam rečem! In moment, ki ga ne bom pozabil do konca lajfa! Skupaj z Roccom Siffredijem sem stal na odru skoraj eno uro, vmes se je dogajala finalna orgija, midva pa sva čvekala o njegovi karieri, se zezala in uživala ter se zabavala tudi za odrom, ko sva čakala na nov segment. V petek in soboto, da se razumemo! Pa kaj si ti nor! Top Gun: Maverick, Tom Cruise in Rocco Siffredi! To je to, več od tega zame letos ni bilo!
Vrhunec moje dolgoletne kariere in moment za večnost!
In da ne pozabim, naredila sva tudi intervju, ki ga boste kmalu videli v moji oddaji!
Prey for the Devil, ki so ga za naša kina prevedli v Hudičev plen, je film, ki mu kritiki in gledalci niso preveč naklonjeni, kar je čudno, saj je povsem zadovoljiva in dovolj strašljiva grozljivka o obsedenosti s hudičem, ki se dobro pokloni tudi klasiki The Exorcist, ki jo je v sedemdesetih posnel sloviti William Friedkin. Res je, hudič tudi tokrat obsede majhno punčko (igra jo Posy Taylor), ki pride v sanatorij za izganjanje hudiča, kjer zanjo skrbi tudi nuna Ann (Jacqueline Byers), v mladosti žrtev obsedene mame (Yana Marinova), ki jo je redno mučila in nadlegovala. Drži, sestra Ann, kateri je naklonjen duhovnik Quinn (Colin Salmon), je trn v peti sanatorija in duhovščine, saj je preveč radovedna in bi rada tudi sama začela izganjati hudiča, kar je po besedah predstojnika, kardinala Matthewsa (poslovilna vloga Bena Crossa), izključno moška domena. Zgodba ni slaba, pa tudi posebni efekti so super, zato je škoda, da so scenaristične rešitve občasno preveč preproste in na prvo žogo. Je pa interesantno, da je film režiral Daniel Stamm, ki se je s hudičem srečal že leta 2010 v zelo solidnem filmu The Last Exorcism, kar pomeni, da mu je izganjanje hudiča pisano na kožo. Plus Virginia Madsen kot doktorica Petersova.
Najprej moram pohvaliti Daniela Radcliffea, ki je kot naslovni junak, ali še bolje, anti-junak Weird Al Yankovic, zares vrhunski. In tak, da komaj verjamem, da je bil nekoč Harry Potter, in da je za tem posnel kar nekaj trapastih filmov, kjer ni pokazal kakšnih posebnih igralskih sposobnostih. Za Yankovica, tega svetovnega prvaka glasbenih parodij, ki je zaslovel in zablestel v prvi polovici osemdesetih, ko je bila z njim obsedena tudi Madonna (Evan Rachel Wood), je Raddclife res rojen in ustvarjen. Tako zelo, da gledalec pozabi, da gleda Raddclifea in da pomisli, da gleda kar pravega Yankovica, ki sicer igra vlogo Tonyja Scottija, lastnika glasbene založbe, ki prva zavrne Yankovicevo glasbo. Drži, Weird: The Al Yankovic Story je izmišljena biografija Ala Yankovica, ki nam pove, da je Jacksonov Beat It v resnici parodija Yankovicevega Eat It. Da je Amish Paradise nastal pred Cooliojevim Gangata’s Paradise. Da je John Deacon, basist pri Queen, Yankovica povabil na Live Aid, ko je slišal njegovo priredbo komada Another One Bites the Dust, a ga je Yankovich iz prve zavrnil. Da sta bila Yankovic in Madonna v vročem razmerju. In da je bil zloglasni Pablo Escobar velik Yankovicev fan, ki je ugrabil Madonno, da bi ga dobil na svojo rojstnodnevno zabavo. Da o epski sekvenci, kjer se Yankovic ob bazenu sreča z Andyjem Warholom (igra ga Conan O’Brien), Pee-weejem Hermanom, Divineom, Aliceom Cooperjem, Tinyjem Timom, Salvadorjem Dalijem in Wolfmanom Jackom (igra ga Jack Black), niti ne govorim. Prav imate, ti parodični vložki in pretiravanja, kjer naj bi Yankovich, ki ga je odkril kultni radijski didžej Dr. Demento (Rainn Wilson), dobil celo ponudbo za vlogo Jamesa Bonda, so po eni strani zabavni, po drugi pa uničijo dobro zastavljeno biografijo, ki jo gledalec spremlja v prvi polovici filma. Očitno nisem vedel, kaj me čaka, zato sem bil precej zmeden in malce razočaran, da je film usekal tak preobrat in nas seveda spomnil na sicer izvrstno parodijo UHF, ki jo je Yankovic posnel konec osemdesetih. od filma, ki ga je Yankovich skupaj z režiserjem Ericom Appelom tudi oscenaril in ko-produciral, seveda ne moremo pričakovati drugega kot ultimativno norijo, toda tak lik kot je Weird Al Yankovich bi vsi vseeno bolj zaslužil pravo biografijo, ne pa parodije in divjanja, v kar se, kot sem že povedal, spremeni druga polovica pričujočega filma. Moj končni vtis je torej ostal nekje vmes med dobrim in trapastim filmom, kar pa je navsezadnje tudi Yankoviceva glasbena zapuščina, če prav pomislim.
Michael Douglas je spet japi, super uspešni, vase zagledani in preserantski poslovnež Ben Kalmen, rezervna inačica Gordona Gekka iz Wall Streeta. Ker pade v krizo srednjih let, ali še bolje, v krizo, kjer bo treba znova najti smisel življenja, nas spomni tudi na svojo vlogo zelo finega filma Wonder Boys. Ker vara svojo partnerko, povoha tudi Fatalno privlačnost. Ker deli nasvete za osvajanje žensk, kar pomeni, da je klasični kurbir, pa asociira tudi na vlogico povprečnega filma Ghosts of Girlfriends Past. Drži, Douglasov Ben Kalmen, maher na področju prodaje avtomobilov, je miks njegovih preteklih filmskih likov. Dober miks, ki vseeno premore še lastno identiteto in predstavi junaka, katerega lahko tako prepričljivo odigra le Michael Douglas, ta večni frajer in glumac, ki me vedno znova navduši s svojo karizmo in suverenim nastopom. Ne bom rekel, da je tokrat tako zelo dober kot v filmu King of California, toda Solitary Man je kljub temu zelo prepričljiva karakterna študija možakarja, ki pozablja, da ne bo večno mlad. “Ko pridem v prostor, me po novem ne opazi nihče več, včasih pa so se za mano obrnili vsi,” razlaga svoji nekdanji ženi Susan Sarandon, ki jo je zagreto varal z osemnajstletnimi dekleti, seveda zato, da bi ujel večno mladost, in zavoljo dejstva, ker se je prestrašil možnosti, da ima težave s srcem. “Temu se reče staranje,” mu pojasni še vedno naklonjena Susan, ki se zaveda, da se bo slej kot prej moral umiriti in se vrniti v njeno toplo zavetje. “Vem, toda imel sem idejo, da se bom lahko temu izognil,” na pol v šali pogovor zaključi Kalmen, ki je izgubil posel, novo partnerko in ugled. Ki je pač zašel s poti in ugotovil, da je skrajni čas, da svojemu vnučku dovoli, da ga kliče dedek, saj mu s tem ne bo pokvaril možnosti za osvajanje rosno mladih frčafel. Zanimiv in nadpovprečno oscenarjen film, ki ga odlikuje dobra dramaturgija, ki ga kronajo pestri stranski liki, v katerih svojih pet minut ujamejo Danny De Vito, Mary Louise-Parker, Jenna Fischer in Jesse Eisenberg. Štorija o možakarju, ki ne zna sprejeti dejstva, da ni več rosno mlad. In film, ki bi moral leta 2009 ujeti veliko več pozornosti in dobiti veliko konkretnejšo distribucijo.
Če se ne motim, je tole najmanj tretja (prvo je leta 1930 posnel Lewis Milestone, drugo pa leta 1979 Delbert Mann) ekranizacija slovitega anti-vojnega romana nemškega pisatelja Ericha Marie Remarqueja, se pravi ultimativni anti-vojni film o nesrečnih nemških vojakih, ki se leta 1917 polni upanja, ponosa, patriotizma in z nasmehom na ustnicah, podajo v nemško vojsko in pristanejo v zloglasnih rovih, kjer se odvijajo krvavi boji s francosko vojsko, kjer fantje na obeh straneh padajo kot muhe po dežju. Tri milijone fantov je padlo v teh nesmiselnih bitkah, kjer so se Nemci in Francozi skozi štiri leta prve svetovne vojne premikali zgolj iz iz rova v rov, kar je esenca nesmisla in absurdnosti vojne. Nova filmska verzija romana Na zahodu nič novega je zdaj končno dobila še nemško ekranizacijo, kar pomeni, da je pravici zadoščeno. In da je tudi Nemcem končno jasno, kako zelo nesmiselna je bila prva svetovna vojna, od katere pa se žal niso ničesar naučili, saj so se čez dvajset let podali še v drugo svetovno vojno in utrpeli še več žrtev ter posledic. Film je zelo nazoren, krut, prepričljiv in tragičen. Tak, da dobro zagrabi gledalca. In tak, da res pokaže, kako zelo nesmiselne ter grozljive so vse vojne tega sveta. Še posebej za fante, ki se bitkam priključijo ob koncu vojne in čakajo, da bodo generali, ki so seveda doma na varnem, podpisali premirje in preprečili nadaljnjo prelivanje krivi. In tukaj je komaj 17-letni Paul Baumer (igra ga Felix Kammerer), nič hudega sluteči mulček, ki okusi vse grozote prve svetovne vojne, vsak dan izgubi kakega prijatelja, po čudežu preživi vse bitke in z zadnjimi atomi moči čaka na uradni konec vojne med Nemci in Francozi. Film je dober, o tem ni dvoma, toda minutaža je vseeno kanček pretirana, pa tempo in dinamika vmes nekoliko padeta. Da o lepem številu prav tako dobrih vojnih filmov, ki so nas pretresali in navduševali skozi pretekla leta, niti ne govorim. Nekaj prizorov je zares vrhunskih in takih, da z gledalcem ostanejo za dolgo časa, nekaj pa jih malce razvlečenih in pikico dolgočasnih, zato celota ni mojstrovina, marveč zelo dober anti-vojni film, vreden ogleda.
Žanr ameriške grozljivke, ki je bil pred leti v hudi krizi samih rimejkov, je zadnje čase v mogočnem razcvetu, kjer najdemo kar precej dobrih filmov in presenečenj, kamor seveda sodita tudi X in njegova predzgodba Pearl, ki nas pelje v mlada leta tiste krvoločne in pohotne starke, ki je na kmetiji, kamor so prišli snemat porno film, poklala in razkosala celotno ekipo. Režije se je seveda znova lotil Ti West, naslovno vlogo pa je jasno da odigrala Mia Goth, tudi ostarela Pearl iz filma X, kjer je kot veste upodobila še mladenko Maxine, ki bo kmalu glavna še v filmu MaXXXine, sklepnemu delu Westove trilogije. Pearl je sicer manj obešenjaški in krvav kot X, je pa zato bolj poglobljen in okrašen s prepričljivimi prvinami klasične psihološke grozljivke, kjer gledalec spremlja življenjsko zgodbo mladega dekleta, ki na kmetiji živi s hudo bolnim očetom in posesivno materjo ter sanja o karieri pevke. Drži, Pearl pokaže razloge, zakaj je naslovna junakinja v filmu X tako krvoločna, ljubosumna in maščevalna. In nam več kot nazorno servira poanto, da ni dobro zatirati želja svojih otrok, ki si od življenja želijo dosti več kot jim lahko nuditjo starši.
Medtem, ko je Tom Cruise razturaval z novim Top Gunom, je Brad Pitt v kina bolj potiho poslal Bullet Train, svoj najnovejši akcijski spektakel, ki ga je posnel David Leitch, svetovni prvak akcijskih spektaklov, ki ima za pasom tudi filme Deadpool 2, Atomic Blonde, John Wick in Fast & Furious Presents: Hobbs & Shaw. Drži, Bullet Train je ultimativni akcijski tobogan, ki pretirava, kjer se le, in s stripovsko akcijo ter kičem kratkočasni gledalca, ki komaj sledi ekspresnemu in ravno prav zapletenemu dogajanju na vlaku, kjer se znajdejo različni plačanci, operativci in kriminalci, med katerimi je seveda tudi glavni junak Ladybug, katerega sproščeno in uživaško odigra Brad Pitt, poleg Toma Cruisea in Leonarda DiCapria eden redkih še aktualnih hollywoodskih plejerjev. Bullet Train seveda ne odkriva tople vode, pa tudi malce se razvleče proti koncu, toda karizmatična režija in odbiti liki ga vseskozi držijo na gladino in skrbijo, da ostaja naspidirana, gledljiva in zabavna akcijska bomba.
Legend, delo slovitega Ridleyja Scotta, ki je imel takrat za sabo klasiko Alien in finančni polom Blade Runner, je skozi leta sicer ujel nekakšen kulten status in je eden redkih slabih filmov Toma Cruisea, ki se je samo leto kasneje s Top Gunom spremenil v zelo resnega hollywoodskega plejerja. Cruise, ki je takrat že kazal znake zvezdništva po zaslugi filma Risky Business, je pač totalni mimostrel za dolgolasega viteza in pustolovca Jacka, ki mora svet rešiti pred zlobnim Darknessom (Tim Curry pod tonami maske, ki so mu jo na obraz in telo nanašali vsaj pet ur), ki hoče svetlobo spremeniti v temo in pod svoje okrilje dobiti tudi lepotičko Lili (luštna Mia Sara v svojem debiju, ki ga je potem že leto kasneje dobro vnovčila v kultni komediji Prosti dan Ferrisa Bullerja), v katero se seveda zaljubi tudi Jack. Legend, ki pošteno povoha Lepotico in zver, je tipična pravljica in fantazijska romanca, ki pa nikakor ne najde pravega stika z gledalcem, saj je kljub prekrasni scenografiji in čudoviti fotografiji strašno lesena, sterilna in dolgočasna. In da ne pozabim, za vlogo Jacka so se pulili tudi Johnny Depp, Robert Downey Jr in pazi ti to, celo Jim Carrey, ki si je takrat očitno želel postati romantično-pustolovski junak.
Glede na to, da po kinih nori Halloween Ends, zadnje poglavje nove trilogije, ki je hkrati tudi tretje nadaljevanje prvega Halloweena, ki ga je leta 1978 posnel velemojstrski John Carpenter, poleg Wesa Cravena ultimativni svetovni prvak žanra grozljivk v sedemdesetih in osemdesetih, je prav, da sem si njegov edini Halloween film znova privoščil po mnogih letih in preveril, če ima name še vedno tako močan učinek kot nekoč, ko sem ga uvrstil na tretje mesto svojih najljubših grozljivk vseh časov, takoj za Carrie in The Omen, da se razumemo, celo pred The Shining, Rosemary’s Baby in The Exorcist, da se razumemo še enkrat. Drži, Halloween je še vedno monumentalna slasher mojstrovina, s katero nam Carpenter para živce. Prvi pravi slasher v zgodovini, če pozabimo na Hitchockovega Psiha in Hooperjev Teksaški pokol z motorko. In grozljivka, ki je tako ali drugače zaznamovala vse podobne grozljivke, ki so prišle za njo. Tudi Petek trinajstega in Moro v ulici Brestov, da se ne pozabi. Carpenter, ki tudi z glasbeno spremljavo, ki je vsaj tako slovita in kultna kot glasbena spremljava Psiha in Žrela, pogoltne gledalca in ustvari nepozabno atmosfero, se je zavedal, da nima denarja za posebne efekte in preserancijo, zato je posnel film, ki zagrabi z minimalizmom. Ki straši z napetostjo, pričakovanjem, stopnjevanjem in atmosfero, ki gledalca sesuje na prafaktorje. Vsi ti prizori, kjer se glavni anti-junak Michael Myers, ta ultimativni demon, psihopat, morilec in poosebitev zla, ki ga po pobegu iz bolnice skozi ves film zasleduje in lovi njegov psihiater Loomis (perfektno ga igra Donald Pleasence), prikazuje, izginja, spet prikazuje in spet izginja, so res odlični. In posneti ter zmontirani tako, da so si že leta 1978 zagotovili ikoničen status. Carpenter tukaj res zmaga. Carpenter tukaj res servira nepozaben film, kjer tudi psihiater Loomis ni dosti daleč od momenta, da se mu ne zmeša. In da tudi sam ne postane kot Michael Myers, saj se že vrsto let ukvarja samo z njim. Najprej ga preučuje, nato naredi vse, da bi za vedno ostal v psihiatrični bolnici, nakar se mu odpove, saj mu postane jasno, da gre za hladnokrvno poosebitev zla, za jebenega bogeymana, ki bo zagrenil življenje simpatični varuški Laurie Strode (zelo dobro jo odigra Jamie Lee Curtis), kateri se ne sanja, kaj jo za noč čarovnic, ko pazi enega izmed mulcev, čaka v Haddonfieldu, kamor se vrne Michael Myers (z avtomobilom, seveda), ki je v eni izmed sosednjih hiš kot mulček zaklal svojo sestro Judith (Sandy Johnson). Takoj za tem, ko je seksala s svojim fantom, seveda. In pozor, Myers najraje ubije dekleta, ki seksajo (Annie, ki jo igra Nancy Keyes, in Lyndo, ki jo igra P. J. Soles), zato bi morala biti Laure, ki je več kot očitno še devica, na varnem pred njegovim ostrim nožem. Pa ni, ker deklet, ki seksajo, v Haddonfieldu prehitro zmanjka. Veliki finale je vrhunski. Veliki finale v prvi plan končno butne tudi Myersa, ki podivja in napade še Laurie, ki gre v sosednjo hišo iskat svoje prijatelje (tudi Boba, ki ga igra John Michael Graham). To, kar prej ves film čakamo, nad nas v zadnji četrtini Carpenter spusti kot stampedo. Vse do zadnjega prizora, ki seveda pušča možnost nadaljevanja, ki se je zgodilo tri leta kasneje. Halloween je še vedno briljanten film, je pa res, da ga vseeno ne bi več uvrstil na tretje mesto svojih najboljših grozljivk vseh časov, saj je skozi leta vendarle izgubil pikico kvalitete in prepričljivosti, kar pomeni, da ga je kanček povozil čas. Lahko pa, da sem se ga pač preveč navadil in me pač ni več tako zelo zagrabil in prestrašil kot nekoč.
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 