The Living Daylights (1987), vnovičen ogled

Drži, James Bond, ki ga zdaj prvič namesto Rogerja Moorea, ki se je dve leti prej poslovil z A View To A Kill, igra skoraj dvajset let mlajši Timothy Dalton, ki je premagal Sam Neilla, Michaela Naderja, Bryana Browna in seveda Piercea Brosnana, ki je bil takrat televizijski Remington Steele, se v Afganistanu skupaj z Mudžahedini bori proti Rusom, ki mu žrejo živce. Kot Sylvester Stallone v leto dni kasneje posnetem Rambu III, jebentiš. Drži, The Living Daylights, kjer zelo dobro naslovno pesem zapojejo A-Ha, in kjer se to isto pesem namesto znamenite bondovske melodije tako ali drugače sliši skozi cel film, je sila drugačen Bond, če prav pomislim. Ali še bolje, zelo malo tipični Bond in zelo veliko zelo soliden pustolovski akcioner, kjer Miss Moneypenny namesto Lois Maxwell zaigra rosno mlada Caroline Bliss, ki Bondu predlaga zmenek ob svoji kolekciji plošč Barryja Manilowa. Če ne bi Dalton povedal, da je Bond, bi gledalec zlahka pozabil, da gleda bondiado, kar je po eni strani slabo, po drugi pa dobrodošla finta, ki jo je novi igralec v tej ikonični vlogi pač potreboval. Dalton ni napačen Bond, pa tudi tako resen in zajeban ni, kot sem ga imel v spominu. Je nekje med Conneryjem in Mooreom, če prav pomislim. Šarmanten, čeden, resen in sproščen, ko je to potrebno. Manjkata tudi boljša in bizarnejša bondovska negativca in bondovska morilca, kar naj bi tokrat bila ruski general Koskov (Jeroen Krabbe) in njegov nasilni plačanec Necros, ki ga igra Andreas Wisniewski, leto kasneje tudi zvezda filma Die Hard, kjer je igral pomočnika glavnega zlobneža Hansa Gruberja. Je pa bondovska bejbika Kara Milovy, sicer čelistka in Koskova ljubica, ki jo igra simpatična Maryam d’Abo, ki potem ni naredila nobene kariere, čisto okej, pa četudi ji manjka precej karizme in kakšna konkretnejša scena, kjer bi prišla bolj do izraza.

Skorumpirani KGBjevec Koskov se poveže s preprodajalcem orožja, Bradom Whitakerjem, zaneti mednarodni spor, kjer njegovi plačanci pobijajo tajne agente, načrtuje umor KGBjevskega generala Leonida Pushkina, kateremu naprti svoja dejanja in okoli prinese tudi Jamesa Bonda, ki ga na začetku filma reši pred atentatom in se nato v Bratislavo, Maroko, Gibraltar, Afganistan in na Dunaj.

In pazi to, Dalton, pred tem znan po Flash Gordonu in Wuthering Heights, kje je igral Heathcliffa, pa še po parih kostumskih dramah in gledališki karieri, je Bonda sprva zavrnil zavoljo filma Brenda Starr, ki pa so ga potem posneli šele leta 1989, kar pomeni, da je bil prost in pripravljen na največji izziv svoje kariere. The Living Daylights, ki je po svetu butnil blizu 200 milijonov (v ZDA zgolj nekaj čez 50), je boljši kot se ga spomnim, zato sem vesel, da sem se ga po vseh teh letih lotil še enkrat. Predvsem zato, ker sem danes v roke dobil izjemen soundtrack na vinilki in me je prijelo, da si znova ogledam še film ter preverim, kakšen se mi bo zdel z današnje distance, ko mi Dalton sploh ni tako zelo napačen kot sem ga imel v spominu. Dalton pač ni Roger Moore. Dalton je odločnejši in tak, da mu je malo mar, če ga šefi odpustijo. Je pa res, da se pri ljudeh nekako ni najbolj prijel, saj so ga odrezali že pri naslednji bondiadi Licence To Kill in z novim filmom, kjer je bil kot veste glavni Pierce Brosnan, potem čakali kar šest let.

The Living Daylights je spektakularen Bond. Še posebej v drugi polovici, ko se prične vratolomna akcija, kjer se Bondov sloviti Aston Martin spremeni v sani, nato pa Bond in njegova Kara po snegu drvita še v zaboju za čelo, ki ju odnese čez avstrijsko mejo. Je pa akcije nekoliko preveč, zgodbe, atmosfere, zapletov in napetosti pa nekoliko premalo. Prav imate, na režijskem stolčku je znova sedel John Glenn, režiser prejšnjih treh Bondov z Rogerjem Mooreom. Vlogo izumitelja Qja je z veseljem ponovil kultni Desmond Llewely, ki tokrat ukrade šov s prav posebnim obeskom za ključe. Joe Don Baker, ki tukaj igra spletkarskega Brada Whitakerja, je potem v GoldenEye in Tomorrow Never Dies igral CIA agenta Jacka Wadea. Vedno karizmatični Art Malik je seveda Kamran Shah, vodja Mudžahedinov, ki ga Bond reši iz zapora. John-Rhys Davis, znan po Indiani Jonesu, pa je general Pushkin. Da o skrajno zabavni in poredni Rosiki Miklos, Bondovi sodelavki iz Bratislave, ki jo igra Julie T. Wallace, niti ne govorim. In ko smo že pri bejbah, če se ne motim, je Virginia Hay, vroča po drugem Mad Maxu, ki tukaj igra Pushkinovo ljubico, ena redkih žensk iz bondiad, ki pokaže svoje gole prsi. Da o tem, da se Bond in Kara poljubljata po francosko niti ne začnem govoriti.

Ocena: 7/10

Jurassic World Dominion (2022)

Veliki Steven Spielberg nam je leta 1993 izpolnil ultimativne mokre sanje in samo za nas oživil dinozavre, ki niso še nikoli prej zgledali tako dobro, tako prepričljivo in tako zelo realistično. To je bila totalna revolucija, in film, ki je spremenil svet. Leta 1998 je posnel še zelo dobro nadaljevanje, ultimativno mešanico monster movieja in trilerja, skratka, dinozavri so postali nova črna. Novi trend, nova tržna niša in nova moda. Kot zombiji. Kot so danes vsi ti filmi o superjunakih. Vse do leta 2001, ko je v kina udaril tretji del, ki je bil tako zelo slab, da je pokopal tudi dinozavre. Vse do leta 2015, ko je v kina prihrumel Jurski svet, nova franšiza in zares odličen monster movie, kjer sem resnično užival. Leta 2018 so seveda posneli nadaljevanje, ki je bilo še slabše od tretjega Jurskega parka in je konkretno zapacalo spomin na mojstrski prvi del iz leta 1993, zato je bilo več kot logično, da bodo letos posneli še en film, kjer bodo združili Jurski park in Jurski svet ter skupaj zmiksali tudi vse igralce. Drži, v novem Jurskem svetu v prvi vrsti poleg Chrisa Pratta in Bryce Dallas Howard, ki spet igrata Owena Gradyja in Claire Dearing, spet stojijo naši stari znanci, Sam Neill, Laura Dern in Jeff Goldblum, nepozabni in kultni Alan Grant, Ellie Sattler in Ian Malcolm, kar je seveda super nostalgija in super ideja, toda žal ne v dovolj dobrem filmu, marveč le v upehani, klišejski, fatalno predolgi, razvlečeni in premalo zanimivi pizdariji, kjer smo vse finte, zaplete, razplete, ideje in dinozavre videli že stokrat. Če prav pomislim, mi je še največ navdušenja povzročila originalna glasna Johna Williamsa, ki jo režiser Colin Trevorrow, tudi avtor prvega Jurskega sveta, v različnih variacijah spušča skozi cel film, kjer šov kot za šalo ukrade temnopolta seksi pilotka DeWanda Wise. In če totalna novinka v neki franšizi ukrade šov starim mačkom, je s filmom nekaj hudo narobe, mar ne. Drži, novi Jurski svet je veliko razočaranje. Isto kot prejšnji, isto kot tretji del Jurskega parka, kar pomeni, da tudi 3D očala prav nič ne pomagajo. Razen briljantnega prizora pod vodo, kamor se pred gigantozavrom skrije Bryce Dallas Howard, seveda. Če bi bil film za polovico krajši, bi bil dosti, dosti boljši, tako pa gledalca utruja s stvarmi, ki niso zanimive, ampak precej dolgočasne. Pa tudi ideja požrešnih kobilic ni bogve kaj, če smo iskreni. Da o novemu zlobnežu Lewisu Dogsonu, ki ga igra Capmbell Scott, niti ne začnem govoriti. Prav imate, novi Jurski svet bo všeč samo tistim, ki niso gledali prvi dveh Jurskih parkov in prvega Jurskega sveta. Ali kot zine Jeff Goldblum: “I’m not a fan of Jurassic World.”

Ocena: 5/10

Something’s Gotta Give (2003)

Za ljubitelje viagre, srčnih infarktov in menopavze. »Še nikoli poprej nisem videl gole starejše ženske,« svojemu zdravniku zaprepadeno razlaga zakrknjeni samec Harry Sanborn (Jack Nicholson), ki ga je zaradi muckanja z mlado Amando Peet usekal srčni infarkt. Tip je nor na mlado meso in na najstniško energijo. Če je ženska stara nad trideset, ga ne zanima več. Ko jo povalja med rjuhami, pa reče adijo in išče naprej. Dekleta lovi na svojega kabrioleta, na svojih dvajset različnih podjetij in na izjemno uspešno hip hop založbo. Nič čudnega, da mu zašteka srce. Da ga skoraj pokoplje viagra. In da  začne po infarktu na svet gledati povsem drugače. Tako drugače, da se zaljubi v Erico Barry (Diane Keaton), zvezdniško pisateljico, ki je od njega mlajša samo kakšnih deset let. Korenita sprememba za moškega, ki je najprej osvajal njeno hčerko. Za večnega žigola, ki ne bi od tako stare ženske sprejel niti umetnega dihanja. Pa četudi bi njegovo življenje viselo na nitki in čeprav bi bila zadnja ženska na Zemlji. »Ne skrbi za zaščito, sem v menopavzi,« mu razloži prebujena gospa, za katero je bila spolnost po ločitvi le fikcija. Le matrica, v katero jo hoče peljati pol mlajši doktor Keanu Reeves. Prav imate, Something’s Gotta Give je v trendu. Modni muhi mlajših ljubimcev in še mlajših ljubic. Klišeju Borisa Cavazze  in Zmaga Jelinčiča. Navadi, ki jo obožuje tudi ves Hollywood. In ravno zato sta 67 letni Jack ter 57 letna Diane, ki se napol gola valjata po postelji, tako zelo kul in očarljiva. In ravno zato je film režiserke Nancy Meyers, avtorice uspešnice What Women Want, kljub pretirani dolžini tako zelo originalen, zabaven in edinstven. Tak, da zruši več tabujev kot brata Farrelly in da si upa več kot vse Ameriške pite skupaj. Lepo vas prosim, le kje boste našli film, v katerem Jack Nicholson Amando Peet zamenja za Diane Keaton, Diane Keaton pa Keanuja Reevesa za Jacka Nicholsona. To je mogoče samo enkrat in nikoli več. Pa naj še kdo reče, da je seks po petdesetem dolgočasen.

Ocena: 8/10

Hesher (2010)

“Hesher was here.”

Dober film, zelo dober, dodelan, globok, dramaturško prebrisan, kvaliteten, drugačen, kompleksen, odlično odigran, prepričljiv, učinkovit, depresivno zabaven in tak, da na gledalca pusti trajnejši vtis. V prvi vrsti zgodba o prebolevanju smrti, kjer sta oče (Rainn Wilson) in sin (Devin Brochu) v prometni nesreči izgubila mamico, v drugi pa zgodba o samotarju, posebnežu, postopaču, lenuhu, nihilistu, samodestruktivnežu, uporniku, primitivnežu, impulzivnežu, koleriku in flegmatiku Hesherju (Joseph Gordon-Levitt), ki se naseli v njuno bajto, navduši njuno babico (Piper Laurie) in ju na koncu dejansko odreši, kot Jezus Kristus, zato je logično, da ima dolge lase. In pozor, film je debi, premiera Spencerja Susserja, ki ga morda čaka lepa prihodnost, saj tudi kot scenarist pokaže dovolj talenata in smisla za filmanje. Četudi gre za nekaj klišejev podobnih filmov, pa filmov o odraščanju kakega mulca, ki se zaljubi v starejše dekle (Natalie Portman), dobimo zelo zanimiv, pogumen, svež in izviren projekt, ki globoko dramsko štorijo večkrat sprošča s prav posebnim humorjem in prizori, ki na gledalca delujejo zelo udarno in direktno. In tu je Joseph Gordon-Levitt, glumac z jajci, ki se še vedno ni prodal in še vedno zelo uspešno fura takele pogumne in nekomercialne vloge. Hesher je zanj kot ustvarjen, prav ne spomnim se nikogar drugega, ki bi ga lahko odigral tako interesantno in z guštom. Pa Rainn Wilson, jebmeti kako zelo dober je v resni vlogi depresivnega fotra, ki po smrti žene žre tablete. Levitt in Wilson sta tako enkratna, da sploh ne rabita preveč besed, dovolj so jima le pogledi, le igra z mimiko in telesom. Nič manj prepričljiv ni mali Devin Brochu, ki pokaže čustveni razpon odraslega igralca in se bo brez dvoma spremenil v veliko otroško zvezdo, če mu bodo le dali pravi filme. Enkratna je tudi Piper Laurie, ki je še vedno ne morem pozabiti po vlogi versko blazne matere iz mojstrske grozljivke Carrie. Nekako neodločen pa sem pri Natalie Portman in njeni upodobitvi prodajalke Nicole, ki se mi je zdela preveč infantilna in bi jo brez dvoma bolje odigrala kaka Juliette Lewis. Kakorkoli že, pred vami je film, ki nikakor ni na prvo žogo, pa četudi se na trenutke zaradi Hesherjevega ekscesnega obnašanja morda zazdi tako. Ali kot je odlično zapisal Corey Hall: “Darkly funny and refreshingly blunt, giving a big middle finger to conventionality, and offering a rebel yell that’s hard to ignore.”

Ocena: 8/10

The Boys From Brazil (1978)

Huh, kaj pa če bi bilo vse tole res? Prav imate, resnični Josef Mengele je bil v času tegale filma še vedno živ in na prostosti. Če je film tudi videl, ni znano. Če bi ga, pa bi verjetno umrl od sreče. Ali še bolje, od orgazma zavoljo zgodbe, ki nam predstavi njegov pošastni načrt. In pozor, igra ga Gregory Peck, ki ni nikoli igral takšnega negativca. Prav zato je toliko bolj strašljiv in realističen. Morda celo tak, da verjamemo tudi njegovemu načrtu. Pa četudi malce pretirava. Jasno, da pretirava, saj nastopa v filmu, kjer klonira Adolfa Hitlerja. Pa ne samo enkrat, ampak skoraj stokrat. Tako je, po vsem svetu živi 94 dečkov, ki jih je leta 1943 ustvaril iz tkiva Adolfa Hitlerja. Dečkov, katerim je omogočil popolnoma enako otroštvo kot ga je imel pravi Hitler. Čeprav v modernem času, pa vendar na način, da bi se lahko razvili v diktatorje in Nemčijo spet postavili na vrh sveta. Res je, načrt se sliši zelo neverjetno, skorajda utopično, toda ne pozabite, da je fantov 94, kar pomeni, da je možnosti, da se iz enega vendarle razvije novi Hitler, kar nekaj. Za petami mu je Ezra Lieberman, ki ga igra Laurence Olivier. Drži, igra ga tako, kot da bi igral Simona Wiesenthala, resničnega lovca na pobegle naciste. In prav ti dve legendi dajeta temu filmu vso potrebno verodostojnost. Prav ta dva velikana sedme umetnosti ga dvigujeta nad oblake in pomagata pri nastanku kultne klasike, ki je sprva kot veste zaživela v romanu Ire Levina. Svoj delež seveda pridoda tudi režiser Schaffner, avtor klasik Planet opic, Patton in Metulj, ki je bil verjetno edini tako zelo nori režiser, da se je lotil tega projekta na takšen način in v takšni igralski postavi, kjer je fino videti tudi Jamesa Masona in seveda Bruna Ganza, ki je potem, kot vam je znano, zaigral v filmu Propad, kjer je vrhunsko upodobil prav Adolfa Hitlerja. Ali še bolje, kjer je igral tako zelo dobro, kot bi bil Hitlerjev klon. Srhljiv film. Pa četudi znanstvena fantastika. Dobro zrežiran, enako dobro oscenarjen. Z dramaturgijo, ki poka od pretiravanja, kar pa ne moti, ampak daje vse potrebno veličino divji zgodbi. Sicer pa bi bil prav Mengele, ta zloglasni Doktor Death, edini sposoben izpeljati kaj tako norega, glede na dejstvo, da je imel možnost vse tiste peklenske poskuse res izvajati na ljudeh in ne samo na živalih ter rastlinah.

Ocena: 9/10

The Jacksons (1976-1977)

Jp, tole je dvanajst kratkih tv šovov, ki so jih bratje in sestre Jackson posneli med letoma 1976 in 1977. Družinska oddaja, temnopolta inačica Saturday Night Live, In Living Color pred In Living Color, dejansko prelomna zadeva za temnopolte zabavljače, pač mešanica plesa, glasbe, skečev in posebnih gostov, kjer so se oglasili tudi Betty White, Dom DeLuise, David Letterman, Joey Bishop, Redd Foxx in recimo Muhammad Ali. Michael Jackson je resda dejal, da se mu je med snemanjem obračal želodec, saj se mu vse skupaj ni zdelo iskreno, marveč poceni, patetično in zelo slabo, toda njegove plesne točke so tako zelo fenomenalne, da gledalec ne more verjeti svojim očem. Da se razumemo, ne govorim o tipičnih odrskih nastopih, kjer je prav tako pokazal nekaj izjemno skuliranih gibov, se pravi o plesu, ki ga poznamo in za katerega nam je jasno, da je bil mojster že kot najstnik, temveč o nostalgičnih točkah, o čisto pravem show danceu in varieteju, kjer bi si lahko kot za šalo podal roko tudi s Fredom Astairejem, Geneom Kellyjem in Sammyjem Davisom. Točno tako, Michael Jackson je bil vrhunski plesalec stepa, tako zelo, da bi si lahko kruh služil samo na ta način, če bi se pač razvijal v to smer. Prav ne morem verjeti kako dobro je plesal step in ni mi jasno, da tega potem ni več počel, ko je bil starejši. Zelo talentirani so bili tudi ostali bratje, tokrat brez Jermainea, ki je ostal pri Motownu, tale šov pa je dejansko nastal zaradi slabega uspeha začetnih albumov pri založi CBS, kamor je familijo Jackson spravil  oče Joe. In če smo že pri familiji, le poglejte Janet Jackson, vsega desetletno deklico, ki je pokazala tak talent, da mi je zastal dih. Prav zato mi je čudno, da v zrelih letih ni razvila pravega igralskega talenta. Prav ona, se pravi njena želja po igralski karieri, je bila razlog, da oče Joe ni uspel sestaviti še dekliške skupine, kjer bi Janet pomagali Rebbie in La Toya. Rebbie, ja, tista tretja in najmanj znana sestra Jackson, ki je premogla odličen vokal in bi se lahko razvila v dobro pevko, če bi imela nekoliko več sreče. Kot Randy, mali Randy, ki je bil v času šova star petnajst let in je z Janet odigral vsa tista zelo zabavna oponašanja znanih osebnosti. Najboljše so mi bile prve epizode, potem pa je vse skupaj res postalo nekoliko kičasto in enolično, toda še vedno zelo gledljivo in polno dobre glasbe ter plesa. Dejansko so šepali le skeči, ki so bili vedno prekratki in premalokrat zares zabavni, je pa fino videti mladega Michaela kako igra nekaj različnih in pestrih vlogic. Nostalgičen šov, danes brez dvoma bolj zanimiv kot nekoč, ki ni ravno zadel terne, dejansko promocija pesmi bratov Jackson in čas, ko je bila njihova kariera na hudi prelomnici. Zelo všeč mi je bil del, ko Michael ekipo povabi k “steni”, tako glasbeno kot plesno, posebej lepi so bili zaključki, ko je vedno znova zapel I’ll be There, nasmejal pa sem se “debeluhom”, kjer je tudi Michael spremenil svoj sicer tenek glas in skeču, kjer je odigral možička s kladivom, ki pride iz velikanske ure. Kot sem zapisal že na začetku, tole je dvanajst manj kot pol ure trajajočih oddaj, čisto pravi variety show, narejen po vzoru leto dni prej začetega šova Saturday Night Live, ki je imel seveda boljše pisce in bolj dodelan scenarij. Tole je pač družinska oddaja, ki je kazala na dejstvo kako zelo popularni in prelomni so bili bratje Jackson v sedemdesetih. In dokaz, da je bil Michael Jackson v prvi vrsti res iz nekega drugega časa, iz starih dobrih mjuziklov, podkovan z znanjem plesnih mojstrov, ki ga je nadgradil in spremenil v legendo leta 1983, ko je prvič javno odplesal kultni moonwalk. Jp, prvi mu je čestital Fred Astaire.

Ocena: 7/10

Suburbicon (2017)

George Clooney je zelo dober režiser, ko najde pravi film, zato z zanimanjem zagrabim vsak njegov novi projekt. In Suburbicon je obetal. Tudi zaradi tega, ker sta pri scenariju sodelovala slovita brata Coen. In seveda zavoljo tega, ker so glavne vloge ujeli Matt Damon, Julianne Moore in Oscar Isaac. Saj ni slab, pa tudi dobre preobrate, zaplete in razplete ima, ko gledalca vrže v komični triler, ali še boljše, črno komedijo, kjer idilično družino nekega večera napadejo roparji, ki mami dajo preveč kloroforma, kar pomeni, da pade v komo in umre, zato jo nadomesti njena sestra dvojčica (obe igra Julianne Moore), ki skrbi za nečaka in seveda za njenega moža (igra ga Matt Damon), toda celota ne dosega potrebne kvalitete in ostrine, ki bi jo od takega materiala pričakoval. Film je stiliziran in tekoč, toda premalo prepričljiv in okrašen s premalo suvereno dramaturgijo, kar je nedvomno krivda Georgea Clooneyja, ki bi moral režijo prepustiti bratoma Coen. Pa tudi zgodba je zmedena, če prav pomislim, saj nima pojma, ali naj bo črna komedija in triler o preobratih po ropu osrednje družine, ali socialno angažirana drama o rasizmu, s katerim se mora v “mestecu Peyton” soočati temnopolta družina, ki živi eno dvorišče stran od Matta Damona in Julianne Moore. Vredno ogleda, a nič več kot to.

Ocena: 6/10

Hotel Artemis (2018)

Tole neprepričljivo, dolgočasno in precej amatersko futuristično akcijsko dramsko kriminalko je Jodie Foster, ta slovita dvakratna oskarjevka, posnela po pet letni pavzi, kar je nezaslišano in škandalozno, saj bi človek pričakoval, da bo svoje nove projekte izbirala bolj pametno in res izbrala samo najboljše. No ja, razen če je obupana in če ponudb za nove filme res ni bilo. Kajti tole je res eno veliko sranje od filma, kjer namerno postarana Fosterjeva igra medicinsko sestro, ki v svojo skrivno bolnico sprejema samo kriminalce, ki morajo seveda imeti še posebno dovolilnico. Kdor je konkretno ranjen in rabi urgenco, je dobrodošel, saj zunaj divjajo nasilni protesti zaradi, pazi ti to, pomanjkanja vode. Piše se leto 2028, Fosterjeva pa na svoji urgenci sredi Los Angelesa postavi pravila: “No guns. No cops. No killing the other patients.” Saj ideja ni slaba, toda kaj, ko je izvedba tako zelo prozorna in tretjerazredna, da gledalec komaj verjame. Drew Pearce, sicer scenarist tretjega Iron Mana, pete Misije nemogoče in filma Fast & Furious Presents: Hobbs & Shaw, je pač slab režiser, ki ga matra tudi porazna dramaturgija. Plus Sofia Boutella, Dave Bautista, Zachary Quinto in Jeff Goldblum, ki dejansko nimajo pojma, kaj naj počnejo.

Ocena: 3/10

Space Jam: A New Legacy (2021)

Zanimivo, da je novi Space Jam naletel na tako slab odziv, saj ni prav nič slabši od prvega, kjer je bil sredi devetdesetih glavni Michael Jordan. Zdaj je pač glavni LeBron James, ki ga računalniški mastermind Al G. Rhythm, katerega dokaj zoprno in slabo igra Don Cheadle, butne v virtualno realnost, kjer se mora v najbolj odločilni tekmi svoje kariere z nasprotnikom spoprijeti za usodo človeštva. Da ima James v svoji ekipi vse običajne osumljence ekipe Looney Tunes, je jasno. Da gledalec dobi nešteto takšnih in drugačnih referenc na filme, risanke in pop kulturo, kjer sem nekajkrat prav odprl usta od prijetnega presenečenja, pa prav tako. Zabavna in kratkočasna norija, če prav pomislim. In mešanica igranega filma ter animiranke, ki si nedvomno ni zaslužila takšnega masakra pri kritikih.

Ocena: 6/10

Horror treš, prvi del!

THE GHASTLY ONES a.k.a. BLOOD RITES, letnik 1968, najbolj znana grozljivka režiserja, ki je užival status filmarja, katerega celovečerci so bili še slabši od filmov Eda Wooda. To je on, Andy Milligan, odbiti homoseksualec in ljubitelj sadomazohizma, ki je svoje filme režiral, oscenaril, zmontiral, jim gradil makete in šival kostume. V šestdesetih ga je seveda neslo v takrat izjemno popularno seksplotacijo, ki je dosegla vrhunec ravno v filmu The Ghastly Ones, katerega bi lahko mirne duše prodali tudi kot prvo pravo splatter grozljivko. Torej grozljivko, ki jih brezplačno pijačo dolgujejo tudi Noč čarovnic, Teksaški pokol z motorko in Petek trinajstega. Škoda, da zgodba o skrivnostnem psihopatu, ki zverinsko pobije tri snobovske pare, ni preživela do današnjih dni in da je že leta 1968 izgledala za časom.

 FACES OF DEATH, dokumentarec iz leta 1978, je  film, ki naj bi ga prepovedali v skoraj petdesetih državah. Resnični posnetki nesreč, umorov, ubojev in obdukcij, ki jih bodo zdržali samo najmočnejši. Samo tisti, ki ne znajo bruhati, in tisti, ki se požvižgajo na svinjsko smrt male opice, kateri gostje v lokalu požrejo možgane. Grozljiv prikaz človeškega početja, ki ga je režiser John Alan Schwartz seveda opremil z igranimi prizori in s posebnimi efekti.

 SNUFF, letnik 1976, ameriško argentinska koprodukcija, mesarsko skrpucalo o skupini norcev, ki snema snuf filme. Filme, kjer glavni igralci umrejo tudi zares. Hvala bogu, da jim na koncu zmanjka filmskega traku.

 TROMEO & JULIET, letnik1996, komična grozljivka kultnega Lloyda Kaufmana je premalo zabavna in premalo ogabna verzija znamenite tragedije, ki so se je tokrat lotili pri studiu Troma. Če poznate filme studia Troma, potem veste, da Tromeo & Juliet ni ravno njihova najboljša stvaritev. In če veste kaj vse so Tromovci počeli v svojih ogabnih komičnih grozljivkah, potem veste, da Tromeo & Juliet pade nekje na konec razpredelnice. Med dolgočasne klišeje in filme, ki jih pozabimo že med najavno špico.

 PLANET OF THE VAMPIRES  a.k.a. DEMON PLANET, letnik 1965, znanstveno fantastična grozljivka Maria Bave, ki počne to, kar je Hollywood masovno počel v petdesetih. Kaj imajo skupnega filmi Beyond the Door 2, Black Sunday, Black Sabbath, Blood and Black Lace, Curse of the Living Dead, Devil in the House of Exorcism, The House of the Exorcism, The Torture Chamber of Baron Blood in recimo Witch of the Death Nerve? To, da jih je naredil kultni italijanski režiser Mario Bava, makaronarska mešanica Eda Wooda in Rogerja Cormana, ki je lastnoročno poskrbel za renesanso italijanske grozljivke v šestdesetih. Skupina astronavtov prileti na nek planet in prične kopiranje filma Invasion of the Body Snatchers. To je vse in to neumno.

 THE GORE GORE GIRLS, letnik1972, izdelek kultnega in pionirskega Herschella Gordona Lewisa, kjer psihopat mesari striptizete. Lewis, režiser ogabne klasike Blood Feast, tokrat spet uživa v klanju, mesarjenju, rezanju in zverinskih pokolih, ob katerih bi celo umor Elizabeth Short, znamenite Črne Dalije, izgledal povsem nedolžno. Punce reže po celem telesu, jih peče skupaj s pomfrijem in jim preureja obraz. Precizno, od blizu in v živo. Hujše od snufa, hujše od direktnega prenosa kolin. Pa vendar prazno, brez poante in nepreprečljivo kot celota.

 CANNIBAL TERROR  a.k.a. TERREUR CANNIBALE, letnik 1981, španska pustolovska grozljivka je eden slabših kanibalskih filmov, ki so ji konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih posneli vsaj tisoč. Ugrabitelji, ki se skrijejo v vukojebini. Žrtve, ki jih posilijo v prostem času. In bližnje kanibalsko pleme, ki si privošči kosilo.

 DELIRIUM  a.k.a. DELIRIO CALDO, letnik 1972, italijanska produkcijana lovu za serijskim morilcem. Še ena v vrsti hudo cenenih in mizernih grozljivk, ki se pač ponaša z zelo krutimi umori in pozabi na vse ostalo. Tudi na igralske predstave, na scenarij, na dramaturgijo, na režijo in na vse tisto, kar naj bi imela dobra grozljivka.

MINOLTA DIGITAL CAMERA

 THE STRANGE HOSTEL OF NAKED PLEASURES  a.k.a. A ESTRANHA HOSPEDARIA DOS PRAZERES, letnik 1976, narejeno v Braziliji, bolj drama kot grozljivka in eksperimentalno sranje v maniri Kennetha Angerja. Dobrodošli v bizarni hotel, kjer vam za poceni denar uresničijo najbolj skrite in perverzne sanje. Dokumentarno podajanje različnih segmentov, različnih filmskih eksperimentov, ki parajo naš ego. Samo za tiste, ki dnevno skadijo vsaj deset jointov.

 LE NOTTI EROTICHE DEI MORTI VIVENTI, letnik 1980, bedna zombijevska grozljivka Joeja D’Amata z Lauro Gemser in njenim resničnim možem Georgeom Eastmanom v glavni vlogi. Mornar odpelje ameriškega poslovneža in njegovo ženo na nek otok, kjer besnijo krvoločni živi mrtveci. Hudo tretjerazredna in na trenutke zelo eksplicitna pizdarija, ki so jo v ZDA prodali kot Erotic Nights of the Living Dead. Resnično pod nivojem v vseh pogledih.

Amateur Porn Star Killer (2006)

O mladeniču, ki snema snuff filme. Temna noč, mladenka ob cesti in neznanec, ki jo povabi v avto. Ker je neumna, povabilo sprejme in vstopi v pekel. Pred kamero psihopata, ki hoče posneti tako imenovani snuff film. Film, kjer igralka umre tudi v resnici. Brez posebnih efektov in trikov. Zares in v živo. In poba naj bi to počel tudi v resnici. Svoje filme naj bi potem skril v škatle originalnih videokaset po raznih ameriških videotekah. V škatle starejših in manj znanih filmov, ki si jih izposodi zelo majhno število ljudi. Njegova roba naj bi postala kultna, nekatere videoteke pa naj bi jo še vedno izposojale pod pultom. Če vse skupaj drži, je seveda drugo vprašanje. Če so bili njegovi posnetki resnični, pa prav tako ostaja velika skrivnost. Problem snuffa je namreč v tem, da je težko dokazljiv. Da se nikoli ne ve, če ne gre dejansko le za trik. Le za posebne efekte in igro. Le vprašajte igralca Charliea Sheena, ki je enega izmed domnevnih snuffov prijavil policiji, potem pa se je izkazalo, da je šlo le za zelo prepričljivo epizodo kultne japonske serije The Guinea Pig Films. Ali pa režiserja Ruggera Deodata, ki se je moral zavoljo svojega filma Cannibal Holocaust zagovarjati celo na sodišču, kjer je seveda prav tako dokazal, da je šlo le za efekte in da niso v resnici ubili ali poškodovali nikogar. Isto je z našim filmom, kjer se vidi, da gre za igro. Za prikaz morebitnih dogodkov, za prikaz kako naj bi nek mladenič snemal snuff filme. Žal je ta prikaz zelo dolgočasen, nezanimiv in razvlečen. Celo zoprn. Posnet v kvazi avtentičnem stilu, ki ne prepriča nikogar. Ki izgleda slabo in slab tudi je. Še posebej v prvi uri, ko moramo poslušati neskončne debate psihopata in njegove žrtve, ki seveda nima pojma kaj jo čaka. Huh, če so tudi pravi snuffi tako dolgočasni, potem pa je res bolje, da so le urbane legende in da jih uspešno nadomeščajo tisti filmski in zaigrani.

Ocena: 2/10

In še dodatek o snuff filmih!

So torej snuff filmi le izmišljotina, le urbana legenda, le bolna želja posameznikov, ki bi ob tem res uživali? Zaenkrat pravih dokazov še ni, filmski efekti pa so tako dovršeni, da kot za šalo zabrišejo mejo med realnostjo in fikcijo. Morda bi verjel znanemu pornografu Larryju Flyntu, ki se je pred leti hvalil, da poseduje čisto pravi snuff film. Toda po drugi strani je lahko prav Larry manipuliral z mediji in si je vse skupaj izmislil za lastno publiciteto. Pri mnogih grozljivkah, še posebej pri tistih kanibalskih, ki so jih na veliko snemali v Italiji, človek res pomisli, da gre za resnico. Da so nekomu res odrezali tiča in da so kakšno žensko resnično ubili. Toda na koncu se izkaže, da je le film. Le prebrisana provokacija. Če ste videli kak film Herschella Gordona Lewisa, potem prav tako sumite, da je šlo zares. Da je psihopat res zverinsko ubil svojo žrtve in da so bila čreva prava. Da ni bilo posebnih efektov in da bi morali Lewisa že zdavnaj zapreti.

In potem so tu še zloglasni The Guinea Pig filmi, za katere prav tako komaj verjamemo, da so le filmi. Da vse te Japonke res niso razkosali ter zverinsko pobili. Isto pomislimo tudi ob filmih Takashija Miikea, kjer je nasilje tako zelo grafično, da skorajda ne more biti zaigrano. Pa vendar, vse to so le filmi. Le fikcija. Le divje fantazije režiserjev, ki obvladajo svoj posel. Michael Myers in Jason Voorhees sta mala malica. Tam se dobro vidi, da je vse skupaj le posebni efekt. Pri Pigih se tega ne vidi. Tam dobesedno osupnemo in ne moremo verjeti kaj se dogaja pred našimi očmi.

Prvi snuff film naj bi posnel zloglasni Charles Manson. Ker ga niso nikoli našli, je zadeva seveda le urbani mit. In prav od Mansona dalje so snuff filmi postali zanimivi. Tako zelo, da so jih nekateri morda res posneli in jih skrili na podoben način kot junak zgoraj omenjenega filma. Zagotovo obstajajo tudi posnetki iz vojne v bivši jugi. Posnetki, kjer so vojaki klali in posiljevali ženske. Ali pa posnetki iz Afrike, kjer so se šli rasizem in se perverzno izživljali nad črnci. Toda temu ne bi rekel snuff, temu bi rekel svinjarija. Snuff je načrtno posnet pornič, kjer žensko na koncu ubijejo ter zverinsko mučijo. No ja, ne nujno pornič, vsekakor pa mučenje in smrt brez možnosti za rešitev. V želji po zaslužku in distribuciji, seveda. Prav zato tudi zloglasni umor predsednika Kennedyja, ali če hočete, nič manj zloglasni umor Sadama Huseina, nista snuff, pa četudi žrtev pred kamero res ubijejo. Prav tako za snuff ne bi mogli označiti posnetkov umorov, ki so si ji za lastne namene privoščili kakšni serijski morilci. Snuff je posnet z drugačnim namenom. Za kupca, ki ga naroči in uživa med gledanjem mučenja.

Jasno, snuff je zanimal tudi mnoge filmarje, ki so se tematike lotili na različne načine. Najbolj zloglasno v filmih Peeping Tom, Hardcore, Cannibal Holocaust, Videodrome, 8mm, Vacancy, Hostel, Tesis, Strange Days, A Bucket of Blood, Color Me Blood Red in recimo Urban Legends: Final Cut. Toda to so le filmi. Filmi pa niso noben dokaz, da stvar obstaja tudi v resnici. In resnica je bila najbližje pri ruskih privatnih posnetkih otroške pornografije ter posilstev, ki so jih na veliko iskali tudi policisti. Pravih dokazov seveda ni bilo, kar pomeni, da se spet ni točno vedelo, če je šlo zares, ali le za bolne ideje kvazi filmarjev. In potem je tu še serija Faces of Death, kjer so prikazovali resnične nesreče raznih ljudi. Zelo blizu snuffu, pa čeprav se je kasneje pri mnogih najbolj šokantnih posnetkih izkazalo, da je šlo le za trik. Le za spretno manipulacijo z gledalci. Dokaza o pravem snuff filmu torej zaenkrat še ni, kar je seveda dobro, saj si niti ne predstavljam, da bi nekoga to resnično rajcalo in da bi šla roba za med. Me pa vseeno močno skrbi trend v pornografiji, kjer je vse več nasilja. Vse več grobih sekvenc, ki mejijo ne mučenje. In če to tako močno rajca potencialne kupce, pravi snuff seveda ni več daleč. In da ne pozabim, Charlie Sheen je po ogledu filma Guinea Pig 2: Flower of Flesh and Blood poklical FBI, saj je bil prepričan, da je šlo zares.

August Underground (2001), August Underground’s Mordum (2003), August Underground’s Penance (2007)

Eh, to ni več film, to je negravžna eksplotacija, wannabe snuff, torture porn in kvazi doku o norcih, ki svoja izprijena dejanja uživaško snemajo s kamero. Verjetno res eden izmed najbolj ostudnih filmov vseh časov, ki ga bodo v celoti zdržali le redki, morda le tisti, ki so se prebili čez C’est arrive pres de chez vous, Amateur Porn Star Killer in podobne eksplicitno realistične pizdarije, kjer gledalec resnično podvomi, če morda vse skupaj ne poteka v živo. Prvi del (August Underground) je nekako še zanimiv, saj na nek način zlovešče ujame kruto realnost moderne družbe, drugi del (August Underground’s Mordum) je že precej cenena provokacija brez poante, tretji del (August Underground’s Penance) pa je le nepotrebno nabijanje gravža, kjer gledalcu postane prekleto dolgčas, saj film izgubi tudi grozljivi realizem in postane le poceni gore pizdarija.

Ocena: 4/10, 2/10, 1/10

Tina Turner: Break Every Rule (1986)

Drži, tole je bil tako imenovani follow up albuma Private Dancer iz leta 1984, torej zelo pomembna plošča v karieri Tine Turner, ki se je pošteno namatrala, da je v osemdesetih končno začela uživati status, ki si ga je seveda več kot zaslužila. Samostojna kariera ji v sedemdesetih namreč ni šla tako kot je pričakovala, pa tudi njeni albumi, ki jih je takrat izdajala, niso ujeli kakšnega posebnega uspeha. Vse do Private Dancer, ki jo je butnil nad oblake, in tja, kjer so doma največje glasbene zvezde. Break Every Rule, kjer je seveda najdlje letel odlični Typical Male, je bil jasno da velikanski uspeh. Je pa res, da bolj po svetu kot v ZDA, kjer je ujel zgolj četrto mesto na Billboardu. Prodaja se je na koncu ustavila pri petih milijonih, Tina pa je šla še na megalomansko svetovno turnejo, kjer jo je v Riu de Janeiru poslušalo skoraj 200 tisoč ljudi. Če se ne motim, so skoraj vsi komadi postali singli, udarni Back Where You Started pa je Tini prinesel celo grammyja. Break Every Rule, kjer je tudi izjemni Two People, je krasna mešanica popa in rocka, kjer se mi zelo dopade tudi Paradise is Here, pa še kaj se najde. Predvsem pri komadih, ki niso postali uspešnice, pa sem jih malce pozabil. Tina je esenca kvalitete in vokal za večnost, zato sem strašno vesel, da se mi njena vinilna diskografija veča in veča.

Das grosse Wunschkonzert – Weltstars präsentieren 20 Klassik-Hits (1977)

Z veseljem vam sporočam, da gre za nad-izjemno ploščo največjih uspešnic klasične glasbe, kjer so zbrani vsi skladatelji, ki dajo kaj nase, kot radi rečemo. Mozart, Bizet, Verdi, Brahms, Strauss, Schubert in recimo Tschaikowsky, da ne bo pomote. In z dirigentsko palico slovitega Herberta von Karajana, da se ne pozabi. Čudovita plošča, res.

Rahsaan Patterson: Where You Are/I Wish (1998)

To je on, Rahsaan Patterson, zvezdnik serije Kids Incorporated, kjer je igrala tudi Martika, kateri je kasneje pel back-vokale. Da o tem, da je avtor komada Baby pevke Brandy, in komada Back to the World pevca Tevina Campbella, niti ne govorim. No, leta 1997 je izdal svoj prvi album, na katerem je tudi pričujoči mini hitič Where You Are, čudovita neo-soul baladica, ki boža dušo in telo. Na drugi strani pa nič manj zanimiva in kvalitetna I Wish, ki je nekoliko bolj udarna kot Where You Are. Patterson je kul dečko, pa premalo znan, zato je zelo fajn, da sem dobil tole promo singlico, ki več kot paše mojemu glasbenemu okusu. In da ne pozabim, Where You Are je bila tudi del filma Bulletproof, kjer sta igrala Adam Sandler in Damon Wayans.

Morgane et ses nymphes (1971)

Izjemno dolgočasna soft core eksplotacija, kjer se dve mladenki (Mireille Saunin, Michele Perello) znajdeta na gradu zloglasne čarovnice Morgane (Dominique Delpierre), ki jima da dve možnosti. Prvič, da postaneta njeni nimfeti, drugič, da ju zapre v ječo z ostarelimi baburami. Slab film, ki niza neskončne in grozljivo razvlečene prizore sterilnega lezbičnega petinga, kjer bodo tudi najbolj zagreti ljubitelji eksplotacije zadremali že na začetku. Kul je le bizarni grbavec Gurth (Alfred Baillou), vse ostalo je nezanimivo, infantilno, brez atmosfere in brez kančka groze, se pravi zelo slaba izbira za Grossmanna, če me že vprašate za mnenje. Od neštetih erotičnih grozljivk, ki so jih posneli v sedemdesetih, je prav Morgana et ses Nymphes, znana tudi kot Girl Slaves of Morgana Le Fay, ena izmed najbolj dolgočasnih in takih, da bi se je sramoval celo Jesus Franco, jebemti.

Ocena: 2/10

Dangerous Seductress (1992)

Če se ne motim, je tole moja prva indonezijsko filipinska grozljivka, čisti treš, ki obeta samo v uvodu, ko iz groba prileze starodavna čarovnica, ki ji skuša nek pes odgrizniti okostnjaško nogo, ona pa mu za kazen odseka glavo. To je dobro, to je poosebitev takele B robe, to je razlog, da imajo taki filmi svojo publiko, svoje zagrete fane, ki ubijajo za take prizore kot sem ga opisal. Žal je vse ostalo preslabo celo za B robo. Če ne slabo, pa dolgočasno, nezanimivo in premalo odfukano. Pač zgodba o starodavni čarovnici, ki obsede neko mladenko (Tonya Lawson), ki potem pobije vse moške, kateri se ji pustijo zapeljati. Pač film, kjer je zares dober le tagline s postra.

Ocena: 3/10

The Devil Rides Out (1968)

Tole resda ni Rosemary’s Baby, toda vseeno gre za povsem dostojno grozljivko o okultizmu, demonih in hudiču, kjer, pozor, pozor, Christoper Lee, ki je istega leta posnel še štiri druge filme, igra good guyja, čemur se je na Grossmannu smejal tudi Phillip Bergson, voditelj master classa z Leejem. Dobra atmosfera kot pri vseh filmih studia Hammer, dobra režija kot pri vseh filmih Terencea Fisherja, ki je Leeja seveda režiral tudi v Draculi. Pa presenetljivo učinkovito posnete cestne dirke, kjer se glavni junaki preganjajo med seboj. Pa tudi srha in straha je dovolj, da gledalec ne ostane ravnodušen, kar je jasno, saj gre za sekto, ki se igra s črno magijo in kliče hudiča. Najboljši so seveda prizori, kjer se Lee, tokrat gospod Duc de Richleau, bori proti luciferjevim silam, kjer svoje prijatelje skuša obvarovati pred zloveščim Mocato (Charles Gray), ki vodi hudičev kult, kjer v “krog zaupanja” spravi vse znance in skuša preprečiti napad črne magije in Mocatovo hipnotično nadvlado. Napet in dovolj prepričljivo narejen film, kjer gledalca nestrpno zanima kaj se bo zgodilo v naslednjem prizoru. Še posebej, ko pride do zapletov s hipnozo, se pravi, ko začneta v hudiča verjeti tudi Simon in Tanith (Patrick Mower, Nike Arrighi), najmlajša junaka filma, ki ju Mocata obrača kot za šalo. Lee je na Grossmannu povedal, da mu mnogi znanci iz sveta filma namigujejo, da je tale grozljivka vredna rimejka, da bi bil sposoben še vedno igrati glavno vlogo in da je bil prizor, kjer grozljivi jezdec pokaže svojo glavo, povsem nepotreben, saj bi bil dovolj strašljiv že sam konj. Dober izdelek, ki mu čas ne more do živega. In eden redkih filmov studia Hammer, kjer Lee igra good guyja, kar je vredno še posebne pozornosti.

Ocena: 7/10

Šišanje (2010)

Šišanje, ki ga je posnel režiser Stevan Filipović, je lep dokaz, da se da za mali denar posneti odličen film, če so zraven pravi ljudje, ki imajo ideje, filing in talent. Ki obvladajo rokovanje s kamero, montažo in atmosfero in ki znajo dobrim igralcem v usta vtakniti prepričljive dialoge. Četudi gre za srbsko inačico filma American History X, ki ji lahko rečemo kar Serbian History X, film učinkuje sto na uro in mu tega ne gre zameriti, saj premore dovolj svežih zasukov, da gledalec pade v dogajanje in nemo spremlja šokantno zgodbo, ki svojo osnovno idejo mulca, ki se iz vzornega učenca spremeni v nevarnega in blaznega skinheda, nadgradi še  iz večih vidikov in servira kompleksno ter srhljivo realistično študijo današnje srbske mladine. Okej, tu so klišeji nacijev in skinsov, pa klišeji filmov o nogometnih huliganih (recimo Green Street Hooligans), pa finte policajev, ki prebrisano in pokvarjeno hendlajo kriminalce, pa prijemi filmov, kjer pizdarije na ulicah pašejo tudi politični eliti, toda Šišanje vse to združi v super celoto in predstavi zgodbo, ki zares učinkuje. Ki gledalca stresa z vsakim novim prizorom in skorajda dokumentaristično niza vrhunske sekvence. In tu je glavni junak Novica (Nikola Rakočević), nadarjeni matematik in vzorni dijak, ki pade po vpliv sošolca Relje (Viktor Savić), karizmatičnega skinheda, ki mu podari Hitlerjev Mein Kampf in ga vključi v svoje naci društvo, kjer je treba sovražiti cigane, geje in Hrvate. Toda pozor, Relja je le pozer, le lokalni frajer, ki nacije fura za imidž, kar pomeni, da ga preseneti, da Novica vse skupaj vzame preveč zares in hoče začeti revolucijo, da torej iz besed pride na dejanja in do smrti prebuta nekega cigota. To je enkraten zasuk, to je tisto, kar tale film dela za presežek kljub znani temi. Odlični so tudi ostali liki, recimo profesor (Dragan Mićanović) matematike, ki Novici pove, da naj umora ne prijavi policiji, saj si ne sme uničiti življenja. Pa policist Nikola Kojo, ki mu odgovarja, da se na ulici dogajajo pizdarije in da mularija dela zdraho na nogometnih tekmah. Pa ostareli filozof Predrag Ejdus, ki sanja o veliki Srbiji in Novico in Reljo svojim akademikom predstavi kot mlada junaka. Pa mladenka Mina (Bojana Novaković), ki se za Novico zagreje zaradi tega, ker za razliko od Relje misli resno. Pa tudi policistka Lidija (Nataša Tapušković), ki ne more verjeti, da je njen kolega tako flegmatičen in da mu je dejansko vseeno za usodo vseh teh mladih ljudi na srbskih ulicah. Ma vsi so super, vsi so dobro zastavljeni in vrhunsko odigrani, vsi s svojimi dejanji pretresejo gledalca, ker delujejo resnično in tako, da jim res verjamemo. Prav to je odlika tega filma. Verjamemo mu vse, kar nam pokaže. Vse se nas dotakne, vse se nam zdi hudičevo srhljivo. Odličen film, ki daje misliti. Ki straši s kruto realnostjo. Ki nam pove, da je srbska mladina zavozila in da so nogometni navijači le podaljšek državljanske vojne iz devetdesetih. Da vojna torej še ni končana in da so nacionalistične pizdarije bolj aktualne kot kdajkoli prej. Da torej Miloševičev režim še zdaleč ni preteklost, ampak da mnogi Srbi še vedno sanjajo o veliki Srbiji, kjer ne bo prostora za nikogar, ki ne bo prave “barve”. Šokanten film, tako zelo, da ga ni pametno zavrteti kakemu nacionalistu niti v Sloveniji, kaj šele v Srbiji. Pa tako dobro odigran, da sem komaj lovil sapo.

Ocena: 8/10

Čudnovate zgode šegrta Hlapića (1997)

Animator Milan Blažeković, tudi režiser risank Čudesna šuma in Čarobnjakov šešir, je s Šegrtom Hlapićem, hrvaškim dogovorom na An American Tail Dona Blutha, zelo solidno ujel atmosfero Disneyjevih animirank in Hrvaško konec osemdesetih za nekaj trenutkov popeljal na svetovni animirani zemljevid ter za las zgrešil celo oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Hlapič, ki si ga je že leta 1913 izmislila pisateljica Ivana Brlić-Mažuranić, je še vedno najbolj uspešna hrvaška risanka vseh časov, kasneje tudi tv serija in sila ambiciozen projekt, ki so ga vrteli tudi čez lužo. Ne rečem, da vse skupaj ne zaostaja za Bluthom in Disneyjem, toda Blažeković, ki se je svoje obrti učil pri kultnem Baltazarju, zna iz skromnejših sredstev narediti zares lepo, gledljivo, zabavno in očarljivo risanko, ki jo na koncu krona še odlična Graševa balada Ljubav sve pozlati. In tu je mali mišek Hlapič (Ivan Gudeljević), vajenec tečnega čevlarja (Vladimir Kovačić), ki nekega dne odide v širni svet, se zaljubi v miško Gito (Maja Rozman), naleti za zlobno črno podgano (Relja Bašić), se zabava s psom Bundašem in doživi celo kopico nevarnih in simpatičnih prigod, ki so pri naših sosedih že zdavnaj ponarodele.

Ocena: 7/10