The Terror (1963)

Precej povprečna in zmedena gotska grozljivka, kjer se izgubljenemu francoskemu vojaku Andréu Duvalierju, ki ga, pozor, pozor, igra rosno mladi Jack Nicholson, takrat specializiran za takšne ekstravagance, prikazuje skrivnostna Helena (igra jo Sandra Knight, takrat resnična žena Jacka Nicholsona, s katero sta imela tudi hčerko), no ja, pred časom umrla grofica Ilsa von Leppe, sicer žena prav tako preminulega barona von Leppeja, za katerega se zdaj v misteriozni graščini izdaja pokvarjeni Eric (igra ga legendarni Boris Karloff), ki naj bi ubil oba. In pazi to, film je začel režirati kultni Roger Corman, takrat velemojster za ekranizacije del Edgarja Allana Poeja, ki je potem najel kar pet drugih režiserjev (med njimi sta bila tudi sloviti Francis Ford Coppola in kultni Monte Hellman), da so dosnemavali, dokončevali, spreminjali in dovrševali njegov material in ideje. In pazi to še enkrat, na koncu je film dokončeval tudi Jack Nicholson, ki je za Cormana na začetku svoje kariere počel vse mogoče. Drži, trivia tega filma je dosti bolj zanimiva kot sam film, kjer boste ujeli tudi Dicka Millerja, kralja B filmov.

Ocena: 4/10

The Seeker: The Dark Is Rising (2007)

Če hočeš Harryja Potterja, vse kar lahko dobiš pa je Will Stanton, počakaj. Slaba, neprepričljiva, nezanimiva in dolgočasna pravljica, ki močno zaostaja za prvaki žanra. Za filmi, ki so v takrat močno navdušili staro in mlado. Zgodba o fantu, o Harryju Potterju, pardon, o Willu Stantonu, ki mu povedo, da je zadnji član nesmrtnih bojevnikov. Poslednji Mohikanec, ki lahko naš planet reši pred princem teme. To je vse in to ni dovolj niti za tiste, ki so zamudili vse Potterje, Gospodarje prstanov in Zgodbo iz Narnije.

Ocena: 3/10

The Heartbreak Kid (2007)

Ko sem si leta 2005 ogledal komedijo Fever Pitch, ki sta jo ravno tako posnela brata Farrelly, sem se ustrašil, da sta izgubila jajca. Tisti edinstven, divji in brezkompromisni smisel za humor, ki je krasil njune uspešnice Butec in butec, Nori na Mary in Jaz Irena in jaz. Fever Pitch sicer ni bil slab. Bil je simpatičen, zabaven in gledljiv, toda ne tak kot bi moral biti. In tak, da bi v njemu našel zaščitne znake bratov Farrelly. Ko sem slišal, da sta posnela The Heartbreak Kid, po naše, Sedem dni skomin, po odlomkih sodeč še eno romantično in dolgočasno komedijo brez poguma in jajc, sem bil seveda razočaran in sem se v dvorano usedel kot zajeban skeptik. In potem se je začelo nekaj, česar nisem pričakoval. Nekaj, kar me je zelo navdušilo. Romantična komedija z jajci. Romantična komedija, ki se požvižga na pravila žanra. In romantična komedija, kjer sta se brata Farrelly vrnila v velikem slogu. Lepo vas prosim, le v kateri romantični komediji bo ženska pred ljudmi urinirala po hrbtu moškega in zgroženim pogledom pojasnila: »Vse je okej, sem njegova žena.« To je mogoče le v filmu bratov Farrelly, ki gresta tudi tokrat zelo daleč. Do meje dobrega okusa, ki jo znata pravočasno končati in obrniti v pravo smer. Vse do odjavne špice, ki je ne smete zamuditi, če želite videti še nekaj več. Še nekaj tistega, kar tale film loči od ostalih podobnih filmov. In ja, Ben Stiller igra Eddiea Cantrowa, možaka v krizi identitete. Možaka, ki se poroči na vrat na nos. Samo zato, da lahko reče, da je poročen in da se je končno zresnil. Toda njegova nevesta Lila (Malin Akerman) ni tisto, kar je pričakoval. Brez panike, ni ravno Nancy Travis iz filma So I Married and Axe Murderer, pa vendar ni tisto, kar bi morala biti. Še posebej, ko Eddie na poročnem potovanju sreča prikupno Mirando (Michelle Monaghan), v katero se močno zaljubi. Klasična zgodba s svežim pristopom. Naj komedija leta 2007. In film, ki bi si čez lužo zaslužil veliko večjo pozornost. Kaj hočemo, gledalci včasih res ne vedo, kaj je dobro in kaj ne.

Ocena: 9/10

Murder by Numbers (2002)

Film o dveh mulcih, ki nimata pojma, da se na filmu ne da izpeljati popolnega zločina, če nisi ravno Jack Razparač. Ryan Gosling in Michael Pitt sta srednješolca, ki imata preveč prostega časa, zato se odločita, da bosta izpeljala popolni zločin, genialno brutalen umor, ki bo povzročal sive lase cinični policistki Sandri Bullock in njenemu partnerju Benu Chaplinu. Najprej preštudirate vse mogoče policijske knjige, izbereta naključno žrtev, mlado, nedolžno žensko, jo zvežeta, zadavita, odvržeta v gozd, prebodeta z nožem, si za spomin, kot vsak pravi psihopatski serijski morilec odrežeta njen prst, in prebrisano nastavita lažne dokaze, bleferske indice, zaradi katerih bo policija našla napačnega krivca, medtem ko bosta onadva uživala na svobodi in se celo življenje spominjala svoje razuzdane mladosti. Murder by Numbers je film, ki vse trike izda v naprej. In tako pozabi na napetost, saj misli, da bodo cinične opazke Sandre Bullock, samotarske ženske, ki si, kadar hoče, privošči seks za eno noč in potem moškega odvrže kot porabljen kondom, navdušile gledalce, ki takšne skrajno netipične Sandre doslej še niso videli. No ja, če bi recimo Pamela Anderson namesto Meryl Streep igrala žensko, ki umira za rakom, bi presenečenje vsekakor vžgalo, če se Sandra Bullock ves čas po nepotrebnem trudi igrati nekaj, kar po navadi veliko bolje igra Ashley Judd, pa zadeva sploh ni tako strašno zanimiva, kot je bil verjetno prepričan kultni režiser Barbet Schroeder, avtor meni zelo dobrega trilerja Single White Female. Kakorkoli že, Murder by Numbers se neuspešno bori s klišeji, zgublja dvoboj s kvaliteto in nam servira enega najbolj neumnih prizorov zadnjih let (enako neumna je bila tudi sekvenca trilerja Osem milimetrov, kjer so Nicolasa Cagea prosili, naj ubija), kjer se Sandra Bullock poljublja z enim izmed najstniških morilcev, ki jo potem na koncu strastno poliže po obrazu. In film, kjer mladiči po obrazu ližejo zrele ženske, nikakor ne more biti dober. Še posebej, če zrele ženske igra Sandra Bullock, mladiče pa mulci, katerih prijatelji bruhajo v najbolj neprimernem trenutku na svetu. Ko Sandra Bullock igra policistko, ki se ne infiltrira med misice, dobimo zanič film. Tudi zato, ker še vedno zgleda kot lažna miss, ki se je pač pozabila našminkati.

Ocena: 2/10

13 Going On 30 (2004)

Najslabši film leta 2004, ki ga pred najslabšim filmom vseh časov reši samo Michael Jackson. 13 Going on 30 izgleda tako, kot da ga sploh ne bi posneli. Kot da bi filmsko kamero pač prižgali v prazno in se delali, da snemajo film. In pozor, film je v ZDA obrnil zelo solidnih 60 milijonov dolarjev, kar je čista katastrofa. Delanje norca iz vseh tistih, ki so kupili karto. Celo vseh tistih, ki so na internetu pritisnili download. Zgodba o trinajstletni punci, ki si želi postati tridesetletna ženska. Tridesetletna preračunljivki, ki jo ozdravi alter ego trinajstletne device. Vse je tako zelo porazno, dolgočasno, luknjasto, pocukrano, nezanimivo in oslovsko, da človek gleda na uro in se vpraša, kdaj bo Osama Bin Laden podrl še Hollywood, ki bo edino tako nehal snemati tako slabe filme. Lepo vas prosim, le katera trinajstletnica bi si želela postati tridesetletna babnica. In drugače, le katera tridesetletna babnica bi si želela še enkrat postati trinajstletna smrklja. Pa naj še kdo reče, da leto prej posneti Freaky Friday ni bil mojstrovina. In da je Bruce Willis leta 2000 s filmom The Kid mlatil prazno slamo. Kaj vem, morda pa se bo našel kak režiser, ki bo posnel rimejk in ga naslovil 13 Going on 80, kjer bo najstnica obakrat ostala brez menstruacije. In ja, ko zraste Tom Hanks, nastane izredno simpatična komedija. Ko zraste Jennifer Garner, pa nas prime, da bi Tom Hanks zrasel vsaj še tridesetkrat. Plus  Mark Ruffalo, Judy Greer, Andy Serkis, Christa B. Allen, Joe Grifasi in Kathy Baker.

Ocena: 2/10

Zig Zag (2002)

Rain Man. Dolgočasna štorija o petnajstletnem avtistu Zig Zagu (Sam Jones III), njegovem nasilnem in venomer pijanem očetu (Wesley Snipes), najboljšem prijatelju (John Leguizamo), ki faše raka na prostati, simpatični mladenki (Natasha Lyonne) in šefu (Oliver Platt), ki v sefu skriva zajetno vsoto denarja. Sicer pa debi David S. Goyer, kasneje svetovnega prvaka superjunakov, ki je posnel zelo povprečen in hitro pozabljiv filmček, kjer John Leguizamo aka Dean Singer skrbi za naslovnega junaka, ki seveda obvlada številke, kar mu pride prav pri ropu sefa. In pazi to, Zig Zag je zaigral samo v eni kinodvorani in v blagajni pustil 1600 dolarjev zaslužka.

Ocena: 3/10

Mimic 2 (2001)

Hrošči, ki jih rajca švic. Mimic 2 je kot Mimic, le da je Miro Sorvino zamenjala neznana Alix Koromzay. In da se nam hrošči zdijo še bolj dolgočasni kot leta 1997, ko jih je režiral Guillermo del Toro. Še posebej, ko zrastejo in se spremenijo v človeške kopije, kar se je dogajalo tudi leta 2003, ko so posneli še Mimic 3: Sentinel. Plus Jon Polito, Will Estes in Edward Albert. Drži, Mimic 2 je tako zanič, da proti njemu Mimic zgleda kot mojstrovina.

Ocena: 3/10

Inspector Gadget 2 (2003)

Samo za dojenčke. Inšpektor Gadget, ki smo ga leta 1999 gledali v kinu, je bil kot nalašč za osnovnošolce, Inšpektor Gadget 2, ki so ga vrgli kar na video, pa bo najbolj všeč malčkom, ki še vedno pijejo mamino mleko. Matthewa Brodericka je zamenjal French Stewart, zvezda serije Tretji kamen od sonca, ki ves čas po nepotrebnem plonka pokojnega igralca Jima Varneyja, družbo pa mu dela Elaine Hendrix, tehnično dovršena robotka G2, ki mu vzame službo. Ker domišljija avtorjev seveda ni segla daleč, se naš Gadget znova bori proti staremu sovražniku Clawu (Ruperta Everetta je zamenjal Tony Martin). Ker so njegove naprave tako zelo simpatične, pa mu bomo pogledali skozi prste v tekmi za najslabši film na svetu in rekli: »Go Go Gadget.«

Ocena: 3/10

Shark Attack 3: Megalodon (2002)

Orjaški, prehistorični in dinozavrski morski pes napada nič hudega sluteče dopustnike. Shark Attack 3, sicer drugo nadaljevanje tretjerazredne pasje sage, ki se šlepa na večno slavo Spielbergovega Žrela, izgleda tako, kot da bi v vodo vrgli dva gumijasta dobermana in jima razložili, da morata igrati morskega psa. Pa vendar, gigantski orjak, sicer lačna mamica, ki ji ubijejo malce manjšega sinčka, kljub temu igra bolje od ostalih igralcev, neumne skupine ljudi, ki se poda na lov in se dela, kot da zasleduje morskega konjička. Plus glavna vloga za John Barrowmana, znanega iz serije Doctor Who, ki je povedal, da je tale film vzel samo zaradi denarja. Resen kandidat za najslabši film o morskem psu vseh časov.

Ocena: 1/10

ABBA: The Movie (1977)

Čudovit, zelo zabaven, razgiban, prebrisan, odlične glasbe poln in nepozaben mokumentarec o skupini ABBA. Ali še bolje, o tem, kako veliki zvezdniki, ikone in legende so bili člani te švedske pop senzacije, ki je bila v sedemdesetih to, kar so bili The Beatles v šestdesetih, če kanček pretiravam. “We want ABBA, we want ABBA,” vseskozi kričijo številni notorični fani, ki bi za Anni-Frid, Agnetho, Bennyja in Bjorna ubijali. Ali drugače, ki bi za popolno Agnethino ritko prodali celo lastno ženo in mamo. ABBA so bili v sedemdesetih ustanova, industrija in blagovna znamka. Skupina neštetih megahitov, ki so kot virus okužili ves svet. To, kar je bil za The Beatles A Hard Day’s Night, je za ABBO tale koncerti kvazi doku, ki ga je posnel Lasse Hallström, takrat svetovni prvak Abbinih videospotov in kasneje režiser izvrstnih filmov What’s Eating Gilbert Grape, The Cider House Rules, An Unfinished Life in recimo Hachiko. Sicer pa zgodba o malce nerodnem radijskem didžeju Ashleyju Wallaceu (igra ga Robert Hughes), ki ga šef pošlje na posebno misijo, kjer mora s člani skupine ABBA, ki so na svetovni turneji, narediti zelo oseben in poseben intervju, s katerim bo proslavil svojo radijsko postajo. ABBA: The Movie je zelo dobra sestavljanka Abbinih vrhunskih koncertnih nastopov, videospotov, zakulisnega življenja Anni-Frid, Agnethe, Bennyja in Bjorna ter pustolovske komedije, ki se dogaja Ashleyju Wallaceu, ki išče načine, da bi naredil svoj monumentalni intervju, ki mu ga obljubi celo Abbin menedžer in promotor Stig Anderson. In pazi to, film so leta 1982 izdali tudi v Sovjetski zvezi, kjer se je spremenil v megahit in ujel več kot 30 milijonov gledalcev v kinih.

Ocena: 8/10

Reptile (2023)

Klasični whodunit triler, kjer detektiv Tom Nichols, ki ga zelo solidno igra Benicio del Toro, raziskuje brutalni umor punce lokalnega japija Willa Gradyja (igra ga Justin Timberlake), ki jo najdejo razkosano v hiši, ki jo je Grady hotel prodati. Zapleten primer dobi seveda kompleksno obravnavo, kjer Nichols, ki mu ob strani stoji žena Judy (igra jo še vedno seksi Alicia Silverstone), odkriva številne povezave z umorom in se zapleta v zajebane twiste ter nepričakovane zaplete. Film je prvo polovico zelo suveren, prepričljiv, zanimiv in dober, potem pa dlje kot traja, slabši postaja, pa kvaliteta mu pada z vsakim novim twistom ter razkritjem. Predolga minutaža, kjer je fino videti tudi Erica Bogosiana, ki igra Nicholsovega šefa Roberta Allena, prav tako ne koristi, skratka, celota ni dovolj pretkana in inovativna, da bi bil gledalec res navdušen.

Ocena: 6/10

Candy Cane Lane (2023)

Eddie Murphy je imel pa uspehu filma Dolemite Is My Name idealno šanso, da spet postane glavni plejer v mestu in se znebi vseh tistih trapastih družinskih komedij, ki so pošteno umazale njegovo karizmo in ikonični renome. No, potem se je opekel z nadaljevanjem filma Coming 2 America, ki ni izpolnil pričakovanj, nato je resda posnel solidni You People, zdaj pa je spet vse skupaj zafural z božično family pizdarijo Candy Cane Lane, kjer je znova tak kot ne bi smel biti. In tak, da bi lahko njegovo vlogo igral kdorkoli drug, kar je za tako legendo itak čisti pogreb. No ja, saj film, ki ga je posnel Reginald Hudlin, avtor kultnega House Partyja, ki je Murphyja režiral že v filmu Boomerang, ni tako strašno slab, če sem iskren, toda kot celota ne dosega standardov zares dobrega in čarobnega božičnega filma, pa če se še ne vem kako trudi. Jup, Murphy igra Chrisa Carverja, klasičnega družinskega očeta in moža (ženo igra Tracee Ellis Ross), ki bi naredil vse za zmago na tekmovanju za najlepše okrašeno bajto v soseski, pri čemur mu pomaga skrivnostna Pepper (igra jo Jillian Bell), očitno Božičkova škratinja (Božička igra David Alan Grier), ki mu proda spektakularno okrasitev za hišo in mu čez čas seveda zagreni življenje, saj ima zlobne namene in ga hoče kot kaže spremeniti v majhno lutko, kot je skozi leta spremenila kar nekaj naivnih posameznikov, ki so verjeli v božični čudež. Candy Cane Lane je povprečen božični film, ki pa v teh prazničnih dneh vseeno pričara nekaj pogojno čarobnih trenutkov.

Ocena: 5/10

V for Vengeance (2022)

V for Vengeance, še en vampirski film, ki ne dosega standardov dobrih vampirskih filmov, se začne zelo obetavno, saj seksi vampirka Emma (Jocelyn Hudon) kot štoparka ustavlja razne kretene, ki jo seveda kmalu začnejo nadlegovati, ona pa jih jasno da z užitkom razkosa, jim posesa kri in se vrne domov k svoji ribici. Vse dokler ne sreča svoje seksi izgubljene sestre Scarlett (Grace Van Die), prav tako vampirke, s katero se morata spoprijeti z zloglasnim vampirjem Thornom (Seth Maguire), ki je nekoč zakrivil smrt njunih staršev. Do tu tale vampirski slasher štima, pa tudi karizmatično in frajersko je posnet ter zrežiran, zato je škoda, da se potem spremeni v precej poceni B pizdarijo, kjer zmanjka kvalitete in dobrih idej. Plus čedni Christopher Russell kot Marcus, lokalni frajer, ki v posteljo spravi obe sestri. Drži, V for Vengeance izgleda kot skupek prizorov, ki bi pri seriji True Blood ostali na montažnem pultu. Je pa res, da vseeno ves čas ohrani karizmatičnost in nek mini guilty pleasure, kjer pride prav tudi privlačnost glavnih igralk.

Ocena: 5/10

Pet Sematary: Bloodlines (2023)

Sila povprečen in nepotreben prequel zgodbe zloglasnega Mačjega pokopališča, ki ga je naredila ekipa rimejka iz leta 2019. In zgodba o tem, kako je hotel mladi Jud Crandall (igra ga Jackson White) zapustiti svoj rodni kraj, pa je potem odkril srhljive in zlovešče skrivnosti mačjega pokopališča, kar je za vedno zaznamovalo njegovo življenje. Prva polovica film je čisti dolgčas, v drugi, ki dejansko tudi ni kaj prida, pa se začnejo dogajati krvave in neprijetne slasher pizdarije, za katere poskrbi Judov prijatelj Timmy (igra ga Jack Mulhern), zdaj vietnamski veteran, ki pa ga poleg posttravmatskega sindroma muči še nekaj drugega, da postane tako hladen, čudaški in nasilen, kar zazna tudi Judova žena Norma (igra jo Natalie Alyn Lind). Flashback v 17. stoletje, kjer naj bi gledalec vendarle spoznal izvor zla mačjega pokopališča, je cenen, slabo narejen in neprepričljiv. Da o brezveznih vlogah Pam Grier, Henryja Thomasa in Davida Duchovnyja niti ne govorim. Pet Sematary: Bloodlines občasno ponudi nekaj pogojno užitnih žanrskih pizdarij, toda kot celota je eno veliko razočaranje.

Ocena: 4/10

May December (2023)

Todd Haynes, ki ima za sabo kar precej cenjenih in slavnih filmov, nas tokrat pelje v interesantno zgodbo igralke Elizabeth (igra jo Natalie Portman), ki hoče natančno spoznati žensko, ki jo bo igrala v svojem novem filmu, kar pomeni, da pride k njej domov, spozna njene sorodnike, bivše partnerje, njene otroke in seveda njenega moža Joeja (Charles Melton), kar seveda odpre stare rane škandala. Ženska, ki jo bo radovedna Elizabeth igrala v filmu, je namreč prodajalka Gracie (igra jo Julianne Moore), ki je seksala s komaj 13-letnim mulcem, sicer sošolcem svojega sina, končala v zaporu, kjer mu je rodila sina, se potem z njim poročila in mu rodila še dva otroka. Luda kuča, vam rečem, ki jo zdaj odkriva Elizabeth, katero seveda zanima samo to, da bo svojo vlogo odigrala čim bolje. Za razliko od Gracie, ki upa, da jo bo Elizabeth na filmu prikazala tako, da bodo ljudje razumeli njena dejanja in hotenja. Zanimiv film, vsekakor. Meta film, pravzaprav. Suvereno zrežiran, odlično odigran, vendar nekoliko predolg in na momente malce sterilen. Psihološka drama, kjer spoznamo proces priprav na filmsko vlogo moralno sporne junakinje, ki se ji zaradi prihoda Elizabeth življenje obrne na glavo, pa četudi se dela, da temu ni tako. Todd Haynes se s šokantno tematiko spoprime tenkočutno, globoko in celo humorno, če prav pomislim, zato je škoda, da film nima malce več emocij in momentov, ki bi stresli gledalca, ki pade v melanholičen tempo dogajanja.

Ocena: 6/10

Till Death (2021)

Da tale trapast in za lase privlečen triler pri kritikih uživa tako izvrsten status, je naravnost šokantno, da ne rečem škandalozno, saj gre resnično za sila povprečen, klišejski, neizviren in iz minute v minuto bolj neumen film, kjer se moški izživljajo nad ubogo Megan Fox, ki se mora sredi vukojebine boriti za svoje življenje. Najprej jo zapusti ljubimec, potem se pred njenimi očmi ustreli njen mož, ki se povrhu vsega z lisicami pripopa na njeno roko, zunaj divjajo mraz, sneg in led, nato pa v bajto prideta še dva nepridiprava, ki želita ukrasti denar. Torture porn, pravzaprav. In slasherjevski triler, kjer je bil scenarist več kot očitno na tripu, da je sestavil tako nesmiselno in otročjo zgodbo.

Ocena: 3/10

Piranha (1978)

Legenda pravi, da so hoteli Piranho, ki jo je izvršno produciral kultni Roger Corman, oscenaril sloviti John Sayles, režiral pa izjemni Joe Dante, prepovedati pri studiu Universal, rekoč, da preveč kopira Spielbergovo mega uspešnico Jaws, in bo škodila filmu Jaws 2, ki so hoteli v kina poslati isto poletje kot je hotel Corman v kina poslati Piranho, ki je potem seveda ujela kulten status, ki traja še danes. Prav imate, na koncu je posredoval sam Spielberg, ki je pohvalil Piranho, preprečil tožbo Universala in z Dantejem zapečatil dolgoletno filmsko prijateljstvo, ki nam je med drugim dalo tudi Gremline, kjer je bil Dante režiser, Spielberg pa izvršni producent. Drži, Piranha je eksploatacijsko komična monster grozljivka in jasno da derivat Žrela, kjer krvoločne ribe, ki so jih naredili med vietnamsko vojno, da bi z njimi sesuli vietnamske vojake, kar pa se ni izšlo, saj je bilo vojne prej konec, začnejo ogrožati nič hudega sluteče kopalce lokalnega jezera, kjer je seveda tudi ogromno otrok. Itak, zmešanega doktorja Roberta Hoaka igra nihče drug kot ikonični Kevin McCarthy, skrivnostno doktorico Mengers pa nihče drug kot legendarna Barbara Steele, kraljica italijanskih gotskih grozljivk iz šestdesetih. Ludi casting, kjer velja omeniti še Dicka Millerja in seveda Paula Bartela, ki prav tako delata družbo glavnima junakoma, Paulu Croganu (Bradford Dillman) in Maggie McKeown (Heather Menzies), ki hočeta na vsak način preprečiti ribji masaker, pa ju nihče ne jemlje preveč resno, saj jih zanima samo dobra turistična sezona, pa še zgodba o krvoločnih piranjah v sladkih vodah je seveda čisti scifi. Jup, Piranha, kjer kar mrgoli golih deklet, kar je prav, saj gre za eksploatacijo, je tudi danes zelo solidna, gledljiva in zaželena B grozljivka, ki jih čas očitno res ne more kaj dosti do živega, saj ima pravo energijo, campy šarm in dober smisel za humor, ki paše v grozljivko.

Ocena: 6/10

Psycho Shark aka Jaws in Japan (2009)

Po naslovu in postru sem pričakoval film o morskem psu, pač Godzillo na morju, japonski Jaws, povedano po domače. Namesto tega sem dobil po svoje zanimivo in strašljivo zgodbo o skupini deklet, ki jih preganja navidezni morski pes. Dejansko psihopat, ki ga režiser John Hijiri prodaja kot strah pred morjem in nevarnostmi, ki tam prežijo na  kopalce. Atmosfera spominja na tipične azijske hororje o duhovih, le da ne dosega srha in prepričljivosti, zgodba pa se ves čas sprehaja med domačimi posnetki, ki jih glavne junakinje snemajo s kamero, in med dejanskimi posnetki, kjer gledalec ves čas čaka kaj se bo zgodilo. Tole je nekakšna pavšalna inačica Čarovnice iz Blaira, kjer je morski pes le fikcija. In nategovanje gledalca, ki mu kmalu postane nekoliko dolgčas.

Ocena: 5/10

Mega Piranha (2010)

Pozabite na Piranha Part Two: The Spawning, ki ga je leta 1981 posnel James Cameron, tole je še bolj blesav film. Pa vendar tako zelo zabaven v svoji cenenosti, da je na koncu dejansko dober in vreden ogleda. Pač eden tistih filmov, ki so dobri zato, ker so tako zelo  slabi in poceni. Že prizor, kjer glavni junak Jason Fitch (Paul Logan) z nogami brca leteče piranje, je dovolj za opisan kontekst, kaj šele sekvence, kjer orjaške mutantske ribe skačejo iz vode in žrejo hiše, ladje in helikopterje. Pač tako imenovani mockbuster filma Piranha 3D, ki ga še vedno nestrpno čakam v naših kinih. Se pravi film, ki se norčuje iz kino uspešnice, ali še bolje, ki se ji roga in vse stvari napihne do plafona. Dejansko sem užival in se zabaval ob vseh trapastih prizorih, ki jih je režiser Eric Forsberg dokaj spretno vkomponiral še v mednarodni incident med Ameriko in Venezuelo, ki piranje vzame kot politični terorizem.

Ocena: 6/10

Piranha 3DD (2012)

David Hasselhoff is Fish Hunter. Piranha 3DD resda ni tako dober žanrski posladek kot je bila Piranha Alexandra Aje, toda ne vidim razloga, da bi si zaslužila tako ostre kritike in zgražanje premnogih gledalcev. Že zaradi uvodnega prizora, kjer Gary faking Busey piranhi odgrizne glavo in jo pljune v luft. In seveda zaradi dobre zajebancije Davida Hasselhoffa, ki igra samega sebe in na otvoritev vodnega parka pride kot Mitch Buchannon iz Baywatcha. Pa tudi Ving Rhames, ki so mu piranhe v prvem delu požrle noge, je dovolj kul in odfukan, ko stopi v bazen in začne ribe streljati s puško, ki si jo je kot Rose McGowan v Grindhouseu prilimal na štrcelj. Dejansko sploh ne gre za slab poklon B filmu in campy horrorju, kar je jasno, saj je na režijskem stolčku sedel John Gulager, avtor izvrstne pizdarije Feast. Upam si trditi, da je nekaj slow motion sekvenc naravnost antologijskih in tako zelo divje zabavnih, da bi se lahko tale filmček čez čas spremenil v kultno robo. Folk očitno ne šteka zajebancije in pretiravanja, folku ni dovolj Christopher Lloyd, ki doma piranhe hrani z žabami, folk ne trzne niti na prizor, kjer se piranha nekemu mladeniču med seksom zalima na penis, nekemu drugemu pa naravnost v rit. To ni film, ki se ponaša s kvaliteto, to je žanrska uživancija, ki je okej zato, ker je tako zelo blesava, da meji že na skulirani mockbuster Mega Piranha. In ki ima toliko poguma, da piranhe tudi otrokom brez slabe vesti odgriznejo glavo.

Ocena: 6/10