Dokumentarec o življenju in delu Jennifer Lopez, te ultimativne in neuničljive seks bombe modernega časa, je dosti boljši od večine njenih igranih filmov, ki so res zanič. Vključno s Hustlers, kateremu se posveti tudi tukaj. In upa, da bo končno snela nominacijo za oskarja, ali vsaj zmago na Zlatih globusih. Dejansko nisem niti pomislil, kako lahko to, da se ti izmuzne kaka nagrada, močno vpliva na znane ljudi, ki imajo po navadi vsega polno rit. No, J-Lo pokaže, da temu ni tako, saj jo dejstvo, da ne zmaga na Globusih in da jo Oskarji niti ne povohajo, konkretno zlomi. Jebat ga, J-Lo ima idejo, da je povprečni Hustlers mojstrovina, njena ekipa pa je prepričana, da so jo prezrli, ker je pač latino bejba. Drži, naslov tega dokumentarca, kjer se J-Lo bori za pravice hispano nacije, se navezuje na njen epski nastop na Super Bowlu, kjer ji je leta 2019 kot veste družbo delala tudi Shakira, kamera pa nas pelje v zakulisje priprav in vsega tistega, kar J-Lo počne, ko se kamere po navadi ugasnejo. Interesanten in kratkočasen doku, vsekakor.
Chucky sreča Terminatorja. Drži, po smrti staršev mlada Cady (Violet McGraw) pristane pri teti Gemmi (Allison Williams), ekspertki za robotiko, ki v bajto pripelje visoko dovršeno lutko z imenom Megan. Zgolj zato, da bo imela Cady prijateljico, ki bo pazila nanjo. In seveda zato, da bo lahko Gemma v miru opravljala svojo službo. Megan je kot Chucky, le da je dovršena kot Terminator. In da bi za svojo Cady seveda tudi umrla, kar najprej občutiti sosedov pes in soseda, nato pa še sošolec. Res je, Megan se spravi samo na tiste, ki si to zaslužijo, je pa meja zelo tanka in strašno nevarna. Klišejska zgodba, ki smo jo tako ali drugače videli že neštetokrat, je pa res, da film kljub temu zagrabi gledalca, ki uživa vse do trenutka, ko začne film pretiravati in se spremeni v otročjo reciklažo Terminatorja.
Simpatičen in dovolj gledljiv rimejk klasike Guess Who’s Coming To Dinner, ki jo je leta 1967 posnel sloviti Stanley Kramer, in jo je leta 2005 zelo dobro predelal tudi Guess Who, katerega je posnel Kevin Rodney Sullivan. No, zdaj v prvi vrsti stojita Jonah Hill in Lauren London, Ezra in Amira, Žid in črnka, ki se zaljubita in seveda požreta živce svojim staršem, ki jih igrajo Eddie Murphy, Nia Long, Julia Louis-Dreyfus in David Duchovny. Ali še bolje, njuni starši požrejo živce njima, saj se vtikujejo, pametujejo, vihajo nosove in se delajo, da sprejemajo drugačnost, ker je to pač moderno. Njen ata Eddie Murphy bi Ezro najraje živega požrl, njegova mama Julia Louis-Dreyfus pa pretirava, ko poudarja drugačnost in veselje, da imajo v bajti temnopolto dekle. Jonah Hill, tudi ko-scenarist, ni slab kot Ezra, s hip hopom okuženi mladenič, ki sanja o uspešnem podcastu, je pa Eddie Murphy kot ata Akbar po nepotrebnem zadržan in zato malce sterilen. Plus Elliott Gould, Rhea Perlman in recimo Mike Epps v stranskih vlogicah. Film kot sem že zapisal, ni slab, je pa škoda, da je konec tako pocukran in predvidljiv. Je pa po drugi strani naravnost šokantno, da je ljubezen med belcem in črnko leta 2023 še vedno big thing za vse, ki ju poznajo.
Veliko boljše, bolj zabavno, bolj gledljivo, bolj zanimivo, bolj domiselno in bolj karizmatično nadaljevanje, ki kot za šalo preseže prvi del iz leta 2019. Drži, spet je glavni sloviti detektiv Benoit Blanc (spet ga igra Daniel Craig), malo Hercule Poirot, malo pa Sherlock Holmes, ki mora tokrat razrešiti domnevni umor bogatega Milesa Brona (igra ga Edward Norton), high tech barona, ki na svoj otok povabi skupino poslovnih partnerjev (igrajo jih Janelle Monáe, Kathryn Hahn, Leslie Odom Jr., Jessica Henwick, Madelyn Cline, Kate Hudson, Dave Bautista), ki se jim seveda niti ne sanja, da jih čaka klasična norija Agathe Christie, kjer bodo začeli padati kot gobe po dežju. Res je, Glass Onion: A Knives Out Mystery, dejansko samo Glass Onion, je fini double bill s filmom The Menu. In elegantna whodunit kriminalna komedija, kjer dve uri in še malo mineta kot bi trenil. Plus Ethan Hawke v nepozabni epizodni vlogici v uvodnem delu zgodbe.
No, takle film Mickyja Rourkea pa je več kot dobrodošel. Taka zanj netipični vlogica, ki mu je pravzaprav pisana na kožo. Mickey ni le tough guy, Mickey je tudi okej glumac, ko mu dajo šanso. In tokrat igra upokojenega CIA morilca, ki mu zdravnik napove le še par tednov življenja. Ostarelega možakarja, ki se spoprijatelji z mulcem iz soseske (Nat Wolff), ki rabi očetovsko figuro, saj živi z nezrelo materjo (Sarah Silverman). Zgodba je kliše, toda Rourke jo s svojo karizmo dvigne iz čistega pofla in gledalcu ponudi čisto okej filmček. Morda malce preresen in scenaristično preveč preprost, pa vseeno tak, da lepo mine in zadovolji nizka pričakovanja.
Zdaj pa je čas, da se spomnim svojega ranega otroštva, ki sem ga velikokrat preživel v družbi svoje ome. Najprej kot mulček, ko sva štela ovčke, da bi lažje zaspal. Tudi, ko je prišla do številke tristo, sem še vedno bedel in komaj čakal, da bo ovčke štela dalje. Po navadi je prej zaspala ona. Če ni, pa mi je morala povedati še pravljico o Jari kači in Steklenem polžu, ali pa mi na glavi iskati ter stiskati uši, ki jih seveda ni bilo, kar me je vedno izjemno zabavalo. Pa tudi kuril sem rad, zato mi je na balkonu uredila posebno posodo, da je bilo varno. Pa zmeraj je rekla: “Bolje, da zdaj izživi to norijo z ognjem tukaj, kot da kasneje zažge kak senik.” Ja, taka je bila moja zlata oma, ki mi je seveda vedno pustila več kot starši in me nikoli ni kregala, ali mi rekla žal besede. Vedno je znala z mano diplomatsko. In vedno je znala pomiriti ter razložiti tako, da sem mirno sprejel in bil zadovoljen.
Ker je živela v Laškem, sem bil vedno tam v času Piva in cvetja tudi po cel teden. Čez dan sem igral igrice na igralnih avtomatih, zvečer pa smo se z omo in dedkom igrali razne igre. Tudi Morskega kralja, karte, Človek ne jezi se, skakanje z žogo in še marsikaj norega ter nepozabnega. Pa na kasete smo se snemali in prepevali. Pa še harmoniko je znala igrati. In pazi ti to, vedno mi je pripravila pečeno kuro in pire krompir, pa četudi sem bil tam sedem dni zapored. Vsak dan isto. Na mojo željo, seveda, saj sem pečeno kuro in pire krompir oboževal najbolj na svetu. Je pa res, da ko sva šla skupaj na Pivo in cvetje, sva si vedno privoščila čevape, kar je bila najina tradicija vsako leto znova.
Pa na morje smo šli skupaj. V Izolo. Sredi maja, ko sva bila z dedkom edina pogumna kopalca. Pa še meduze sva lovila, medtem ko se je oma držala za glavo. Pa spomnim se, da mi je povedala eno luštno ter navihano prigodo iz mojega ranega otroštva, ko sva skupaj maširala skozi bolnico in sem vsem sestram, ki so šle mimo, govoril, da me nekaj boli. Ko me je ena izmed njih vendarle vprašala, kaj me boli, pa sem se navihano nasmejal in rekel: “Bimbo me boli.” Oma se je seveda glasno nasmejala in me objela. Vedno je štekala moj humor, vedno sva se režala pozno v noč in se imela fino, ko sem bil na obisku.
Ko sem leta 2019 zbolel, je bila zelo žalostna in je držala zame pesti 24 ur na dan. Pa rekla mi je: “Da ne bi slučajno umrl pred menoj. Tega ti pa res ne bi odpustila.” Obljubil sem ji, da ne bom. In ji zabičal, da mora ostati še tako dolgo, da bo videla in se prepričala, da bo z mano vse okej in da bom zlezel s ta hujšega, kot radi rečemo. In počakala je tudi mamino sedemdesetletnico, pa prihod Puja in seveda rojstvo svoje prve pravnukinje Maruše, kar jo je zelo razveselilo.
Nazadnje sva govorila za novo leto, ko me je vprašala, če mislim, da bo še dolgo, pa sem ji prvič rekel, da zdaj pa verjetno ne bo in da se morda vidiva zadnjič. Bila je vesela, saj si je želela umreti že tri leta, ko se ji je stanje res poslabšalo in ni več mogla gledati niti televizije, kaj šele kaj drugega. Še križank ni mogla več reševati, saj so jo izdale oči, zato je bila res nesrečna in je čakala tudi to, da bom še jaz končno rekel, da bo počasi res čas, da nas zapusti. Jezilo jo je, da ne more več brati romanov in gledati mojih oddaj, kar jo je vedno tako zelo veselilo. Pa večino časa je bila v nekem takem vegetativnem stanju, kjer se je celo redko pogovarjala, kar pomeni, da so bili tudi obiski čedalje bolj boleči in žalostni za vse, ki smo prišli k njej v Laško. Preden sem odšel ob zadnjem pravem obisku, je moji Katji rekla: “Hvala, da imaš rada Iztoka,” nato pa me je objela, me potegnila k sebi in dejala: “Adijo, Iztok, ljubezen moja.” Solze so tekle v potokih, slovo pa je bilo takrat najbolj boleče do zdaj.
Nazadnje sem jo videl teden dni pred smrtjo, ko me je samo pogledala in padla nazaj v svoje vegetativno stanje, zato sem jo samo pobožal in poljubil ter odšel. Pa še vedno nisem bil čisto prepričan, ali bo zares odšla, ali pa ima tako kot zadnje tri leta spet svoje slabše obdobje. Je pa res, da je bilo tokrat vse še dosti slabše kot prej.
Za vedno je odšla v soboto, 21. januarja. Novico je po telefonu sporočila moja mami. Zlomil sem se in pol ure jokal kot ob smrti očeta, ki je odšel leta 2006. Potem sem se odpeljal v Laško, stopil v omino sobo in si vzel čas za poslednje slovo. Ležala je negibno, spočito, spokojno in odrešeno. To me je pomirilo. Zahvalil sem se ji za vse, jo še zadnjič objel in poljubil, spet jokal ko dež in potem odšel.
Od nje se bomo poslovili jutri, kar bo seveda spet hard core emocij in žalosti, potem pa bo šlo počasi samo za prekrasne spomine na najbolj zlato osebo v mojem življenju.
Draga moja oma, hvala ti za vse. Pa ne sekiraj se, da boš dedku, ki te čaka od leta 1989, zdaj stara in grda. Ti boš za vedno lepa in mlada. Pa tudi duša se ne stara, saj veš.
Moja velika ljubezen do filmske umetnosti malo pripada tudi moji omi, ki je filme požirala kot po tekočem traku. Vse do trenutka, ko so jo oči še ubogale in ko je lahko zbrano sledila dogajanju na ekranu. Recimo do svojega devetdeseta leta, ko sva udarila prav posebno in zelo zanimivo debato, ki se je začela s Tomom Cruiseom, kateri po njenem ni bil primeren za Jacka Reacherja, saj je junak romana popolnoma drugačen. Od novejših igralcev ji je bil zelo všeč Ben Affleck, Leonardo DiCaprio pa se je po njenem razvil v odličnega igralca. No, njeni trije večni filmski junaki so bili seveda Robert Donat, Tony Curtis in Gregory Peck. Ji pa pri novih filmih ni bilo najbolj všeč to, da se preveč streljajo in pozabljajo na kvalitetno zgodbo.
Z omo sva veliko gledala filme, ko sem bil na obisku in sem tam tudi ogromnokrat prespal po več dni. Prav spomnim se, kako zelo je uživala ob vesternu Yung Guns, se smejala parodijam tipa Top Secret in Spaceballs, in se nostalgično spominjala svoje mladosti ob filmu Duel in the Sun, kjer sva se oba čudila, da je Gregory Peck, ta ultimativni good guy, tudi malce zloben. Filme sva gledala tudi pozno noč, ko so vsi ostali že zdavnaj spali. Pa uživala je, da se spoznam tudi na stare klasike, zato je tako zelo rada govorila o njih.
Itak, tisti dan sva počvekala tudi o moji obsesiji z vinilnimi ploščami. Rekla je, da je zanimivo, da se zdaj vrača zadeva, ki je bila popularna v njeni mladosti. In da se spomni svojega prvega gramofona, kjer so nabijali pesmi in dražili sosede, ki gramofona niso imeli. In potem ji naštevam, kaj vse imam na ploščah, pa je navdušena in ne more verjeti, da imava še zmeraj nekaj skupnih idolov. Recimo Davida Bowieja in Michaela Jacksona. In da pogreša mjuzikle ter glasbene filme. Pa ji povem, da sta bila malo nazaj v kinih Bohemian Rhapsody in nova verzija Zvezda je rojena in je presenečena ter vesela, saj je zelo spoštovala tudi Freddieja Mercuryja.
Povedala mi je, da ji manjkajo igralci, ki bi tudi peli, kot je to nekoč počel Elvis. Pa kot je to v Telesnem stražarju počela čudovita Whitney, za katero ve, da je umrla v kadi. Vse je vedela, z vsem je bila na tekočem, zato so bili pogovori z njo vedno izjemni. Tudi takrat, ko se je razgovorila o Willieju Nelsonu in še kom.
Potem sem jo navdušil s ploščo od Pavarottija. In seveda s ploščami filmov Grk Zorba, West Side Story in Doktor Živago, kjer mi je seveda zamrmrala Larino pesem. Pogovor o ploščah in glasbi je trajal in trajal. Tudi sloviti Mario Lanza je prišel na vrsto. In navdušenje, da imam nekaj njegovih plošč v svoji zbirki.
“Kaj pa Mantovanija imaš,” me je vprašala za konec. “Koga?” sem začuden. “Mantovanija, veš kako lepo glasbo je izvajal,” mi je odvrnila, jaz pa sem začel guglati in sem jo pri naslednjem obisku že presenetil s ploščo Mantovani And His Orchestra: Mantovani’s Golden Hits.
Moja oma je bila enciklopedija filma, glasbe in popularne kulture. Tudi zato sem jo tako zelo oboževal. In tudi to mi bo zdaj nenormalno manjkalo.
Moja oma, ki je v soboto odšla stara 94 let, je bila res neusahljiva inspiracija vse moje življenje. Enkratna je bila. Vedno, ko se mi je zgodilo kaj novega, sem jo poklical ali obiskal. Vedno, ko sem kaj potreboval, je znala pomagati in svetovati. Pa vedno je bila na tekočem s filmi, politiko, glasbo in z vsem tistim, kar zanima mlade. Moja oma je bila res fenomen. Pomenila mi je ogromno in je imela v mojem življenju resnično posebno mesto. Pa že od malih nog, ko je pazila name, me je znala postaviti na noge in me spraviti v dobro voljo, če sem bil žalosten. Pa razumela me je, o, kako zelo me je razumela in točno vedela, kakšne besede mora reči, ko sem bil v stiski. Moja oma je bila inspirativni presežek in oseba, brez katere si nisem znal predstavljati svojega vsakdana. Zdaj je odšla in za sabo pustila orjaško praznino.
Drži, tole je moja že osemnajsta plošča slovitega glasbenega kameleona Davida Bowieja, kar pomeni, da gre za absolutni rekord med vsemi umetniki v moji izjemni vinilni zbirki. Petnajst studijskih albumov, ena velika maksika in dve zbirki največjih hitov, če sem štel prav, zdaj pa še njegov enajsti album Low, ki ga je izdal zgolj nekaj mesecev pred Heroes. Prav imate, Low je, če se ne motim, prvi del tako imenovane Berlinske trilogije, kjer je Bowie začel svojo rehabilitacijo odvisnosti od kokaina, ki ga je zasvojil v ZDA. Tako močno, da bi skorajda skrenil s poti in da se je moral preseliti v Evropo, da je prišel k sebi. Najprej je svojemu kompanjonu Iggyju Popu pomagal posneti njegov debi album, nato pa se je lotil še Lowa, svojega eksperimentalnega glasbenega potovanja elektroniko, art rock, avantgardni pop in čudaški rock & roll, za katerega moraš do konca odpreti svoj glasbeni okus, da te zagrabi in navduši. Res je, na drugi strani te plošče so zgolj instrumentali (izjema je Subterraneans), kar je ultimativni eksperiment, na prvi pa so seveda bohoti odlični Sound and Vision, najbolj uspešen in ušesom najbolj prijazen komad albuma, ki je brez dvoma tudi eden najboljših Bowiejevih komadov daleč na okoli. Zelo soliden je tudi drugi single Be My Wife, nič slabši seveda tretji, Breaking Glass, osebno pa mi zelo paše tudi uvodni komad The Speed of Life, pa četudi gre kot pri drugi strani albuma samo za instrumentalno skladbo. Jup, prva stran je klasični Bowie, če lahko glede na vizionarstvo in na nenehno novo izumljanje avtorja uporabim za izraz, druga pa veličasten eksperiment, kjer Bowie konkretno povoha elektroniko in mu pri poetično mogočni Warszawi pomaga nihče drug kot Brian Eno. Druga stran, na katero bi bil ponosen tudi kak Mike Oldfield in ki več kot paše v Bowiejev film The Man Who Fell to Earth, za katerega mu niso pustili, da bi naredil soundtrack, si je pa zato sposodil fotko za naslovnico platnice, je zares fascinanten glasbeni izlet in čista ezoterika, medtem ko je prva stran esenca art rocka in avantgardnega rocka. Low ni za vsakogar, Low je unikat in vizija, ki si jo je lahko dovolil samo David Bowie, ta nadzemeljski popotnik med življenjem in onostranstvom, ki je iz glasbe naredil nekaj povsem novega in drugačnega.
Tole je drugi album genialnega britanskega dueta Eurythmics (David A. Stewart & Annie Lennox), ki je samo nekaj mesecev kasneje izdal še enako dobri tretji album Touch, o katerem sem že pisal. Itak, tukaj sta Love is a Stranger in naslovni Sweet Dreams, tako velika in tako perfektna hita, da poslušalec komaj diha. Jasno, Sweet Dreams je postal največja in najbolj prepoznavna uspešnica Eurythmics, ki so bili poleg Pet Shop Boys edina resna konkurenca Duran Duran tistega časa, če prav pomislim in ostanem v podobni špuri britanskega pop rocka, popa in new wavea. Drži, Sweet Dreams in Love is a Straneger sta tako zelo udarna in vrhunska, da so vsi ostali komadi zgolj senca, pa četudi sta zraven tudi zelo fini in unikatni The Walk in simpatično inovativni ter dokaj preprosti This Is The House. Kul je tudi Wrap It Up, kul je tudi I Could Give You (A Mirror). Oba sta udarna, oba dobro streseta naše telo, oba sta premalo znana, če prav pomislim. Zanimiv in na svoj način nežen je Jennifer, kulten pa je seveda This City Never Sleeps, ob katerem je v filmu Devet tednov in pol med gledanjem slajdov masturbirala Kim Basinger. Na kratko, pred vami je odlična plošča, s katero sta Eurythmics postala mega zvezde.
Če se ne motim, so vedno frajerski in meni strašno všečni Kool & The Gang tole funky/soul norijo izdali zgolj na kompilaciji Everything’s Kool & the Gang (Greatest Hits & More). Fajn haklc, na pričujoči maksiki izdan v štirih različnih verzijah, kjer je zadnja, kot je bilo to v navadi, seveda v akapela inačici. Je pa tole obdobje pomenilo začetek zatona te epske skupine, ki je prav skozi cela osemdeseta ujela največje komercialne uspehe, čeprav je razturavala že v sedemdesetih.
Zanimiva gospa. Seksi in očarljiva. Podobna Rebecci DeMornay. Pa specializirana za pop rock balade in poslušljive pesmice. Sicer pa nemška glasbenica s pravim imenom Caro Josée, ki je albume izdajala kot Carol in se leta 1988 kot kaže za kratek čas in samo za pričujočo ploščo preimenovala v Josy T. Lokalna zvezda, seveda, sicer pa čisto luštna plošča za neobremenjeno nedeljsko popoldne. In pazi to, tale album je spremljal tudi film DAS TRAUMAUTO, kjer je seveda nastopala tudi naša Josy. Evo, pa ste se naučili nekaj novega.
Debitantski album dueta The System (David Frank & Mic Murphy), kjer je seveda tudi megahit You are in my System, ki ga je v veliko uspešnico predelal tudi Robert Palmer. Fanta resda nista nikoli ojela zares orjaške slave, sta pa v osemdesetih izdala nekaj zelo dobrih komadov, kjer je bil jasno da tudi It’s Passion, drugi hit iz pričujoče plošče, ki mi je še bolj všeč od prej omenjenega You are in my System. In pozor, zraven bi morala peti tudi takrat rosno mlada Mladonna, pa žal ni šlo skozi zaradi različnih pogledov na projekt. Drži, Sweat, kjer dobro poka tudi naslovna pesem, je tipični disko funk in synth pop iz prve polovice osemdesetih, ki seveda diši po Princeu, ki je takrat fural zelo podoben stil. Komadi so si dokaj podobni in pač narejeni v isti špuri, je pa tole vsekakor luštna pridobitev moje vinilne kolekcije.
Commodores so bili moje vrste skupina. Glasbeni velemojstri, ki jih je prav po tem albumu zapustil nadgenialni Lionel Richie in začel super uspešno samostojno kariero. Je pa moj četrti in njihov deveti album, kjer seveda najdete tudi izvrstno soul poskočnico Lady (You Bring Me Up) in čudovito počasnico Oh No, ki je nedvomno ena izmed najlepših in najboljših baladic tistega časa in klasični Lionel Richie presežek, zavoljo katerega je ta ameriški velemojster moj peti najljubši pevec vseh časov, ki sem ga imel čast videti tudi v živo na koncertu. Drži, Oh No je ujel četrto, Lady (You Bring Me Up) pa osmo mesto Billboarda. Super je tudi Saturday Night, nič manj super ni Why You Wanna Try Me, This Love je še ena čudovita baladica ki bi si zaslužila več slave, podobno kot skulirana in seks funky norija Been Loving You. Če dodam še krasno Lucy, s katero se plošča konča, lahko rečem, da imam v rokah še eno vrhunsko in enkratno glasbeno stvaritev Commodores, enega mojih najljubših bendov daleč na okoli.
Po albumih In Through the Out Door in Led Zeppelin II, ki sta čista glasbena antologija in monumentalna testamenta vrhunske rock muzike, je bil danes na vrsti še nič manj epski in nič manj velemojstrski Physical Graffiti, v prenovljeni in za štirideseto obletnico izdani inačici, da se razumemo. Že pakunga je izjemna, kaj šele komadi na dvojni plošči, kjer je seveda tudi nadzemeljsko legendarna, kultna in ikonična Kashmir, verjetno najboljša rock skladba na svetu. Drži, Physical Graffiti, sicer 16-krat platinast album v ZDA, je perfektna zmes hard rocka, progresije, folka in rock & rolla, kjer fantje Roberta Planta in Jimmyja Pagea letijo nad oblaki in kot za šalo pokažejo, zakaj so poleg Pink Floydov in Deep Purpleov največji rock band vseh časov.
Če ne verjamete, si zarolajte In My Time of Dying, Trampled Under Foot, Ten Years Gone, Black Country Woman, Sick Again in jasno da prej omenjeni Kashmir, ki ga je seveda po svoje za soundtrack filma Godzilla mnogo let kasneje kot veste predelal Puff Daddy. Physical Graffiti je album, ki ga moraš imeti doma, če daš kaj nase. In če je v tebi vsaj malce glasbenega poznavalca ter sladokusca, ki ceni pionirje žanra. In velemojstre svojega zanata, ki tokrat ponudijo skoraj uro in pol glasbenega presežka. Plus odbita Black Country Woman, ki je nekaj čisto posebnega za Led Zeppelin in ravno zaradi tega tako zelo interesantna.
Navdušen kot že dolgo ne. Tisti pravi old school splatter, ki jih danes ne delajo več. In krasna nostalgija na originalni Evil Dead Sama Raimija, ki je seveda spet zraven. Tako kot Bruce Campbell, ki znova igra Asha, legendarnega lovca na demone, ki nikakor ne more uživati mirne penzije. Če ni tole ena najbolj skuliranih serij zadnjega časa, ne vem katera je, jebemtiš. Čistokrvna, perverzna, krvava in ogabna uživancija ter esenca žanra, ki so ga uničili debilni hollywoodski rimejki.
Hrvatje so imeli po navadi dosti bolj mirne, počasne in sterilne filme, podobno kot Slovenci, zato je tale zares prijetno in prvovrstno presenečenje. Narejen tako zelo energično, obešenjaško, prvinsko, prepričljivo, dinamično in karizmatično, da človek pomisli, da so ga naredili v Srbiji, kjer so po navadi specialisti za take filme. Drži, ZG80, sicer delo Igorja Šergeia, je tako imenovani prequel filma Metastaze, ki ga je leta 2009 posnel Branko Schmidt, kar pomeni, da v prvi vrsti spet stoji glavni junak, no ja, anti junak Krpa, ki ga znova igra Rene Bitorajac. Zagrizen navijač zagrebškega Dinama, ki s svojo huligansko navijaško klapo krene v Beograd na tekmo s Crveno zvezdo. Leta 1989, lepo prosim. Torej v času zadnjih vzdihov Jugoslavije, kjer se navijači Dinama in Zvezde gledajo kot so se potem na bojni fronti gledali Hrvatje in Srbi. Vojna v malem, torej. In vojna pred pravo vojno, če hočete. Sicer pa zares gledljiv in zabaven film, ki bi ga lahko komot prodali tudi v tujino, kjer je kar nekaj podobnih filmov. Jup, dajte skupaj leta 2005 posneti Green Street in leta 1996 posneti Trainspotting, pa boste dobili ZG80, ta tragikomičen testament časa, ki ga ni več. In kjer se po ulicah Beograda napletejo usode različnih navijačev Dinama, ki morajo preživeti napade sovražnih zvezdašev, kot so morali Warriorsi v kultnem The Warrriors Walterja Hilla preživeti napade vseh tistih podivjanih tolp. Drži, vsi ti pobje, ki so ves čas pijani, kolerični, preglasni in nasilno naravnani, gredo gledalcu sprva močno na jetra, toda skozi dogajanje in zgodbo jih vzljubi, začuti in začne navijati zanje. Anti junaki postanejo junaki, kaj se je zgodilo z njimi, pa lahko preverite v prej omenjenemu filmu Metastaze.
Evo jo, Wednesday, super uspešna Netflix serija v osmih delih, kjer je prve štiri in daleč najboljše epizode režiral nihče drug kot Tim Burton, rojen za take temačne in črnohumorne gotske norije. Sicer pa spin-off Addamsov, kjer je Wednesday v devetdesetih igrala Christina Ricci, ki zdaj igra profesorico na šoli, no ja, na akademiji Nevermore, kamor hodi nova Wednesday, ki jo perfektno poosebi Jenna Ortega, ki ji kot Gomez in Morticia Addams občasno asistirata Louis Guzman in Catherine Zeta-Jones. Drži, akademija Nevermore potegne na Harryja Potterja in na Može X, kar žal ni dobro, ampak malce otročje in preveč enostavno, kar pomeni, da po prvih štirih zelo dobrih in uživaških epizodah tempo, ideje, ostrina in črni humor precej padejo ter se na srečo poberejo v zadnjih dveh epizodah, ko Wednesday končno razvozla misterij pošasti, ki pobija njene sošolce. Končni učinek serije, kjer sta odlični tudi Gwendoline Christie kot ravnateljica, in Emma Myers kot cimra, je tako zadovoljiv in vreden ogleda. Je pa res, da ustvarjalci niso bili čisto prepričani, ali naj naredijo družinsko nadaljevanko, ali norijo za sladokusce, kar je gotovo hotel tudi Tim Burton, ki so ga zaradi prevelike želje po temačnem humorju nagnali od Disneyja.
Ko človek danes gleda vse te stare klasike Charlieja Chaplina, ne more verjeti, kako zelo dobre so vse po vrsti. In kako zelo genialen, vizionarski in inovativen režiser, scenarist, kreator in igralec je bil Chaplin, ta verjetno največja in najbolj prepoznavna legenda svetovnega filma vseh časov. In tukaj je Modern Times, Chaplinova ultimativna klasika, sicer za spoznanje meni osebno kanček slabša od The Gold Rush, in seveda na isti stopnji kot izjemna The Kid in The Circus, o katerih sem pred časom že pisal, če potegnem hitre primerjave. Drži, Modern Times je enkratna satira na industrijsko revolucijo in na čase svetovne ekonomske krize, ki je seveda zajela tudi ZDA. Pa odlična mešanica komedije in romantične drame, kjer se Chaplin še zadnjič pojavi v svoji ikonični vlogi Potepuha, ki ga po živčnem zlomu na delovnem mestu za tekočim trakom strpajo v umobolnico. Da se kasneje zaljubi v čudovito Ellen, ki jo igra osupljivo lepa Paulette Goddard, ki je seveda postala njegova resnična žena, kateri je zaupal tudi vlogo v mojstrovini Veliki diktator, je jasno in lep del tega filma, sicer prvega Chaplinovega delnega “talkieja” v zgodovini, kjer zaljubljenca spremlja mitska pesmica Smile, katere velik fan je bil tudi sloviti Michael Jackson. In ko smo že pri muziki, izvrstna je tudi The Department Store, da o tem, da gre Joaquin Phoenix v filmu Joker v kino gledat prav Modern Times, niti ne govorim. Modern Times je esenca filmske klasike in učna ura za vse mlade režiserje, ki bi radi nekoč postali mojstri svojega zanata. In film, ki naniza celo vrsto nepozabnih in ikoničnih sekvenc, ki so del DNkja vsakega pravega ljubitelja sedme umetnosti, ki da kaj nase.
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 