The Evil Dead (1981)

Glede na to, da po kinih divja novi Evil Dead, je pravi čas, da si znova privoščimo prvega, ki ga je leta 1981 seveda posnel sloviti Sam Raimi, kasneje režiser Spider-Manov, ki mu je pri montaži, pozor, pozor, pomagal nihče drug takrat precej neznani in začetniški Joel Cohen, ki je tri leta kasneje kot veste s svojim bratom Ethanom pompozno debitiral z grozljivko Blood Simple. Drži, The Evil Dead, ki je potem dobil še dve nadaljevanji, en rimejk in eno serijo, je ultimativna nadnaravna splatter grozljivka, kjer skupino prijateljev v odmaknjeni koči napadejo podivjani demoni, ki se jim najbolj pogumno zoperstavi Ash Williams (Bruce Campbell), kasneje ikona žanra in zvezda vseh nadaljevanj in izvrstne serije. The Evil Dead je divji, krvav, brutalen, absurden, negravžen, strašljiv in verjetno povsem nehote zabaven film, kjer si režiser in seveda tudi scenarist Sam Raimi res daje duška, ko naslika divjanje in norenje demonov. Kultna in ikonična klasika žanra, ki so jo ponekod celo prepovedali, če se ne motim. In film, ki mu čas ne more do živega, saj se ga drži fatalni guilty pleasure moment.

Ocena: 8/10

Scream VI (2023)

Upal bi reči, da je šesti Scream najboljši po prvih dveh, ali vsaj tako dober kot je bil tretji, kar je prvovrstno presenečenje in dobrodošla novica za žanr slasherjev, ki vedno rabi take konkretne predstavnike kot je šesti Scream, ki dovolj dobro zmeša aktualne finte in nostalgijo iz devetdesetih, ki jo seveda pooseblja novinarka Gale Weathers, katero jasno da spet igra Courteney Cox. Ko smo že pri nostalgiji, tudi Kirby Reed, zdaj FBI agentka, pred tem pa preživela iz umorov v Woodsboroju leta 2011, ki jo spet igra Hayden Panettiere, se vrne, kar pomeni, da šesti Scream ujame vse generacije franšize, kjer so zdaj tudi potomci starih umorov, ki jih poosebljata sestri Sam in Tara Carpenter, ki ju kot v petem Screamu iz leta 2022 spet igrata Melissa Barrera in Jenna Ortega. Šesti Scream je prepričljiv, strašljiv, zanimiv, napet, gledljiv, zabaven in dovolj žanrsko insajderski, da navduši ljubitelje žanra. In da po vseh klišejih, twistih in idejah še vedno ohrani dovolj interesa za gledalca, ki je navdušen tudi nad prebrisanim scenarijem.

Ocena: 7/10

Commodores: Nightshift (1985)

Nightshift, ki jo je malo nazaj predelal tudi sloviti Bruce Springsteen, je odlična pesem in prva uspešnica legendarnih Commodores po odhodu mitskega pevca Lionela Richieja. In še grammyja so sneli, da se ne pozabi, pa tretje mesto na Billboardu so ujeli, da se ne pozabi še enkrat. Da o tem, da so jo napisali za spomin preminulima velikanoma Marvinu Gayu in Jackieju Wilsonu, niti ne govorim. Večna pesem, povedano na kratko. In fina vinilna maksika, kjer na B strani nabija še I Keep Running, tipični 80’s jam, če veste kaj mislim.

Sparkle Soundtrack (1976)

Velika vrnitev slovite Arethe Franklin, verjetno najboljše pevke vseh časov. V produkciji i z avtorstvom genialnega Curtisa Mayfielda, seveda. Sicer pa muzika iz filma Sparkle, kjer je glavno vlogo igrala Irene Cara, scenarij pa je spisal kasnejši režiser Joel Schumacher. Film je žal pogorel, soundtrack pa je močno uspel in serviral veliko uspešnico Something He Can Feel. Če se ne motim, Aretha v filmu ni pela, kar pomeni, da so na albumu originalne vokale menjali z njenimi in pustili melodije ter backe. Izjemen album izjemne ustvarjalke in izjemnega avtorja, kjer je poleg naslovne norije seveda tudi izvrstna Hooked on Your Love, katero so v devetdesetih predelale En Vogue. Pa še kaj se najde. Res muzika za bogove.

DMX: … And Then There Was X (1999)

Tisti, ki me poznajo, zelo dobro vedo, da je moja najljubša glasbena zvrst še vedno hip hop in da sem strašno vesel vsake plošče s tega področja. In ker me brat Uroš Gartner pozna najbolje od vseh, točno ve, s čim me bo za novo leto najbolj razveselil in sesul na prafaktorje. Drži, ladies and gents, v roki držim album … And Then There Was X legendarnega DMXa, enega mojih najboljših raperjev vseh časov, ki je imel v devetdesetih in v prvi polovici novega tisočletja tako zelo uspešno kariero, da so mu zavidali prav vsi. Še več, čisto vsak njegov album je pikiral na prvo mesto Billboarda, poleg tega pa je nizal hit za hitom in začel še solidno filmsko kariero. Res je, … And Then There Was X se je prodal v fantastičnih petih milijonih izvodov, postal DMXov najbolj uspešen album in nam dal celo vrsto zimzelenih hitov hip hopa, ki so še danes nekaj najboljšega, kar lahko ponudi ta zvrst glasbe. What’s My Name, Party Up (Up in Here), One More Road To Cross, What These Bitches Want (feat. Sisqó) in What’s My Name?, lepo prosim! Čista norija in totalna ludnica, ki sodi na vsak party, ki da kaj nase in želi razčefukane šajbe tudi na okoliških hišah. DMX je bil vulkan na dveh nogah. Vrhunski artist in divjak, ki je do konca okužil ter navdušil tudi mene. Njegovi komadi imajo power, karizmo in energijo, ki jo stežka najdem še pri kakem drugem raperju. To je tak presežek, da človek komaj diha. Res je škoda, je potem tako zelo zavozil in celo umrl, jebentiš. Takega rapsa ne bo več. Tak raps pride samo enkrat na trideset let. Plus odlični Angel, kjer pomaga Regina Belle, in še kaj se najde na tem perfektnem dvojnem albumu, ki ga bom do konca lajfa tretiral kot prav poseben zaklad. Thank you, bro.

Rocky: Original Motion Picture Score (1976)

Imamo filmsko glasbo in imamo filmsko glasbo za Rockyja! Ultimativna motivacija in inspiracija. Kultna, legendarna in ikonična roba. Ali drugače, najbolj znana, priljubljena, uporabljana in najboljša filmska melodija vseh časov. By maestro Bill Conti, seveda (13. aprila je dopolnil 81 let). In nominacija za oskarja, kjer pa je zmagal prav tako veličastni score za mojstrovino The Omen Jerryja Goldsmitha. Ko sem v roke prijel to vinilko, ki je k meni prišla šele pred kratkim (milijonkrat hvala mojemu dragemu prijatelju Luckyju Felicianu), sem zajokal od veselja, zato si lahko samo predstavljate, kaj se je zgodilo z mano, ko sem jo dejansko zavrtel na svojem gramofonu. To je veliko spoštovanje do enega mojih najljubših filmskih likov in do samega filma, ki je itak mojstrovina nad mojstrovinami in del moje filmske vzgoje ter ljubezni do filmske umetnosti v obče.

Imeti glasbo takega filma na vinilni plošči, je nadzemeljska izkušnja. In nekaj tako veličastnega ter nepozabnega, da komaj opišem. In da se v meni pretaka toliko emocij, da mi bo kmalu počila glava. Že zaradi platnic, kaj šele zavoljo vsebine, kjer mora jasno da izpostaviti Going the Distance, The Final Bell in Gonna Fly Now, ki so brez dvoma na piedestalu svetovne glasbe tudi izven filma, če sem brutalno iskren. To ni samo muzika, ki za sabo potegne legendarne prizore iz filma, to so posebna doživetja in posebne emocije. Tako mogočne in vrhunske, da bi si zaslužile vsaka svoj film. Going the Distance: The Movie, The Final Bell: The Movie in Gonna Fly Now: The Movie, vam rečem. Da se razumemo, perfekcija so tudi vse ostale melodije, toda omenjene tri so v mojem srcu in spominu ostale najbolj močno in najbolj markantno. In pozor, Rocky soundtrack je ujel četrto mesto na Billboardu in okroglih milijon prodanih izvodov ter se za vedno zapisal v DNK slehernega ljubitelja filma in filmske glasbe.

The Les Humphries Singers: We Are Goin’ Down Jordan (1971)

seg_soft

sdr_soft

Moja druga plošča izjemne ekipe talentiranega britanskega komponista, aranžerja, dirigenta, producenta, skladatelja in mutiinštrumentalista Lesa Humphriesa, ki je svojo skupino rasno zelo pestrih pevcev in pevk sestavil v Hamburgu in začel zelo odmevno ter uspešno kariero. Saj veste, prefrigano in dovršeno preigravanje svetovnih uspešnih, kjer se Humphries & co. tokrat lotijo številnih rock, pop, folk, world in country hitov, kjer boste našli tudi Suzanne legendarnega Leonarda Cohena, Love The One You’re With izjemnega Stephena Stillsa in seveda naslovno We Are Goin’ Down Jordan, ki jo je prvi, če se ne motim, zapel Harry Belafonte. Krasna in zelo poslušljiva plošča, kjer Humphriesova ekipa dokaže, da je z lahkoto kos vsaki še tako zahtevni nalogi, kompoziciji in vokalni noriji.

Diana Ross: Diana Ross’ Greatest Hits (1976)

Drži, na tejle kompilaciji zgodnjih uspešnic fantastične Diane Ross so zbrane pesmi iz njenih prvih šestih albumov, pa še kak komadek iz kakega njenega filma se najde, da se ne pozabi. Sicer še bolj obožujem Rossine kasnejše uspešnice, je pa res, da se tukaj ipak bohoti nepozabna Ain’t No Mountain High Enough, ki sta jo pred njo resda pela že Marvin Gaye in Tammi Terrell, a je šele v njeni izvedbi postala orjaški mega hit. In seveda prav tako odlična ter epska Touch Me in the Morning, ki je bila njen drugi Billboard number one hit v karieri. Pa jasno da kultni Love Hangover, ki je prav tako z lahkoto ujel prvo mesto Billbiarda in se vsak večer dan za dnem rolal v vseh diskotekah, ki so dale kaj nase. Diana Ross je esenca presežka in ena izmed mojih najljubših pevk vseh časov, zato sem vsake njene plošče vesel kot so bili moški veseli njenega mednožja, če so prišli zraven. Diana Ross je testament glasbene legende in genialne performerke, ki jo je seveda oboževal tudi Michael Jackson. Plus fenomenalna Theme From Mahogany (Do You Know Where You’re Going To), verjetno najlepša filmska pesem vseh časov. Nujna in urgentna plošča, ki več kot paše po številnih studijskih albumih Diane Ross, o katerih sem že pisal.

Abba: Super Trouper (1980)

Abbin sedmi in moj peti studijski album ikonične švedske pop grupe, kjer sta seveda najdlje letela strašno nalezljivi naslovni Super Trouper in The Winner Takes It All, verjetno najboljši Abbin komad vseh časov, kjer seveda najdemo tragičen konec ljubezenske zgodbe med Björnom in Agnetho. In pazi to, leta 1980 je bil prav tale album najbolj prodajana plošča v Veliki Britaniji, kar lepo pokaže, kako zelo velikanski bend je bila Abba. In kako orjaška zgodba o uspehu se je dogajala tudi v prvi polovici osemdesetih. Itak, na tem izvrstnem albumu za ljubitelje lahkotnega popa so tudi zelo lepi Andante Andante, zelo znani Happy New Year, izvrstni One Last Summer, ki bi ga bila vesela tudi Elaine Page, in seveda perfektni ter izredno prepoznavni Lay All Your Love on Me (vprašajte Zano in Dodirni mi kolena, če ne verjamete), ki je enkratno ujel takratno disko vročico. Abbina muzika je kot virus. Ko enkrat pride vate, si okužen za zmeraj. Abba je fajn. Od nekdaj in za vedno.

Lo imposible aka The Impossible (2012)

Prizori, ko cunami premetava Naomi Watts in njenega sina Toma Hollanda (totalni začetek kariere za fanta, ki je potem kot veste postal Spider-Man), so tako zelo realistični, prepričljivi in srce parajoči, da sem komaj verjel, da ne gre za live posnetke. Isto velja za sekvence po cunamiju, ko se hudo poškodovana Wattsova in Holland počasi prebijata do civilizacije, iščeta pomoč in upata, da bosta še kdaj videla očeta Ewana McGregorja in dva mlajša bratca, ki jih je mogočni morski val odplaknil neznano kam. Dober in močan film, ravno prav patetičen in junaški, da gre skozi in da gledalcu ni vseeno za usode glavnih junakov. Pa zelo aktualen glede na cel kup naravnih katastrof zadnjih let. Zrežiran kvalitetno, samozavestno in suvereno, opremljen s fotografijo in scenografijo, za katero bi ubijal tudi CGI. In seveda pretresljiva resnična zgodba iz leta 2004, ko je podivjano morje zasulo zahodno obalo Tajske in za vedno pokopalo več kot pet tisoč nesrečnih žrtev. Plus Juan Antonio Bayona, tudi režiser mojstrovine El Orfanato iz leta 2008, ki je pokazal izjemno nadarjenost za emotivno, pa vendar ne preveč pocukrano podajanje zgodbe, ideje in vizije.

Ocena: 8/10

Fantastic Beasts: The Crimes of Grindelwald (2018)

Pojma nimam, zakaj sem tako dolgo odlašal z nadaljevanjem odlične pravljice Fantastic Beasts and Where to Find Them, ki jo je leta 2016 prav tako posnel David Yates, spisala pa J. K. Rowling, avtorica Harryja Potterja, kjer je nekaj delov režiral tudi Yates, idealna izbira za novo Fantastic Beast franšizo, ki nas kot veste vrže v leta pred Potterjem, torej v čas, ko je bil profesor Albus Dumbledore, zvezda čarovniške šole, kamor je hodil Potter, še v srednjih letih, zato ni čudno, da ga zdaj namesto Michaela Gabona, ki je zamenjal preminulega Richarda Harrisa, igra kar Jude Law. Drži, v prvi vrsti spet stoji Newt Scamander (Eddie Redmayne), predani, prijazni, malček zmedeni in zvesti član britanskega ministrstva za čarovnije na oddelku za regulacijo magičnih živalic, ki mu zdaj največ preglavic povzroča prihod zloveščega, močnega in manipulativnega čarodeja Gellerta Grindelwalda (Johnny Depp), ki želi vpeljati nov čarovniški red in zavladati svetu coprnij. Film ni napačen, saj ga odlikujejo fantastična scenografija, mogočna atmosfera, razkošna vizualizacija in pestri posebni efekti, toda vseeno močno zaostaja za prvim delom, ki je bil še bolj čaroben, še bolj očarljiv in še bolj prepričljiv. Plus Zoe Kravitz kot čustveno zmedena Leta, v katero je zagledan Newt, in Ezra Miller kot problematični posvojenec Credence Barebone.

Ocena: 6/10

Insidious: Chapter 3 (2015)

Prav imate, tole je prednadaljevanje prvega in drugega Insidiousa, se pravi zgodba, ki se dogaja nekaj let pred norijo familije Lambert. In pozor, spet je glavna izganjalka duhov, Elise Rainier, ki jo seveda znova igra Lin Shaye, zdaj nedavno ovdovela in upokojena demonologinja, ki jo obišče mladenka Quinn Brenner (Stefanie Scott), kateri je mama umrla v prometni nesreči, kar pomeni, da se začne hitro klicanje njene duše, kar seveda sproži nove pizdarije in prebudi zlobnega “moža, ki ne more dihati”, ki hoče Quinn potegniti v svoj temačen onostranski svet. Tretji Insidious, ki ga posnel debitant Leigh Whannell, sicer pisec prvih dveh, ki jih je kot veste posnel James Wan, ima dobre in povprečne momente. Kot prva dva, pravzaprav. Zato lahko mirno zapišem, da je na podobni stopnji solidne in dovolj strašljive grozljivke, ki pa jo nažirajo klišeji preveč podobnih filmov. In pazi ti to, z nami sta tako kot v drugem delu zabavna bleferja Tucker in Specks, kjer Specksa spet igra nihče drug kot režiser Leigh Whannell. Plus Dermot Mulroney kot oče nesrečne Quinn.

Ocena: 6/10

Scanners (1981)

Scanners, s katerim je kultni David Cronenberg, takrat vroč po ultimativnih body horrorjih Shivers, Rabid in The Brood, prvič zares ujel mainstream publiko in posnel svojo prvo pravo uspešnico, na katero je bila ponosna celotna Kanada, ki se je po njegovi zaslugi lahko prvič kosala s hollywoodskimi uspešnicami, je zanimiva, unikatna, nekoliko preveč sterilna in malce preveč hladna znanstveno fantastična triler grozljivka, ki jo je Cronenberg, seveda tudi scenarist, naredil kot klasični politični triler paranoje, ki so jih v Hollywoodu radi delali v sedemdesetih, ko je padel Nixon. Drži, Scanners izgleda tako, kot da bi filme The Parallax View, The Conversation, Telefon, Three Days of Condor in recimo All the President’s Men, spremenili v body horror in jim dodali še ščepec znanstvene fanastike. Sicer pa gre za zgodbo o tajni vladni organizaciji ConSec, ki išče in preganja skenerje, ljudi s posebnimi telekinetičnimi sposobnostmi, ki jim seveda pridejo prav pri njihovih umazanih operacijah in idejah, kar dobro ve tudi Dr. Paul Ruth (Patrick McGoohan), specialist za skenerje in vse, kar je povezano z njihovimi nadnaravnimi sposobnostmi. In tukaj sta Cameron Vale (Stephen Lack), prestrašeni, izgubljeni in zmedeni skener, ter Darryl Revok (Michael Ironside), psihopatski, nevarni in maščevalni skener, ki vsak na svoj način povzročata preglavice organizaciji, ki bi ju rada ujela in spravila pod svoje okrilje. Vsak na svoji strani, pa vendar na nek način združena v boju proti okolici, ki ju ne razume in ne sprejema. Outsiderja, pač. Kot Možje X mnogo let kasneje, ali kot Carrie nekaj let prej. Drži, Scanners, ki se ga gledalci seveda najbolj spomnijo po prizoru, kjer eksplodira glava, še danes prepriča z odličnimi posebnimi efekti, surovostjo in brutalnostjo, zato je res škoda, kot sem že omenil, da je dramaturgija na trenutke precej uboga. In da film občasno deluje odtujeno, leseno in mrtvo. Ali kot pojasni Revok: “All right. We’re gonna do this the scanner way. I’m gonna suck your brain dry! Everything you are is gonna become me. You’re gonna be with me Cameron, no matter what. After all, brothers should be close, don’t you think?”

Ocena: 6/10

Just Like Heaven (2005)

Malce premalo očarljiva mešanica filmov Duh in Beetlejuice. Da bo Reese Witherspoon slej kot prej posnela film tipa Just Like Heaven, film, ki spretno obrača znano zgodbo moškega, ki se zaljubi v žensko, ki ni ženska, marveč duh, je bilo jasno že dolgo časa. Samo Reese je bila sredi novega desetletja namreč dovolj tipična izbira za komične romance, da je lahko kot za šalo zvozila takšen film. Takšne klišeje, takšno stokrat videno zgodbo in takšno pocukrano atmosfero. Jasno, Just Like Heaven ni dovolj očarljiv, da bi se lahko primerjal z Duhom, kakor tudi ne dovolj odbit, da bi ga metali v isti koš z Beetlejuiceom, kar pa ne pomeni, da ima zaradi tega kakšne resne težave. Nima jih, niti na začetku, niti na sredini in niti na koncu. Pač film, ki obvlada plonkanje, in film, ki ima srečo, da ima v glavni vlogi prav Reese Witherspoon, ki spretno in simpatično krpa klišeje in luknje. Plus Mark Ruffalo kot arhitekt, ki se zaljubi vanjo. In režiser Mark Waters, pred tem vroč po Mean Girls in Freaky Friday.

Ocena: 6/10

DJ Hollywood: Um Tang, Um Tang (1986)

Perfektna old school hip hop/breakdance štimunga, ki jo je sredi osemdesetih butnil legendarni in širši javnosti premalo poznani Anthony Holloway aka DJ Hollywood, eden prvih MCjev na svetu, za katerega pravijo celo to, da si je prvi izmislil frazo hip hop. Je pa model že v sedemdesetih ustvarjal muziko in seveda vohal disko ritme, kar se jasno da pozna tudi na pričujočem komadu, ki ga imam končno na vinilni plošči, kar je čudovita pridobitev moje lude kolekcije gramofonskih plošč. Plus enako udarna in frajerska To Whom It May Concern na drugi strani.

Gail Ann Dorsey: Where Is Your Love? (1988)

To je ona, leta 1962 rojena Gail Ann Dorsey, desna roka Davida Bowieja, tokrat v solo verziji zelo solidne pop rock norije Where Is Your Love, ki jo na tej maksiki najdemo v treh različnih inačicah. Sicer pa del njenega prvega samostojnega albuma The Corporate World, da se ne pozabi.

Jack Radics: It’s In Her Kiss (1996)

Še ena v celi vrsti inačic znamenite The Shoop Shoop Song (It’s in His Kiss), ki jo je že leta 1963 prva zapela Merry Clayton, v super hit pa leto kasneje prva spremenila že Betty Everett. Da o verziji, ki jo je leta 1990 za film Mermaids zapela Cher, niti ne govorim. Zimzelena pesem in večna norija, torej. In idealna priložnost za jamajškega reggae glasbenika Jacka Radicsa, ki je leta 1993 Evropo okužil z zelo uspešno predelavo pesmi Twist & Shout, kjer sta mu pomagala takrat zelo priljubljena Chaka Demus & Pliers. Reciklažni pevec, torej, ki mu je šlo zelo dobro tudi v Nemčiji in v Veliki Britaniji, ter je osnovni reggae špuri priključil še malo dance halla in popa, da je bil pač v trendu. Solidna predelava, pravzaprav. Plus emotivna soul baladica Bet Your Life na drugi strani.

Jamie Foxx: Can I Take U Home (2006)

Izvrstna pesmica Jamieja Foxxa, ki je izjemen glasbenik, kar se rado pozablja, ker je pač bolj znan kot igralec in kot komedijant. Prav to mu preprečuje, da bi ga vzeli kot kvalitetnega glasbenega ustvarjalca, kar je seveda krivično, saj je zelo dober, ko se loti svoje glasbene špure, s katero se giblje med r&bjem in hip hopom. Itak, muziko za tale komad, sicer četrti single albuma Unpredictable, kjer je, če se ne motim, najdlje letela Extravaganza, pri kateri mu je pomagal Kanye West, je naredil mojster Timbaland, album, ki je ujel celo prvo mesto Billboarda, pa je na koncu presegel dvomilijonsko naklado, kar je super rezultat. Can I Take U Home je močna, udarna in seksi balada, ki ji čas ne more do živega. In ki jih danes v r&bju seveda več kot manjka.

Led Zeppelin: Led Zeppelin (1969)

Drži, ko so imeli Pink Floyd za sabo albuma The Piper at the Gates of Dawn (1967) in A Saucerful of Secrets (1968), ko so The Beatles dejansko že razpadli, ko so bili The Rolling Stones v špici rock & rolla, ko so Deep Purple že izdali albuma Shades of Deep Purple (1968) in The Book of Taliesyn (1968), The Doors pa albume The Doors (1967), Strange Days (1967) in Waiting for the Sun (1968), so Led Zeppelin, fantje iz Londona, kjer sta v prvi vrsti stala Jimmy Page in Robert Plant, izdali svoj prvi album v karieri in se zapisali med legende.

Resda ni bil tako zelo bombastično uspešen in legendaren kot drugi, ki so ga izdali samo nekaj mesecev kasneje, toda imel je komade, špuro in kvaliteto, s katerimi so Led Zeppelin jasno pokazali, da se bodo zelo kmalu spremenili in postali eden izmed najbolj uspešnih, ikoničnih, legendarnih, kultih in vplivnih bendov vseh časov. Kako tudi ne, ko pa že na prvi strani šibajo Good Times Bad Times, Babe I’m Gonna Leave You, You Shook Me in seveda Dazed And Confused. Prav imate, to niso zgolj komadi, to so glasbene inštalacije in vrhunske mešanice rocka, progresije in bluesa, kar je ultimativna norija in jasen dokaz, za kakšne glasbene genialce je šlo. To ni samo muzika, to je čisti pornič, ki ga lahko uporabljate namesto predigre tudi ob treh zjutraj. Glasbeno divjanje in norenje, s katerim so Led Zeppelin za vedno spremenili podobo svetovne rock scene. Da o orgazmičnem vokalu in krikih Roberta Planta, niti ne govorim.

In potem pridemo na drugo stran plošče, kjer se bohotijo Your Time Is Gonna Come, Black Mountain Side, Communication Breakdown, I Can’t Quit You Baby in seveda How Many More Times, perfektna doza norega hard rocka in bluesa, ki ga na tak način pred izdajo tega albuma še nismo slišali. Itak, pred vami je nova, prenovljena izdaja, ki vsebuje kar tri plošče. Eno, na kateri je originalni album. In drugi dve, kjer so na vinilu prvič izdali koncert iz pariške Olympie. No, če sem iskren, je tale live dodatek, ki je seveda zaklad za fane LZ, mestoma malce zatežen in se nepripravljen poslušalec skozenj prebije zelo težko, saj fantje na odru dosti bluzijo, eksperimentirajo in se pač preseravajo. Rekoč: “Tukaj smo, glavni smo, glejte nas, kaj vse znamo.”

Santana: Caravanserai (1972)

Četrti album legendarnega Carlosa Santane je bil čisti anti Santana. Čisti kontra prvim trem, kar se komercialnih prijemov tiče. Tako zelo, da je nos vihal tudi Clive Davis, takratni šef Columbia Recordsa. Toda Santana je vztrajal in posnel čisto pravi jazz fusion album, ki se, pozor, pozor, prične z oglašanjem čričkov. Norija, vam rečem. In dokaz, da je imel Santana takrat res jajca, kar je cenila tudi publika, ki mu je kljub divji spremembi stila jedla iz roke. Fajn album, ni kaj.