La Grande Vadrouille (1966)

La Grande Vadrouille, po naše, Velika avantura, verjetno najbolj znani, cenjeni in mega uspešni film Louisa de Funesa, ki je, če se ne motim, vse do Titanica držal tudi rekord najbolj gledanega filma v Franciji vseh časov. Sicer pa delo ekipe, ki je ustvarila še boljšega Le Corniauda, kjer je prav tako igral tudi Bourvil. Drži, de Funes in Bourvil sta Stanislas Lefort in Augustin Bouvet, dirigent in pleskar v okupiranem Parizu med drugo svetovno vojno, kamor pikira britansko letalo, kar pomeni, da bo treba rešiti in pred Nemci skriti pilote. Allo Allo pred Allo Allo, torej. In še vedno dovolj zabavna, gledljiva, dinamična in vseskozi zanimiva vojna komedija zmešnjav, kjer sta de Funes in Bourvil resnično nad oblaki.

Ocena: 7/10

Those Who Wish Me Dead (2021)

Angelina Jolie is back! Tja, kjer je bila nazadnje leta 2009 in 2010, ko je posnela Salt in Wanted ter postala dežurna akcijska junakinja. Žal je tokrat izbrala zelo slab, neprepričljiv, za lase privlečen, klišejski in predvidljiv film, kjer se zmešata Only the Brave in The Client, kar pomeni, da Angie igra Laro Croft, no ja, opazovalko požarov in ekspertko za preživetje, ki mora pred nepridipravoma (Aidan Gillen & Nicholas Hoult) pazi mulca (Finn Little), kateremu so pred očmi ubili očeta (Jake Weber). Leta 2021 posneti film, kjer ni čisto nič niti pogojno novega in svežega, je zares nezaslišano in neverjetno. Še posebej, ker je za režijo in scenarij poskrbel izkušeni in pred tem zelo dobri Taylor Sheridan, ki je bil tokrat očitno na respiratorju, če uporabim aktualno primerjavo. Plus Jon Bernthal kot policist, ki priskoči na pomoč Angelini. In Tyler Perry, ki nima pojma, kaj sploh počne s svojim likom in je v filmu zgolj zato, da bo rekel, da je igral z Angie. Prav imate Those Who Wish Me Dead je resnično slab film, kjer tudi ognjeni zublji zgledajo kot poceni CGI efekt.

Ocena: 3/10

Friends: The Reunion (2021)

Če ni bil tole tv dogodek letošnjega leta, potem ne vem kaj bo, jebentiš. Vseh šest junakov legendarne in kultne serije Friends, moje najljubše ameriške serije vseh časov, istočasno na istem kavču! Orgazem, vam rečem. In tako čudovita nostalgija ter obujanje spominov, da gledalec komaj diha. Enako doživetje kot za vseh šest prijateljev, brez dvoma. Jennifer Aniston, Matt LeBlanc, Matthew Perry, David Schwimmer, Lisa Kudrow in Courteney Cox, lepo prosim. Ali drugače, Rachel, Joey, Chandler, Ross, Phoebe in Monica. Epska zasedba mega uspešne norije, ki je trajala celih deset let in obnorela tudi Slovence ter mnoge znane hollywoodske face, ki so komaj čakale, da se pojavijo v kaki epizodi. Drži, tudi Brad Pitt, Sean Penn, Resee Witherspoon in Julia Roberts so bili zraven. Samo zato, da so lahko rekli, da so nastopili v seriji Friends, na katero sem bil, kot sem že namignil, nor tudi sam. Itak, med publiko je sedel tudi Elliott Gould, na sceno je prikorakal tudi Tom Selleck, skupaj s Phoebe je zimzeleno Smelly Cat zapela Lady Gaga, v modni reviji sta sodelovala celo Cindy Crawford in Justin Bieber, preko zooma se je oglasil nepozabni James Michael Tyler aka Gunther, reunion je povezoval James Corden, šest glavnih zvezdnikov pa je skupaj z ustvarjalci in avtorji podoživljalo posamezne prizore, spomine in momente, ki so postali del ameriške pop kulture. Če delaš srečanje tako mitske serije kot je Friends, ga moraš narediti natanko tako, če ne je brez veze, da ga sploh delaš.

Ocena: 8/10

Joyeuses Pâques (1984)

Jean-Paul Belmondo, ki so ga v šestdesetih proglasili na francoskega Bogarta, je v osemdesetih postal tarča kritikov, ki so mu očitali, da snema slabe in preveč komercialne filme. No, glede Joyeuses Pâques, po naše, Vesele praznike, za angleško govoreče tržišče pa Happy Easter, so imeli več kot prav. Joyeuses Pâques je res ena precej cenena in otročja komedija zmešnjav, kjer Belmondo igra Stephanea Margellea, notoričnega plejboja, ki ženske podira kot po tekočem traku. Tudi več na dan, če se mu zahoče. Vse do trenutka, ko naredi napako in si novo ljubico (Sophie Marceau) pripelje domov, kar pomeni, da ga preseneti žena (Marie Laforet). Itak, Stephane zine, da je mlada seksualja njegova hčerka iz prejšnjega zakona, žena pa pač kupi to budalaštino in hoče mladenko obdržati doma ter začne z njo preživljati prosti čas, kar Stephaneu seveda sesuje vse živce. Joyeuses Pâques resnično ni nič posebnega, je pa res, da je Belmondu glavna vloga vseeno pisana na kožo in da se občasno vendarle zgodijo pogojno solidni ter zabavni prizori. Da o zaključni cestni noriji niti ne govorim. Plus scena, kjer na hitro zajoškari Sophie Marceu, seveda.

Ocena: 5/10

La soupe aux choux (1981)

Veliki Louis de Funes je kot veste garal kot nor in filme snemal kot po tekočem traku. Vse do sredine sedemdesetih, ko mu je začelo nagajati srce in je moral upočasniti tempo, kar pa mu je šlo seveda na živce in se vseeno ni ustavil kot so svetovali zdravniki. Tudi zaradi tega ga je leta 1983 zadela usodna srčna kap, kar pomeni, da je bil La soupe aux choux, po naše, Zeljnata juha, za angleško govoreči trg pa The The Cabbage Soup, njegov predzadnji film v karieri. V času snemanja je bil star 66 let, material, ki ga je dobil, pa je precej upehan, dolgočasen in nevreden njegove legende. No ja, pa tudi vidi se mu, da je malce naveličan, utrujen, počasnejši in manj nervozen, kot smo ga navajeni. Torej, da ni v pravi formi in da ga matra zdravje. Kakorkoli, de Funes igra Claudeja Ratinierja, ostarelega farmerja, ki skupaj s prijateljem Francisom (Jean Carmet) živi odmaknjeno, dolgočasno in mirno življenje, kjer ni prostora za mestni vrvež in aktualne novosti ter trende. Pač dva starca, ki ju je povozil čas. In ki jima vrhunec dneva predstavlja kuhanje zeljnate juhe, po kateri seveda prdita. In pazi to, prav to prdenje pritegne zmešanega nezemljana L’Oxiena (Jacques Villeret), ki pripotuje na njuno kmetijo, zavoha zelenjavno juho in od mrtvih prebudi Claudeovo pokojno ženo Francine (Christine Dejoux), ki pa se vrne kot mladenka, kar seveda ni najbolj pogodu Claudeu. Saj ideja ni slaba, pa de Funes v bistvu igra samega sebe, kar je bil tudi razlog, da je vlogo sploh sprejel, toda nivo humorja in domislice so daleč od dobrih de Funesovih komedij, s katerimi se je zapisal med legende.

Ocena: 4/10

The Theory of Everything (2014)

Čudovit film. Močan, gledljiv, zanimiv, čustven, očarljiv, dobro zrežiran in perfektno odigran. Tak, da je lahko Stephen Hawking ponosen nanj. Itak, da stvari olepša in da njegovo življenje, ki mu ga že v mladih letih uniči huda bolezen, pokaže precej po svoje in filmsko, ampak to je bistvo takih filmov. Takih izjemnih biografij, ki začarajo gledalca. In Eddie Redmayne, pizda je dober kot Hawking. Skine ga v nulo kot radi rečemo. Čuti ga, poosebi ga, odigra ga tako kot je Daniel Day Lewis v My Left Foot odigral Christyja Browna. Kudos, res. Odlična je tudi Felicity Jones kot njegova žena Jane. Resda ne more tako razturavati kot Redmayne, toda z mirnejšo in introvertirano predstavo ji uspe vse tisto, kar se pričakuje od tako zahtevne vloge ob tako zahtevni vlogi kot je Redmayneova. Super film. Eden boljših tistega leta.

Ocena: 8/10

Visage: Visage (1980)

• 

• 

Prvi in najbolj uspešen album britanske new wave zasedbe Visage, kjer je seveda tudi njihov največji hit Fade to Grey. No ja, pa tudi Mind of a Toy in naslovni Visage nista kar tako. Soliden album, a nič več kot to.

Kate Bush: Lionheart (1978)

• 

• 

Če sem iskren, moram zapisati, da sta mi bila Hounds of Love in Never For Ever, o katerih sem že pisal, dosti bolj všeč kot Lionheart, ki sem si ga privoščil čez vikend. Drugi in takrat ne tako uspešen album Kate Bush, da se razumemo. S hitom Wow, da se ne pozabi. Je imela pa Busheva očitno premalo časa za pripravo res dobrega novega materiala, saj je minilo le nekaj mesecev od izida njenega prvenca The Kick Inside, zato je čez leta v nekem intervjuju priznala: “Considering how quickly we made it it’s a bloody good album, but I’m not really happy with it”. No, izpostaviti moram seveda komad In Search of Peter Pan, ki je res nekaj posebnega, pa seveda komad Hammer Horror, ki je prav tako unikat. Mešanica arty popa in baročnega rocka ni napačna, toda zares zagrabi žal ne. Plus foto ludnice na platnicah.

Wings: Wings Greatest (1978)

• 

• 

Po albumih London Town in Band on the Run je napočil čas še za zbirko največjih hitov izjemnega benda Wings, ki ga je po razpadu The Beatles ustanovil genialni Paul McCartney. Krasna plošča. In na moje veliko veselje oplemenitena tudi s komadoma Live and Let Die (istoimenska prva bondiada z Rogerjem Mooreom) in seveda Mull of Kintyre, ki ga, če se ne motim, ni na nobenem drugem Wings albumu. Že ti dve pesmi sta dovolj, da je tole must have in must buy, kot radi rečejo. Kaj šele, če dodam še Band on the Run in še marsikaj drugega, kar je McCartney ustvaril z Wings, ki so za to zbirko uspešnic izdali samo še album Back to the Egg.

Jesus Christ Superstar (1970)

• 

• 

Glasbo za tole izjemno rock opero, kjer v naslovni vlogi prepeva krasni Ian Gillan, svetovni prvak Deep Purpleov, je napisal genialni Andrew Lloyd Webber, besedilo pa čudoviti Tim Rice. Kljub temu fantje niso mogli dobiti Broadwayja, zato so izdali ploščo, ki je potem seveda postala tak hit, da jih je Broadway na oder vrgel že leto kasneje. Da o filmu, ki ga je leta 1973 posnel Norman Jewison, niti ne govorim. Nora dvojna plošča, vam rečem. In seveda zgodba o križanju Jezusa ter preseravanja med njim in Judo, ki ga poje Murray Head, ki je leto dni kasneje zaslovel s filmom Sunday Bloody Sunday. Rock inačica Biblije, torej, ki je jasno da dvignila veliko prahu med Kristjani, katerim je Tim Rice zabrusil tole: “It happens that we don’t see Christ as God but simply the right man at the right time at the right place.” Strašno vesel te nore plošče.

Tina Charles: Dance Little Lady (1976)

• 

• 

Leta 1954 rojena britanska mojstrica za disco muziko, ki je istega leta izdala svoj največji hit I Love To Love in je tudi na tej plošči zares odlična. Drži, komad Dance Little Lady Dance je bil orjaški hit in jo je skupaj z I Love To Love na britanski lestvici držal več kot 40 tednov, kar pomeni, da je bilo leto 1976 njeno. Je pa zanimivo, da se ni uspela prebiti v ZDA, čeprav je razturavala tudi v Aziji in Avstraliji, kar je škoda, saj bi s zaslužila še več pozornosti in slave. Drži, Dance Little Lady, kjer je tudi uspešnice Dr. Love in kjer Tina zapoje tudi Amazing Grace in povoha še druge glasbene žanre, je resnično dobe ter kvaliteten album.

Bon Jovi: Slippery When Wet (1986)

Tole pa je album, jebentiš! Najbolje prodajan Bon Jovi album vseh časov. Dvanajst milijonov primerkov, lepo prosim. In osem tednov vladavine na Billboardovi lestvici. Z megahiti You Give Love a Bad Name, Livin’ on a Prayer, Never Say Goodbye in Wanted Dead or Alive, pa še kaj se najde. Drži, tole je esenca vrhunskega rocka iz osemdesetih, kjer so bili prav Bon Jovi svetovni prvaki. Muzika, ki ji čas ne more do živega. In ki z vsakim letom še bolj pridobiva na veljavi ter kvaliteti. Faking klasika, povedano na kratko. Prav imate, prva dva Bon Jovi albuma sta bila bolj trda in manj komercialna, zato so se fantje pri tretjem odločili za drugačen pristop in seveda zadeli terno, kot radi rečemo. Jasno, You Give Love a Bad Name, tudi moja letošnja himna, ko jo vsak dan redno nabijam v avtu, in Livin’ on a Prayer, sta ujela prvo mesto na Billboardru, kar ni pred tem uspelo še nobeni podobni skupini, kar je itak čista ludnica. Imeti tale album na vinilki je prav posebno doživetje. Še posebej, ko ga znova zarolaš na gramofonu in ti je znova jasno, kako zelo dober je.

Elvis Presley: Moody Blue (1977)

• 

• 

Drži, tole je uradno zadnji studijski album Elvisa Presleyja, ki so ga izdali zgolj štiri tedne pred njegovo smrtjo in posneli kar v Gracelandu. Ker na novo posnetih pesmi ni bilo dovolj, so na ploščo uvrstili nekaj novejših živih posnetkov, kjer je brez dvoma vrhunec že na začetku v komadu Unchained Melody, ki ga je Elvis, če se ne motim, prvič zapel na svojem zadnjem koncertu kot svojo poslovilno pesem. Ob spremljavi klavirja, seveda. In tako tako prepričljivo, globoko in mogočno, da je obnemela celotna dvorana. Če je Elvis kaj bil, je bil fenomenalen live performer in vokalist, kar je ostal do konca, pa četudi je komaj stal na odru in pozabljal besedila. Glas ga ni nikoli zapustil, v vsako pesem, ki jo je pel, pa je dal dušo in srce. Tole je krasno slovo kralja rock & rolla, kjer je Way Down postala hit mesec dni po njegovi smrti. In čudovita nova pridobitev moje vinilne kolekcije.

Double You: We All Need Love/Please Don’t Go (1992)

• 

• 

Italijanska dance formacija, ki je prav s komadom Please Don’t Go (v originalu velik hit skupine KC and the Sunshine Band), ki se je prodal v več kot treh milijonih izvodov, obnorela evropske diskoteke. Maksi plošča, seveda, kjer je tudi solidni in prav tako uspešni We All Need Love, kar je bil tudi naslov prvega in najbolj uspešnega albuma skupine. Je pa zanimivo, da je bil Please Don’t Go v originalu baladica, ki so jo Double You pač spremenili v eurodance ludnico.

Double You: Somebody (1997)

• 

• 

Če se ne motim, tale italo disco grupa deluje še danes, pa četudi je svoje največje uspehe ujela v devetdesetih. One hit wonder, če prav pomislim. Po zaslugi komada Please Don’t Go, o katerem sem pisal tri minute nazaj. No, tudi pričujoča maksika, kjer so štiri verzije zelo solidnega dance komada Somebody, ni napačna. Je pa prav Somebody njihov zadnji hit v Italiji, saj se za tem nobenemu komadu več ni uspelo uvrstiti na domačo lestvico, kar priča o padcu popularnosti. Morda tudi zato, ker je skupino zapustil ustanovni član Andrea de Antoni, kdo ve.

Les grandes vacances (1967)

Ker je bil Louis de Funes tako velika zvezda, da so vsi njegovi filmi prinašali dobiček, je dostikrat pač posnel zgolj soliden, da ne rečem povprečen film, kjer se je pač zafrkaval in glupiral ter pozabil na res dober scenarij in bolj dodelano zgodbo. In Les grandes vacances, po naše, Vesele počitnice, za angleško govoreči trg pa The Exchange Student, kjer mu težave delata oba sinova, katerima glavo zmeša seksi britanska študentka, ki pride na izmenjavo, je natanko tak film. Poln lušnih in gledljivih prizorov, kot celota pa precej površen in premalo dodelan. Podobno kot La petit baigneur, recimo. In daleč od mojstrskega La corniaud. Je pa du Funes tako velika karizma in en tak Mr. Simpatiko, da mu gledalec oprosti prav vse minuse in je na koncu skupaj z njim nabit s pozitivo ter dobro voljo, ki sta itak vodilo vseh teh njegovih neštetih komedij.

Ocena: 6/10

Le petit baigneur (1968)

Louis de Funès, francoski nacionalni zaklad, ki je filme štepal kot po tekočem traku, je Louis-Philippe Fourchaume, lastnik podjetja za izdelavo ladij, ki zaradi neljubega incidenta nažene svojega glavnega dizajnerja, kar je seveda velika napaka, saj bi lahko malo za tem sklenil milijonsko pogodbo in zdaj nujno potrebuje nove modele svojih ladij in barčic. To seveda pomeni, da mora odpotovati na deželo, kjer skupaj s svojo preprosto družino živi njegov dizajner, in spoznati ter na lastni koži občutiti tamkajšnje navade in zafrkancijo, ki mu seveda požre vse živce. Le petit baigneur, ki so ga pri nas vrteli kot Barčica po morju plava, ni napačna komedija, je pa film, ki mu manjka boljša in konkretnejša zgodba, kar pač skuša nadomestiti z raznimi de Funesovimi vragolijami, skeči in pizdarijami. Posamezni prizori so fajn, celoti pa manjka boljši scenarij. Je bil pa tale film največji hit v Franciji tistega leta (druga dva sta bila prav tako de Funesova), zato ni čudno, da se je de Funesu včasih malo jebalo za kvaliteto scenarija. Le kdo bi mu zameril.

Ocena: 6/10

Escape from New York (1981)

Kurt Russell, tudi zvezda leto dni kasneje posnetega Carpenterjevega filma The Thing, je Snake Plissken, eden najbolj kultnih filmskih junakov iz osemdesetih, sicer pa bivši operativec in zdaj kaznjenec, ki dobi nalogo, da reši ugrabljenega predsednika (Donald Pleasence, stari znanec iz Carpenterjevega filma Halloween). In pazi to, nalogo mu zaupa nihče drug kot kultni Lee Van Cleef, ki igra policijskega inšpektorja Boba Hauka, moža na robu živčnega zloma, ki se zaveda pomembnosti reševanja predsednika, saj so ZDA v totalni pizdi zaradi vojne z Rusi in Kitajci, kar pomeni, da je Manhattan postal zavarovano območje, ali še bolje, faking zapor, kjer živijo samo še kriminalci, ki so seveda ugrabili predsednika. Pod vodstvom zloglasnega Duka, ki ga igra nihče drug kot Isaac Hayes. In Plissken mora zdaj v to pizdarijo, časa pa ima samo 24 ur, saj mu v telo vbrizgajo strup, ki ga bo sesul, če ne dobi protistrupa, ki ga seveda čaka po opravljeni misiji. Divji film. Posnet v klasični Carpenterjevi maniri in s klasično Carpenterjevo atmosfero in glasbo, kar je prav tako eden izmed razlogov, da je ta režiser tako hitro postal ultimativna kultna roba in živa legenda. Distopična zgodba resda potegne na Mad Maxa, toda Carpenter je faking auteur in se ne pusti motiti. Čeprav je Escape From New York v prvi vrsti film Kurta Russella, ki je prav zavoljo Plisskena postal prava zvezda, je poleg prej omenjenih igralskih norcev enkratno gledati tudi Ernesta Borgnineja kot simpatičnega in čvekavega taksista, Harryja Deana Stantona kot pretkanega Brainea in seveda zelo seksi in konkretno dekoltirano Adrienne Barbeau (leto prej je bila glavna v Carpenterjevi Megli) kot Maggie. Krasna igralska zasedba kultnega filma, ki mu čas ne more do živega. In ki je mnogo let kasneje dobil tudi nadaljevanje z naslovom Escape from L.A., ki pa je hitro utonilo v pozabo.

Ocena: 7/10

A Shock to the System (1990)

Michael Caine, ki je istega leta nastopil v kar štirih različnih filmih, je Graham Marshall, razočarani japi, ki ga useka novica, da v službi ne bo napredoval. To ga zlomi, razjezi in spravi v tako hudo jezo, da začne pobijati svoje konkurente, da bi se v službi vendarle povzpel na želeno mesto. Ludnica, vam rečem. In vedno aktualna zgodba o tem, kaj vse smo pripravljeni narediti za kariero. Ali še bolje, koga vse smo pripravljeni žrtvovati za dosego svojega cilja. Prav imate, Graham se znebi tudi svoje žene (Swoosie Kurtz), si najde ljubico (Elizabeth McGowern), naklada detektivu (Will Patton), ki mu diha za ovratnik, in tuhta, kako bi onemogočil glavnega konkurenta (Peter Riegert), ki mu je speljal napredovanje. A Shock to the System, žepna inačica Wall Streeta, ki si drzne iti do konca, kar je čisti antikliše, resda ni brez napak, pa tudi scenarij je mestoma precej amatersko zastavljen, toda celota vseeno prepriča gledalca, ki pade v karizmatično predstavo Michaela Caine in v njegovo perverzno uživanje, ko stran spravlja konkurenco. In pazi to, film je totalno pogorel (kot vsi Caineovi filmi tistega leta), Caine pa ima nanj kljub temu lepe spomine, saj je prepričan, da je po krivci prezrt.

Ocena: 6/10

Goin’ South (1978)

Jack Nicholson, vroč po oskarju za Let nad kukavičjim gnezdom in ovenčan z imidžem enega najboljših igralcev sedemdesetih, si je lahko pred leti privoščil vse. Tudi režijo in glavno vlogo v vestern komediji Goin’ South, kjer igra tretjerazrednega odpadnika Henryja Llyoda Moona, ki ga pred vislicami reši samo ženska, katera se bo poročila z njim. Takšna so pač pravila majhnega mesteca v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Prva kandidatka, ki tik pred obešenjem dvigne roko, od sreče umre, zato “čast” pripade simpatični mladenki Julie Tate (prva vloga Mary Steenburgern, ki je potem postala velika zvezda), ki se Moona pač usmili in ga vzame v svojo hišo. “Delal boš in priden boš,” mu pove že prvi dan, medtem ko on seveda tuhta, kako bi jo spravil v posteljo. Film ni napačen, je pa daleč od presežka in kakšne konkretne umetniške vrednosti. Gledljiv je, a kaj, ko je istočasno tudi precej trapast in preveč preprost. Tako zelo, da nima pojma, kaj naj počne z genialnim Johnom Belushijem, ki mu nameni zgolj epizodno vlogo šerifovega namestnika. In pazi to, zraven sta tudi Christopher Lloyd in Danny DeVito, Nicholsonova sotrpina iz Leta nad kukavičjim gnezdom. Pravi ima zelo opazno vlogo, drugi pa se pojavi zgolj na hitro. Kakorkoli, Nicholson je kot Moon simpatičen in zabaven, toda to je za končni učinek film žal premalo.

Ocena: 6/10