Oskarjevski nominiranec za najboljši scenarij in film leta je tenkočutna in otožna ljubezenska drama debitantke Celine Song, ki potegne na ikonični Hirošima, ljubezen moja, in v prvi plan postavi dolgoletno ter neizživeto ljubezensko razmerje glavnih junakov, Nore (kot odraslo jo igra Greta Lee) in Haeja (kot odraslega ga igra Teo Yoo), ki svoja platonska čustva, hrepenenje, druženje, razhode in ponovna snidenja raztegneta na 24 let. Od otroških do zrelih dni, ko ju vedno znova ločijo selitve, pavze, služba, drugi partnerji in še kaj. Očarljiv, vendar vseeno nekoliko preveč minimalističen ter posledično malce dolgočasen film, ki tudi gledalcu ne dovoli izživeti potrebnih emocij.
Argylle, sicer delo prekaljenega in izkušenega Matthewa Vaughna, ki me je močno navdušil s franšizo Kingsman, in ki je letos zelo po krivci huronsko flopnil tako pri kritikih kot pri gledalcih, ima resda vzpone in padce, toda ko steče, vedno znova ujame presežek in gledalca s svojimi izjemnimi akcijskimi sekvencami in ravno prav zmedeno in zmešano zgodbo navduši, obnori in prepriča do te mere, da možgani odletijo na pašo in se prepustijo čistokrvni uživanciji, kjer v prvi vrsti stoji zadržana in plašna pisateljica Elly Conway (Bryce Dallas Howard), ki ugotovi, da je fiktivni svet njenih romanov o tajnem agentu Argylleu v resnici vseskozi prisoten okoli nje. Drži, Argylle je v njenih romanih Henry Cavill, v resnici pa Sam Rockwell, ki jo prepričuje, da je prav on resnični Argylle, torej tajni agent Aidan Wylde, ona pa tajna agentka Rachel Kylle, ki je pač izgubila spomin. Kot Geena Davis v prezrti akcijski mojstrovini The Long Kiss Goodnight, kjer je igral tudi Samuel L. Jackson, ki zdaj igra šefa tajne službe, ki upa, da bo Rachel čimprej spet v polni formi in bo sesula zlobneža ter masterminda Barryja Ritterja, ki ga igra Bryan Cranston. Da Argylle misli resno, pokaže v izjemni uvodni sekvenci, kjer kot lava vroča in seksi Dua Lipa osvaja in pleše s Henryjem Cavillom. Da o prizorih drsanja v nafti, ki so nekaj najbolj neverjetnega in dodelanega, kar sem v akcijskem žanru videl zadnja leta, niti ne govorim. Pa še kaj bi se našlo v tej pustolovski akcijski komediji zmešnjav in zamenjanih identitet, kjer svojih pet minut ujame tudi simpatični maček, ki ga v zaboju vseskozi prenaša Bryce Dallas Howard.
Če rečem, da sem fan franšize Guardians of the Galaxy, pod katero se je kot veste podpisal izjemni James Gunn, ne zgrešim kaj dosti. Guardians of the Galaxy film mi vedno ponudi univerzalno sprostitev, divjo zabavo, izvirne domislice, prebrisan scenarij, ultimativno akcijsko in pustolovsko norijo ter zelo prepričljivo, dovršeno, kompleksno, dodelano in večplastno zgodbo, ki se v tretjem poglavju, ki je boljše od drugega in enako dobro kot prvo, konkretno, zelo emotivno in strašno prepričljivo posveti junaškemu rakunu Rocketu (Bradley Cooper), ki je hudo ranjen in se na smrtni postelji spominja svoje mladosti in časov, ko je bil poskusna žival zlobnega doktorja (igra ga Chukwudi Iwuji), ultimativne nezemeljske genetike, ki dela zdaj težave tudi naši Guardians ekipi, kjer v prvi vrsti kot vedno stojijo Peter Quill (Chris Pratt), Drax (Dave Bautista), Nebula (Karen Gillian), Groot (Vin Diesel), Mantis (Pom Klementief), Kraglin (Sean Gunn) in Gomora (Zoe Saldana), ki nima pojma, da je bila v prejšnjem delu zaljubljena v Quilla. Tretji Guardians, ki se znova ponaša z odličnim soundtrackom in Sylvestrom Stalloneom v cameo vlogici, sicer poleg Barbie in Oppenheimerja edini big budget film, ki je lani dejansko pridelal dobiček, je nedvomno ultimativni superhero film in najbolje, kar lahko ta hip ponudi koncern Marvel.
Britansko-grško-belgijska ko-produkcija je zelo povprečna, sila dolgočasna, močno prozorna, premalo pogumna in strašno klišejska mladinska drama o skupini bejbik, ki grejo na morje in komaj čakajo, da bodo seksale oz. da bo ena izmed njih končno izgubila nedolžnost. Takle običajen in predvidljiv film posneti leta 2023 ne bi bilo mogoče niti v Sloveniji, zato sem zelo presenečen, da so imela naša kina idejo, da se bo distribucija splačala. Tole namreč ne sodi niti na DVD, kaj šele v reden kino program. Samo za punce, ki še vedno nimajo dostopa do interneta. Sem pa šokiran in presenečen, ko vidim, da je film mnogim kritikom konkreten presežek, saj že dolgo, dolgo časa nisem videl bolj brezvezne coming of age mladinske drame, ki se ponaša tudi z “rape culture” prizorom, ki pa prav tako ostaja na stopnji vrtca, kar se koncepta, poante in izvedbe tiče.
Strah, sicer kratkič Dejana Baboska, slovenskega svetovnega prvaka žanrskega filma, je American History X po slovensko. Še vedno aktualna, šokantna, direktna, namerno pretirana, ostra, nelagodna in zelo prepričljiva nacionalistična drama o mladeniču Kristjanu (igra ga Denys Bilash) , ki na veliko razočaranje, zaprepadenost in žalost svojih staršev (igrata ju Renato Benček in Nataša Barbara Gračner), begunce prezira in sovraži tako močno, da se priključi skupini zagretih in zagrizenih neonacistov, ki jih vodi smrtno resni in hladni Britev (igra ga Marjan Radanovič), ki bi ga Hitler in Himmler z veseljem postavila za vodjo kakšnega koncentracijskega taborišča med drugo svetovno vojno, skupaj s pevcem (igra ga Nenad Tokalić), ki na koncertu neonacijev v svojih besedilih seveda časti nacizem in Hitlerja, seveda. In pazi to, mladi naciji, kjer je telo glasen in zagret tudi Ben (igra ga Andrei Lenart), imajo na steni plakat filma Ilsa She Wolf of the SS, kultne norije z Dyanne Thorne, kar priča o tem, da je režiser in scenarist Dejan Babosek ultimativni filmofil, zato ni čudno, da se tako zelo rad podaja v žanrske izlete in se loteva tematik, ki se jih drugi slovenski režiserji ne upajo. Strahu, kjer udarni stranski vlogi dobro izpeljeta tudi Dino Hajderović in Darja Krhin, zdaj zvezda Baboskovega filma Jama, najbolj zamerim dejstvo, da ni celovečerec, kar, če se ne motim, ni bilo mogoče zaradi pomanjkanja denarja, saj je za kratkometražca enostavno predober in predobro nastavljen, pa tudi mudi se mu zaradi omejene minutaže, kar pomeni, da glavni preobrat spelje nekoliko preveč na prvo žogo in preveč enostavno, po drugi strani pa ravno s tem pokaže, kako naključja čez noč fatalno vplivajo na posameznika in njegova nespametna dejanja.
Film, ki nam hoče reči, da ženskarja spremeniš le s pomočjo znanstvene fantastike. Ghosts of Girlfriends Past je znanstveno fantastična romantična komedija, ki obrača znano tematiko sprehajanja skozi preteklost glavnega junaka. Ali še bolje, skozi napake, ki jih je počel v preteklosti. Se pravi napake, s pomočjo katerih bo lahko spremenil sedanjost, ali če hočete, preteklost. Kot nekakšen ugovor vesti, le da ne gre za odvetnika, marveč za ženskarja, za fotografa Connorja Meada, ki ga igra Matthew McConaughey, ki si je s tako zelo podobnimi vlogami, katere je vlekel iz filma v film, očitno želel takrat uničiti kariero. Zelo predvidljiv film, ki ne premore niti enega presežka, niti ene zares zabavne situacije. Ki se ukvarja le s klišeji in to tako površno in tako zelo na prvo žogo, da se Charles Dickens brez dvoma obrača v grobu. No ja, svetla izjema je le Michael Douglas, skulirani striček Wayne, ki je našega Connorja naučil vse o ženskah in ki je pred smrtjo žural tudi z Deanom Martinom. Prav imate, tudi striček Wayne je le duh, le Connorjev sprehod skozi preteklost, njegova slaba vest, ki ga opozarja, da bo zajebal svojo edino pravo ljubezen. Svojo Jenny Perotti, ki jo igra tokrat presenetljivo ne tako zelo zoprna Jennifer Garner. Punca, ki jo je v mladosti pustil na cedilu in se ustrašil odgovornosti. In pozor, tako in drugače se mu prikažejo tudi vse punce, s katerimi je seksal. Tudi punca ki mu ga je na hitro potegnila na šolskem plesu in se hvalila, da mu je vzela nedolžnost. Jasno, režiral je Mark Waters, sicer tudi režiser enako zanič znanstveno fantastične romantične komedije Just Like Heaven, ki me je lani presenetil z vrhunsko pravljico The Spiderwick Chronicles. Če hočete pravo in veliko bolj zabavno romantično komedijo, si privoščite The Proposal, Ghosts of Girlfriends Past je namreč prekleto povprečen, dolgočasen in tak, da ga boste pozabili že med gledanjem. Plus Emma Stone in Robert Forster.
Najboljši film: AMERICAN FICTION, ANATOMY OF A FALL, BARBIE, THE HOLDOVERS, KILLERS OF THE FLOWER MOON, MAESTRO, OPPENHEIMER, PAST LIVES, POOR THINGS, THE ZONE OF INTEREST
Najšibkejši mi je Past Lives, ki nima kaj iskati v tej kategoriji. Prav tako to velja za Killers of the Flower Moon, ki ni slab, je pa daleč od mojstrovine. Tudi The Zone of Interest ni moja izbira, če sem iskren, pa tale nominacija za Barbie je tudi pretirana, da se razumemo. Najboljša sta mi The Holdovers in Poor Things, nato seveda sledi glavni favorit Oppenheimer. Fajn so tudi Maestro, Anathomy of a Fall in American Fiction, ki seveda nimajo šans. Zmagal bo Oppenheimer, preseneti pa lahko Poor Things, če me vprašate za mnenje.
Glavni igralec: BRADLEY COOPER (Maestro), COLMAN DOMINGO (Rustin), PAUL GIAMATTI (The Holdovers), CILLIAN MURPHY (Oppenheimer), JEFFREY WRIGHT (American Fiction)
Sami krasni fantje, samo enkratne igralske predstave. Vseeno za najboljšega izberem Paula Giamattija, takoj za njim pa Cilliana Murphyja in ostale. Slavil bo verjetno Murphy, čeprav bi si res želel, da zmaga Giamatti.
Stranski igralec: STERLING K. BROWN (American Fiction), ROBERT DE NIRO (Killers of the Flower Moon), ROBERT DOWNEY JR. (Oppenheimer), RYAN GOSLING (Barbie), MARK RUFFALO (Poor Things)
Če sem čisto iskren, me ni sesul nihče od naštetih. Saj niso slabi, ampak fantje za glavno moško vlogo so jih povsem zasenčili. Zmagal bo Robrert Downey Jr, čeprav bi bil zmage za De Nira prav tako zelo vesel. No, Mark Ruffalo se mi je zdel pretiran v svoji vlogi, Gosling tudi ni ravno presežek, Sterling K. Browna pa je povozil Jeffrey Wright.
Glavna igralka: ANNETTE BENING (Nyad), LILY GLADSTONE (Killers of the Flower Moon), SANDRA HÜLLER (Anatomy of a Fall), CAREY MULLIGAN (Maestro), EMMA STONE (Poor Things)
Same super predstave samih super deklet, kjer seveda stavim na Emmo Stone, ki je ipak najbolj preprečljiva. Odlična tudi Sandra Huller, pa seveda Annette Bening, pa Carey Mulligan prav tako, medtem ko sem do Lily Gladstone nekoliko zadržan.
Stranska igralka: EMILY BLUNT (Oppenheimer), DANIELLE BROOKS (The Color Purple), AMERICA FERRERA (Barbie), JODIE FOSTER (Nyad), DA’VINE JOY RANDOLPH (The Holdovers)
America Ferrea nima kaj iskati v tej kategoriji, pa tudi Emily Blunt po moji oceni ni v isti kategoriji kot dve briljantni temnopolti velemojstrici, kjer je skoraj nemogoče izbrati najboljšo. Tudi Jodie Foster nima šans proti njima, jebentiš, tako zelo perfektni sta. Če ne zmaga ena izmed njiju, bom zelo razočaran.
Režiser: ANATOMY OF A FALL (Justine Triet), KILLERS OF THE FLOWER MOON (Martin Scorsese), OPPENHEIMER (Christopher Nolan), POOR THINGS (Yorgos Lanthimos), THE ZONE OF INTEREST (Jonathan Glazer)
Če ne zmaga Nolan, mora zmagati Lanthimos. Če ne zmaga Lanthimos, pa mora zmagati Jonathan Glazer. Scorsese in Trietova seveda nimata šans.
Prirejen scenarij: AMERICAN FICTION (Cord Jefferson), BARBIE (Greta Gerwig & Noah Baumbach), OPPENHEIMER (Christopher Nolan), POOR THINGS (Tony McNamara), THE ZONE OF INTEREST (Jonathan Glazer)
Če ne zmaga Poor Things, mora zmagati Barbie. Če ne zmaga Barbie, pa mora zmagati Oppenheimer. Če ne zmaga Oppenheimer, pa stavim na The Zone of Interest.
Izvirni scenarij: ANATOMY OF A FALL (Justine Triet & Arthur Harari), THE HOLDOVERS (David Hemingson), MAESTRO (Bradley Cooper & Josh Singer), MAY DECEMBER (Samy Burch), PAST LIVES (Celine Song)
Past Lives in May December nimata kaj iskati v tej kategoriji. Navijam za The Holdovers, čeprav sta tudi Anatomy of a Fall in Maestro močna ravno v scenariju.
Šokiran, da so Oskarji pri najboljši pesmi popolnoma zaobšli mojstrovine iz The Color Purple in da je odlični Saltburn ostal čisto na suhem pri vseh kategorijah. No, Dream Scenario bi prav tako lahko počil nominacijo za scenarij, da o zelo dobrem filmu Air, ki ga prav tako ni nikjer, niti ne govorim. Pa še marsikaj bi lahko omenil.
Kakorkoli, se vidimo, slišimo in beremo ob polnoči!
Spet izvrstni Jeffrey Wright je Dr. Thelonious “Monk” Ellison, velecenjeni pisatelj v ustvarjalni krizi, ki mu ni jasno, da mu šov kradejo šund romani, kjer temnopolti avtorji pišejo tako, kot narekujejo trendi. In tako, da bo belopolta publika pač dobila tipični temnopolti roman. Monk se tega ne gre, Monk je nad tem, Monk meni, da to škodi temnopolti skupnosti. Monk se zgraža nad šund romani svojih pisateljskih kolegov in kolegic, ki za razliko od njega služijo dober denar, medtem ko on pisari visoko literaturo in zaman išče založnika. In potem za foro ter seveda pod psevdonimom spiše prav klasični šund roman, saj je prepričan, da ga nihče ne bo vzel resno. Itak, da se zgodi ravno nasprotno in da od založnika dobi bajno ponudbo. Še posebej, ko se skriva in ne izda svoje prave identitete. In celo nabluzi, da je bivši kaznjenec, ki mora paziti, da se ne kaže preveč v javnosti. Ko za štos od založnika zahteva celo to, da bi bilo romanu naslov Fuck, saj je prepričan, da bo to končalo kalvarijo, se zgodi ravno nasprotno in so založniki še bolj navdušeni. Drži, American Fiction, zelo fina, inteligentna, prepričljiva, realna in gledljiva komična drama, ki jo je oscenaril in režiral debitant Cord Jefferson, pred tem tv režiser, izvrstno ujame duh današnjega časa, ko je šund zasenčil kvaliteto. In ko lahko drek prodaš kot zlato, če ga zapakiraš trendovsko. Kot sem že zapisal, Jeffrey Wright je kot glavni junak, katerega mama (Leslie Uggams) se bori z izgubo spomina, sestro Liso (Tracee Ellis Ross) zadane infarkt, brat Clifford (Sterling K. Brown) pa se spopada z gejevskimi nagnjenji, zares izjemen in zares odlično ujame vse, kar od njega zahteva večplastna vloga pisatelja v krizi, ki se zaljubi v svojo sosedo Coralino (Erika Alexander), ki ji seveda najbolj zameri dejstvo, da pohvali roman Fuck. Lušten, sproščen, pa vendar zelo prebrisan in dodelan filmček.
Alamut: mojstrsko obračanje mojstrskega originala iz leta 1962. Mandžurijski kandidat je že leta 1962 izgledal tako, kot da bi ga napisal Vladimir Bartol. Nič čudnega, da je leta 2004 pod taktirko Johnathana Demmeja izgledal še bolje. Še bolj sveže, še bolj klavstrofobično, še bolj srhljivo, še bolj preroško in še bolj grozljivo. Divje realistično in tako, da človeku zastane dih. Da ne more verjeti, kaj vidi. Da se vrne na Alamut, kjer zloglasni Hasan Ibn Saba uri svoje poklicne morilce. Svoje zveste borce, ki so v zameno za raj pripravljeni umreti. Ki izpolnijo vse njegove ukaze. Tudi tistega, ki se glasi: »Ubijaj!« In če je veliki Saba uporabljal hašiš ter se skliceval na Alaha, je jasno, da bodo tisoč let kasneje, v času zalivske vojne v Iraku, uporabljali pranje možganov. Posebno metodo hipnoze, ki jo je na ameriških vojakih izvajal mefistovski doktor Atticus Noyle. Glavno orožje podjetja The Manchurian Global, ki premore več kapitala od evropske unije. In če je leta 1962 počil Frank Sinatra, sedaj poči Denzel Washington, pošteni major Ben Marco, ki ga tlačijo nočne more. Srhljivi spomini na resnico, ki so jo zabrisali z lažjo. Vse tja do njegovega soborca Raymonda Shawa (Liev Schrieber), ki kani po navodilih svoje incestuozne matere Eleanor (Meryl Streep) postati ameriški podpredsednik. In že smo pri mlademu Georgeu Bushu, ki mi je bil vedno sumljiv. Ki se mi je vedno zdel kot speči agent Osame bin Ladna. Agent, ki čaka na šifro, se aktivira in izpolni ukaz. In ne pozabite, Alamuta je napisal Slovenec. Plus Jeffrey Wright, Vera Farmiga, Kimberly Elise, Jon Voight, Ted Levine, Bruno Ganz, Ann Dowd, Miguel Ferrer, Dean Stockwell, Charles Napier in Željko Ivanek, seveda.
Novi The Color Purple je izjemna filmska stvaritev. Perfektna, emotivno mogočna, prepričljiva, enkratno zrežirana, perfektno odigrana in neverjetna zmes muzikala in socialne rasne drame, kjer se glasba in koreografske točke odlično zlijejo z znano zgodbo bestseller romana Alice Walker, ki ga je leta 1985 prvi ekraniziral že veliki Steven Spielberg. In ko smo že pri Spielbergovi verziji, tam je glavno junakinjo Celie, ki se po ukazu pretirano strogega očeta poroči z nasilnim Albertom (takrat ga je igral Danny Glover), izvrstno odigrala Whoopi Goldberg, ki zdaj na hitro odigra babico, ki novi Celie, ki jo zdaj enako izvrstno odigra Fantasia Barrino, pomaga pri porodu. Lepa in nostalgična finta krasnega filma, ki gledalca začara že takoj na začetku in ga drži, navdušuje, sesuva, melje, grabi, navdihuje in čustveno napolnjuje vse do konca odjavne špice. Pesmi, ki smo jih večinoma slišali že v broadwayskem muzikalu (novo recimo prepeva Alicia Keys) in jih je nadzoroval nad-legendarni Quincy Jones, so resnično čudovite in enkratne, koreografsko plesne točke pa so ravno prav razkošne in mogočne, da je gledalec očaran. Ganski režiser Blitz Bazawule zna izvrstno balansirati med muzikalom in tragično dramo, kar pomeni, da dobimo miks broadwayske verzije in Spielbergovega filma, kjer v vlogi nasilnega Alberta in glasne Sofie blestita spet briljantni Colman Domingo in zares neverjetna Danielle Brooks, tudi zvezda broadwayske verzije, ki je zdaj snela tudi nominacijo za oskarja. In ko smo že pri njeni Sofiji, leta 1985 jo je igrala Oprah Winfrey, ki je bila zdaj seveda producentka. Drži, novi The Color Purple je zelo po krivici finančno flopnil, dodatno sranje pa mu povzročil škandal s Taraji P. Henson (odlična, karizmatična in kot vedno zelo seksi v vlogi zloglasne pevke Shug Avery), ki je napadla nepošteno plačilo za svoje delo in se javno sprla celo z Oprah. Kakorkoli, novi The Color Purple je moje vrste film in moje vrste muzikal, ki poka po šivih od izvrstne soul in blues glasbe, pa vrhunsko zna pritisniti na čustva občutljivih in čustvenih gledalcev, ki hitro padejo na take ravno prav patetične sekvence, kjer seveda pritečejo tudi solze. Plus Halle Bailey, Louis Gossett Jr., David Alen Grier, H.E.R. in celo Ciara, jebentiš. Film za dušo, telo in srce, povedano na kratko.
Po Scenaristu in Zadnjem križu je tole že moje tretje srečanje z izjemno talentiranim filmarjem Primožem Butom, ki je tokrat režijo prepustil Žigi Rajhu, ki po navadi pri njegovih projektih opravlja delo snemalca, če se ne motim, in sam seveda prevzel naslovno vlogo plačanega morilca Boruta, ki hoče zaradi ugovora vesti storiti samomor, a ga tik pred pritiskom na petelina zmoti njegov stalni naročnik Roman (igra ga Živko Beškovnik), ki od njega zahteva še zadnji posel pred upokojitvijo. Zelo črnohumoren, gledljiv, izviren, zanimiv, domiseln in prepričljiv kratkič, narejen v maniri Scenarista, ki ga je istega leta režiral Primož But, ta mladi auteur, ki pri svojih filmih pušča svoj značilen pečat v igri, scenariju in režiji. Sicer pa film, ki se začne z ikonično Take On Me, ne more biti slab, mar ne.
Z Zhangom Yimoujem, režiserjem tele vizualno perfektne in prvo polovico malce dolgočasne wuxie, imava dolgoletno ljubezensko razmerje, saj mi je dal velemojstrovine Hero, House of Flying Daggers in The Road Home, torej tako zelo perfektne filme, da mu moram oprostiti celo mimostrel The Great Wall. No, Ying, za angleško govoreče prijatelje, Shadow, seveda ne dosega baletne in slow motion norije filmov Hero in House of Flying Daggers, ker je to preprosto nemogoče, kar pomeni, da pade v štric s filmom Curse of the Golden Flower, toda ko enkrat steče, se ga ne da ustaviti in je zares enkraten. Prav zato je škoda, da prva polovica, kot sem že povedal, gledalca dolgočasi, saj glavni junaki preveč govorijo in se predolgo časa pripravljajo na epske dvoboje, ki so nato zares orgazmični in veličastno osupljivi, če se dotaknem zgolj sekvenc z dežniki. V samo zgodbo ne bom drezal, saj je dejansko preveč zapletena in polna intrig, dvojnih iger, preobratov, zapletov in presenečenj, zato bom rekel le to, da Zhang Yimou še vedno ostaja moj najljubši kitajski režiser vseh časov.
Najnovejša ekstravaganca grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, velemojstra za bizarne, unikatne, šokantne in nepozabne filmske izlete, je še en ultimativni filmski odfuk, ki ga gledalec zlepa ne bo pozabil. Sicer pa enkratna, zabavna, drugačna, izvirna, zanimiva, bizarna, nepozabna, divja, seksualno drzna, perverzna, uživaška, odbita in monumentalno posebna pravljica o Belli Baxter (nad-briljantno jo upodobi Emma Stone), ki jo po poskusu samomora in visoko nosečo v roke vzame genialni doktor Godwin (uživaško deformirani Willem Dafoe), ki njene možgane zamenja z možgani njenega zarodka, kar pomeni, da je čez noč na stopnji majhnega otroka, ki se mora vsega naučiti znova. Totalni odklop, vam rečem. In neverjetna pustolovščina ter zgodba o odraščanju glavne junakinje, ki se z ljubimcem Duncanom Wedderburnom (strašno interesantni Mark Ruffalo) odpravi na pot okoli sveta in spozna tudi vse radosti seksa ter erotike. Še posebej, ko pride pod okrilje ostarele madam Prim (odbita Vicki Pepperdine), ki jo prodaja kot kurbo. Drži, Bella Baxter je vsak teden svojega novega življenja bolj odrasla, bolj pametna, bolj sofisticirana, bolj navihana in manj otročja ter manj blesava, Emma Stone pa vsa ta njena stanja, njena doživetja, njeno preobrazbo in njene norije, odigra tako zelo perfektno, da ji gledalec komaj sledi. Pa še slečena je večkrat. Tudi frontalno, da se razumemo, kar pomeni, da gre gotovo za eno izmed najbolje odigranih ženskih vlog novega tisočletja, ki mora to nedeljo odnesti oskarja, če imajo člani Akademije vsaj malo pojma. Da ne bomo samo o Emmi, odlični so tudi fantazijski aspekti tega filma, te, kot sem že povedal, futuristične pravljice za odrasle, kjer si Yorgos Lanthimos resnično daje duška kot še nikoli doslej. Če rečem, da je prav Poor Things najboljši film leta 2023, ne zgrešim kaj dosti. Vidite, dragi moji, tako se dela ultimativna emancipacija ženske. In genialna predelava legende o Frankensteineu. Plus oskar za Emmo Stone, ki ima zdaj po izvrstnem La la Landu že dva.
Zadnje čase svojo strast do vinilnih plošč konkretno zanemarjam in premnoge me še vedno čakajo v kartonskih škatlah, da jih poslušam, poslikam, spišem mnenje, dam v arhiv in jim izkažem vso potrebno čast. In le kaj je za mini comeback pisanja o ploščah boljše od tele maksi ludnice, na kateri prepeva nihče drug kot Carl Lewis, velemojster atletike, ki je bil takrat tudi moj junak. Ja, prav ste prebrali in prav ste slišali, Carl faking Lewis je leta 1986 izdal pesem z naslovom Break It Up in začel sanjati o karieri pop pevca, kar dokazuje tudi B stran tele vinilke, kjer isto pesem odpoje še v španščini, da bi ujel zares velik krog potencialne publike, ki ga je oboževala kot atleta. Čeprav komadek sploh ni tako napačen in je okej mešunga popa in reggaeja (posneli so tudi zelo bizaren spotek, Lewis pa je leto kasneje izdal celo album Modern Man), je Lewisova glasbena kariera hitro pogorela. Kakorkoli, imeti doma ploščo svojega športnega junaka iz mladosti, je vsekakor velika stvar. Tudi zaradi fotke na platnici.
Glede na to, da sem popolnoma ponorel za serijo Pesem ptic trnovk, ki sem jo nedavno po dolgih letih spet požrl v enem kosu, je tale mala vinilkica prišla kot naročena. Že zaradi fotke na platnici, kaj šele zaradi glasbe, ki je itak del mojega DNKja in me vedno znova spravi v močna čustva. Drži, Love Theme From Thorn Birds je ultimativni tear-jerker, ki me sesuje na prafaktorje. Je kompozicija, ki je ne morem poslušati brez solznih oči, zato sem resnično vesel, da sem jo dobil tudi na gramofonski plošči. Resda ne v originalu Henryja Mancinija, toda v izvedbi legendarnega in genialnega kitarista in komponista Juana Martina, velemojstra za flameko, ki je prav s to skladbo ujel celo prvih deset na britanski lestvici singlov. Plus zelo poslušljiva, očarljiva in zanimiva Last Farewell na B strani, ki jo je ustvaril Juan Martin in jo skupaj s Thorn Birds najdete tudi na njegovem albumu Serenade.
Zelo dober, zelo nalezljiv in zelo seksi r&b komad izjemno talentiranega in podcenjenega Erica Beneta, tudi bivšega partnerja Halle Berry, da se ne pozabi. Čeden možakar, vsekakor, ki je leta 1999 skočil nad oblake z albumom A Day in the Life, kjer je seveda tudi pričujoči komad, ki ga na tej plošči najdete v treh različnih verzijah, kjer je meni zelo ljuba tudi tista z rap vložkom.
Brenda Joy Kaplan, za prijatelje, Brenda K. Starr, dame in gospodje. Zanimiva punca, ki je konkretno zamigala v osemdesetih, ko se je prerinila celo v film Beat Street in se začela družiti z legendarnim Harryjem Belafontejem. Leta 1985 je izdala svoj debi album I Want Your Love in nad oblake skočila z uspešnico Pickin’ Up Pieces, ta trenutek pa se na mojem gramofonu rola odlična Suspicion, esenca break dance obdobja, ki povoha tudi r&b in disko, če smo že pri tem. Zelo fajn komad zelo dobrodošle maksi plošče.
Zanimiv in mainstream publiki kljub dobrim dosežkom premalo znan model. Pevec, avtor, producent in še marsikaj drugega, ki je kariero začel kot član skupine The Beck Family, tako ali drugače sodeloval z mnogimi znanimi imeni iz sveta r&b glasbe in se prebil tudi v soundtracke filmov The Taking of Beverly Hills in Sister Act, če smo že pri uspehih. No, leta 1987 je izdal solo album Your Kinda Guy, zelo solidno mešungo r&bja, popa in swinga, ki se dobro prileže ušesom, ki imajo radi tako muziko. Album glede na takratno konkurenco resda ni presežek, bi si pa vsekakor zaslužil več pozornosti in uspeha. Še posebej s komadom It’s What You Do To Me, recimo. Če se ne motim, je bil edini izdani single iz albuma komad Trade Him, ki je prav tako fajn, a žal ni ujel želenega uspeha.
Izjemni Jonthan Glazer, režiser mojstrskih in vselej unikatno zanimivih filmov Birth, Sexy Beast in Under the Skin, s katerim sem na filmskem festivalu v Cannesu spregovoril nekaj besed in prisostvoval njegovi tiskovki, nas v filmu The Zone of Interest pelje direktno v čas holokavsta, natančneje, v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer spoznamo nacistično družino Hoss, ki si v razkošni vili ustvari življenje zgolj nekaj metrov stran od pekla. Toda pozor, Glazer nam grozot Auschwitza ne pokaže, saj nas ne spusti tja in s kamero vseskozi ostaja v idili družine Hoss, kjer je oče Rudolf (Christian Friedel) prvi mož koncentracijskega taborišča, zadolžen za smrt neštetih Judov. In pazi to, zvok v hiši Hossev ni njihov, ni avtentičen in ni idiličen, saj ga Glazer zamenja s kriki ubitih Judov in streljanjem nacističnih vojakov, kar je za gledalca še bolj šokantno kot da bi bila kamera na licu mesta, kot pri ostalih filmih na to tragično tematiko. The Zone of Interest je zelo drugačen, zelo poseben in zelo originalen film o holokavstu, kjer se dejansko nikoli nič ne zgodi, čeprav se gledalec ves čas zaveda, da se vseskozi dogajajo grozljive reči, katerih pa, kot sem že zapisal, nikoli ne vidi. Drži, idilo familije Hoss ne zmotijo kriki in streljanje, ampak ukaz, da bodo očeta Rudolfa premestili drugam, kar močno razburi njegovo ženo Hedwik (igra jo izjemna Sandra Huller, tudi zvezda odličnega filma Anatomy of a Fall), ki mu svetuje, naj se pogovori kar s Hitlerjem in pove, da je njegovo mesto v Auschwitzu, kjer si je z ženo in otroki ustvaril ljubek domek. Zafukan film, pravzaprav. Po eni strani velemojstrski, po drugi pa vendarle nekoliko preveč sterilen in eksperimentalen, da bi me zares zagrabil in sesul. Pa četudi je resnično narejen neverjetno zanimivo, kar na koncu krona tudi izjemen časovni preskok v sedanji čas. The Zone of Interest je večen in še vedno aktualen opomin na holokavst, kjer tudi najbolj zagrizene naciste slej kot prej useka ugovor vesti. The Zone of Interest je tako zelo minimalističen in introvertiran, da začne iti malce na živce. Tako zelo hladen in brez emocij, da se mora namesto njega zjokati gledalec. In da glavni junak nima druge možnosti, kot da na koncu konkretno bruha, ko dobi nov ukaz o poboju Judov. Kot da bi gledal Schindlerjev seznam in iz njega izrezal skoraj vse prizore. Film, ki udari iz zasede in možgane gloda sistematična ter počasi. Ker je gledalec navajen na povsem drugačne filme o holokavstu, seveda težko sprejme to noro in pogumno Glazerjevo špuro, ki pa se na dolgi rok vendarle konkretno pritihotapi v gledalčevo podzavest in ga kljuva do naslednjega ogleda.
Tale najstniška predelava legendarnega Frankensteinea resda premore nekaj okej momentov in nekaj dovolj izvirnih fint, da je ne moremo uvrstiti med totalno sranje, toda celota je fail. Celota je neprepričljiva, malce zoprna, nekonsistentna, površna in preveč otročja mladinska love story, kjer je fant pač starodavni kip, ki ga v življenje čudaške najstnice Lise (Kathryn Newton) seveda prinese udar strele. Drži, Lisa domov dobi fanta, ki je bil prej kip, zdaj pa je Frankensteinova pošast (Cole Sprouse), katero je seveda treba nagnati v solarij, da se ji pogliha koža na obrazu. Zgodba o odraščanju z napako, torej. In double bill s filmom Warm Bodies, kjer se je glavna junakinja zaljubila v zombija. In pazi to, scenarij za Liso Frankenstein je napisala slovita Diablo Cody, režije pa se je lotila Zelda Williams, hčerka pokojnega Robina Williamsa, da se ne pozabi. Komična grozljivka, torej. Premalo zabavna za malce bolj zahtevno publiko, in premalo grozljiva za mladino, zato je bil flop več kot pričakovan.
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 