Dedek gre na jug (2023)

Dedek gre na jug, velika vrnitev Vincija Vogue Anžlovarja, ki si jo je prvotno, če se ne motim, zamislil priznani fotograf in fotoreporter Marko Pigac, je nekakšno nadaljevanje slovitega filma Babica gre na jug, ki je leta 1991 zmagoslavno in ikonično začel novodobni slovenski film, zato ni čudno, da uvodni prizor v studiu začne Aljoša Rebolj, nekdanji tv zvezdnik, ki je v Babici igral krupjeja. Drži, Dedek je veliko bolj dovršen, bolj kompleksen, bolj prepričljiv in bolj dodelan kot Babica. Ali drugače, to, kar je manjkalo Babici, ima Dedek, ta nadgradnja Babice, kjer v prvi vrsti stojita Vlado Novak in Boris Cavazza, nekdanja glasbenika in najboljša prijatelja, ki se podata na svojo poslednjo odisejo. Na svoj ultimativni Bucket List, kjer sta pred let igrala Jack Nicholson in Morgan Freeman. Itak, Cavazza ima raka v zadnjem štadiju, zato ga Novak skupaj z morfijem ukrade iz bolnice, njun cilj pa je pot v Srbijo, kjer bi rad Cavazza po mnogih letih spet srečal svojo ultimativno ljubezen Nado (Ksenija Mišić). Dedek je kot Babica torej klasični road movie, ki pa mu Anžlovar doda še kriminalko, triler in ciganski vestern, če hočete, saj glavnima junakoma pot prekriža mlada in seksi deklina Esma (odlična Zala Djurić), ki jo preganjata psihopatska plačanca Esad (Nenad Tokalić) in Miki (Maruša Majer), kar pomeni, da se vsi skupaj zatečejo k njeni ciganski žlahti, kjer ju pričaka filmofilski Burduš (Goran Navojec), desna roka njenega očeta (Senko Velinov), ciganskega kavboja, ki bi zanjo seveda dal življenje. Zelo dober film, kjer Anžlovar spretno zmeša več žanrov in karizmatično zabava, sprošča ter navduši gledalca, ki ga zmoti le preveč karikirani in neprepričljivi Jonas Žnidaršič, ki igra policijskega inšpektorja, katerega med njegovimi trapasti monologi začudeno gleda tudi soigralec Dario Varga. Film, ki ga slovenski film potrebuje.

Ocena: 8/10

Machine Gun Preacher (2011)

Marketing tega filma je bil popolnoma zgrešen, zato ni čudno, da sploh ni dobil prave kino distribucije, kar je škoda, saj gre za družbeno pomembno zgodbo reševanje sudanskih otrok, ki jih že vrsto let terorizira zlogasni Joseph Cony. Gledalec bi lahko iz naslova in postra namreč razumel, da gre za nekakšno Rambo akcijo Gerarda Butlerja, za kako grindhouse pizdarijo, ne pa za resničnega borca za pravice otrok in fajterja proti sudanskim  barabam. Aham, Butler je Sam Childers, bivši bajker, alkoholik in džanki, ki s pomočjo žene Lynn (Michelle Monaghan) najde boga in se popolnoma spremni. Ali še bolje, ki svoje osebne pizdarije rešuje v Sudanu, kjer zgradi dom za otroke brez staršev in tudi aktivno sodeluje v boju proti možem Josepha Conyja. Problem, ki ga ima ta film je poleg tega, kar sem že omenil, tudi to, da ni čisto prepričan, ali naj bo akcija ali drama, torej, ali naj se dogaja na fronti, kjer Butler kot Rambo strelja nasprotnike, ali naj bo odgovorna drama, ki gledalcem predstavlja resen problem modernega časa. Zato ostane nekje vmes, nekje med dobrim in povprečnim filmom, ki mu tudi Butler ni povsem kos, če sem zares iskren.

Ocena: 6/10

Babica gre na jug (1991)

Evo ga, mitski, kultni, legendarni, ikonični in prelomni film slovenske kinematografije, sicer pa prvi slovenski film v samostojni Sloveniji, ki je povrnil upanje v slovenski film in iz režiserskega debitanta in študenta režije Vincija Vogue Anžlovarja, pred tem igralca v Kozoletovem filmu Usodni telefon, naredil senzacijo. Tudi zato, ker je dobil denar od Japoncev. In zato, ker mu je uspel megahit, do Košakovega Outsiderja najbolj gledan slovenski film, ki je preporodil slovenske filme in pomenil nov začetek kot je nov začetek pomenil prvi slovenski celovečerec Na svoji zemlji davnega leta 1948. Babica gre na jug je klasični road movie, ali če hočete, road movie komedija o ostareli Sari (Majolka Šuklje), ki pobegne iz doma upokojencev in se na cestni odisejadi v starem mercedesu pridruži faliranemu glasbeniku in saksofonistu Davidu (Bojan Emeršič), ki ga zaradi pomanjkanja denarja stanodajalec vrže na ulico. Buddy Buddy pizdarija, torej. Ali če hočete, Harold and Maude po slovensko, le da se glavna protagonista ne zaljubita, saj on oko vrže na čedno pevko Lauro (Nataša Matjašec), še eno brezciljno anti-junakinjo, ki ji prideta David in Sara v njenem kaotičnem lajfu več kot naročena. Babica gre na jug ima svoje nepozabne momente, ki so do danes seveda ponarodeli in postali DNK slehernega Slovenca, ki je odraščal in živel v devetdesetih. Pa tudi gledljiv, sproščen in simpatičen film je, da ne bo pomote. Toda kot celota gre še vedno za precej površen, nedodelan, mestoma neprepričljiv in celo razvlečen izdelek, ki v svojih od Japoncev zahtevanih 90 minut vtakne številna mašila, ki so tam samo zato, ker pač morajo biti. Je pa zanimivo, da me Babica ni prepričala že leta 1991, ko sem bil mulo, kot me ne prepriča tudi zdaj, ko imam za sabo milijardo filmov in filmskih izkušenj več. Očitno res ni moje vrste film in moje vrste dramaturgija, pa čeprav ne morem reči, da gre za slab film, ki mu manjkajo usodne filmske prvine. Plus Gojmir Lešnjak, Marko Derganc, Aljoz Svete in še kdo, ki uživa v odbitih stranskih vlogicah.

Ocena: 6/10

Sivi kamion crvene boje (2004)

Romeo in Julia z napako. Izjemno simpatična, tekoča, dinamična in ravno prav zabavna ljubezenska zgodba iz bivše Jugoslavije, iz leta 1991, iz časa, ko je šlo vse k vragu. Tudi država, ki je ni več, tudi prijateljstva, ki jih je uničila državljanska vojna. In na cesti, v svojem novem, ukradenem Mercedes Benz tovornjaku, je Ratko (Srđan Todorović), bivši arestant, Bosanec in daltonist, ki ga rajcajo samo tovornjaki. Ki vedno znova ukrade nov tovornjak, pristane v zaporu in vajo ponavlja do onemoglosti. Tip v tovornjaku živi, ga voha, občuduje in ljubi. Kot žensko, le da seks zamenja s pritiskanjem na gas. In potem ga zmoti Suzana (Celjanka Aleksandra Balmazović, ki zna infantilno marginalne lahkoživke igrati bolje kot Juliette Lewis in Winona Ryder), uporniška Srbkinja in priložnostna pevka ter slikarka, ki hoče na morje. Ki hoče iz Beograda. Ki hoče na prosto. Drugam. Tja, kjer ni skrbi. Tja, kjer se bo lahko odklopila do konca. Tja, kamor je beograjska klima ne spusti. Ratko in Suzana, hudo različna in hudo enaka. Oba sila preprosta in zasanjana. Z željo živeti v svojem svetu. On s tovornjakom, ona ob morju. Hollywood ju ne zanima, na Disneyland se požvižgata. Črno in belo. Tudi takrat, ko skupaj pokadita džoint in si privoščita romantičen seks. In Ratko vendarle ugotovi, da je ženska boljša od tovornjaka. Pa četudi je malo pred tem seksala s črncem. Njemu je vseeno. Barve ga ne zanimajo. Zanima ga srce. Tako kot režiserja Srđana Koljevića, ki obvlada karakterizacijo. Ki ima dušo. Ki ve, kako se posname filma za gledalca. Film, kjer Slovenka igra Srbkinjo, slovenski jezik pa se sliši samo med vojaki, ki se strahopetno umaknejo tanku Jugo armije. Pač film, kjer ni prostora za Slovence. In film, ki nam pove, da vojno lahko premaga le ljubezen. Pa nenavadna, marveč posebna in čudežna. Taka, kot jo imata Ratko in Suzana, Romeo in Julia z napako.

Ocena: 8/10

Maratonci trče počasni krug (1982)

Najbolj črna in pravzaprav edina prava črna  jugoslovanska komedija, ki jo po pogumu in izvirnosti prekaša samo Davitelj protiv davitelja, ki ga je ravno tako režiral maestro Slobodan Šijan. Da je Slobodan Šijan leta 1982, po kultnem mega hitu Ko to tamo peva, največji jugo uspešnici vseh časov, posnel ravno Maratonce, vrhunsko in ikonično črno komedijo, ne preseneča, saj je rabil nekaj divjega. Nekaj takšnega, da bo ohranil renome in presegal Ko to tamo peva. Da bo ostal najbolj kul in aktualen jugoslovanski režiser vseh časov. Uspelo mu je. Na celi črti. Z odlično mešanico črnega humorja, romantike, nostalgije in čisto pravega gangsterskega filma, ki ga krona čisto pravi mafijski obračun. Prav imate, ko človek gleda veliki finale, veliki dvoboj družin Topalović in Piton, se spomni filma Bonnie and Clyde. Prelomne akcijske kriminalke iz šestdesetih, ki je več kot vplivala tudi na Slobodana Šijana. In ko gleda ostarelega, bradatega, sivega in tečnega Maksimilijana Topalovića (Milivoje Tomić), najstarejšega člana družine, ne more mimo Broja Jedan, legendarnega junaka stripov o Alanu Fordu. Toda Maratonci niso Alan Ford. Maratonci so zgodba o družini, ki se preživlja s pogrebi in izdelovanjem krst. O družini, ki si je kupila krematorij in šla s časom naprej. O družini, kjer pod isto streho živi pet generacij. In o družini, kjer najmlajši član Mirko (Bogdan Diklić) ni najbolj navdušen nad pogrebnim biznisom, saj se raje zanima za filmsko umetnost, pa še v Kristino (Jelisaveta Sablić), hčerko Bilija Pitona (Zoran Radmilović), dobavitelja krsta, se zaljubi, kar je itak totalna pizdarija, saj so njegovi Topalovići z njim na smrt skregani. Itak, Bili Piton hoče denar, Topalovićem napove vojno in jim zagrozi celo s požigom hiše. Nepozabna klasika evropskega slovesa, ki v osnovno šolo pošlje prav vse filme Emirja Kusturice. Plus Pavle Vujisić, Bata Stojković in Mija Aleksić kot Milutin, Laki in Aksentije Topalović. Stripovski film, če prav pomislim. Postavljen v leto 1935, ko so najbolj bogati meščani pogrebniki, kriminalci pa služijo z ropanjem grobov. Čisti kaos, jebentiš. In idealna kulisa za mojstrsko črno komedijo, ki zagotavlja, da je samo smrt najbolj donosen posel.

Ocena: 9/10

Horizont: 500 Wattov

Draga družba, tole je esenca glasbenega presežka slovenske muzike, ki zveni tako zelo dobro, da bi jo lahko takrat zavidali tudi Donna Summer, Chick Korea in Weather Report. Monumentalna fuzija avantgarde, funka, jazza, popa in soula, na katero bi bil ponosen tudi Quincy Jones, jebentiš. In ultimativna klasika slovenske glasbe, o kateri bi se moralo govoriti veliko bolj naglas. Čista kultna roba, vam rečem. Sicer pa skupina, kjer je prepeval nihče drug kot nad-izjemni Vlado Kreslin, ustanovni član pa je bil nihče drug kot naš zlati fant Miro Čekeliš, ki je razturaval in haral že mnogo let pred Hazardi. Če se ne motim, je tale mitska pesem nastala leta 1978, ko je Čekeliš skupino Horizont že zapustil, je pa fantastično nadaljevanje prav tako briljantne Glej čudo iz leta 1975, kjer pa je bil Čekeliš definitivno na bobnih. Čista norija in tako krasna muzika, da komaj verjamem, da so jo delali Slovenci. In to že v sedemdesetih.

Big Pun: Capital Punishment (1998)

Evo ga, glasbeni prvenec izjemnega raperja Big Puna, ki je ujel celo peto mesto na Billbordovi lestvici in tega zajetnega MCja, ki je umrl samo dve leti kasneje, star komaj 28 let, butnil med velike zvezde takratne hip hop scene. Že tri leta pred izdajo tega zdaj ikoničnega in zelo dobrega albuma, ki sem ga na dvojni vinilki za darilo dobil od svojega dragega brata, ki točno ve, s čim me lahko zelo razveseli, je Big Pun gostoval na albumu Jealous Ones Envy, ki ga je izdal njegov kolega Fat Joe, s katerim sta seveda ustanovila tudi skupino Terror Squad, ki je debi album izdala leta 1999 in nasula uspešnico Whatcha Gon’ Do, ki je Big Puna, ki je takrat tehtal več kot 300 kil, ruknila še višje na lestvicah popularnosti in priljubljenosti. In pozor, Pun je bil tudi prvi latino raper, ki je svojo ploščo prodal v platinasti nakladi. Itak, prvi orjaški hit je bil I’m Not a Player, ki mu je sledil enako uspešni remiks Still Not a Player, na polno pa so sekali še You Came Up, Glamour Life (feat. Fat Joe), Caribbean Connection (feat. Wyclef Jean), Beware, Super Lyrical, You Ain’t a Killer, Twinz (feat. Fat Joe), You Came Up (feat. Noreaga) in recimo Parental Discretion (feat. Busta Rhymes), kjer so skoraj vsi dobili še videospote, ki jih znam še vedno na pamet. Stari dobri 90’s rap, dame in gospodje. In muzika za moje ušesa in dušo, ki ji čas ne more do živega. Big Pun je na tem albumu pokazal svoj izvrsten talent za rime, za flow in za samozavestno prezenco na mikrofonu, ki je takoj začarala številne oboževalce, ki so pokupili kar milijon izvodov. Žal je njegov drugi album Yeeeah Baby izšel dva meseca po njegovi prerani smrti.

Bomb the Bass: Into the Dragon (1988)

Po Say a Little Prayer maksiki, o kateri sem pisal pred časom, je danes pravici končno zadoščeno! Into the Dragon, masterpiece britanske hip hop, dance in elektro skupine, ki je bila dejansko zgolj alias genialnega Timothyja Simenona, je znova v mojih rokah! Tokrat v vinilni izdaji, kar je epski spomin na kaseto, ki sem jo imel kot mulo. In ki me je za vedno okužila s komadi Beat Dis, Don’t Make Me Wait, Say a Little Prayer, Megablast in Beat Dat. Moja glasbena izobrazba, jebentiš. In tako zelo ikoničen, legendaren in velemojstrski album, da še zmeraj komaj diham. Nekoč, kot sem že povedal, na kaseti, zdaj pa končno na vinilki, kjer poka še bolj odločno, še bolj divje, še bolj noro in še vedno zelo aktualno ter inovativno. Nešteto samplov, nebroj norih idej in enkratna fuzija rapa, dancea in elektronike, ki je za vedno eden mojih najljubših albumov vseh časov.

Tole norijo sem dobil takrat, ko je pri nas divjala Samantha Fox, torej še pred prihodom prvih hop hop kaset, kjer sta na mojem kasetofonu najprej kraljevali skupini Public Enemy in N.W.A. Res klasika mojega otroštva. In muzika, ki me še vedno spravi na noge tudi ob treh zjutraj. Plus filmski odlomki in še kaj, kar se je za vedno zapisalo v moj glasbeni DNK. Je pa zanimivo, da je album ostal na hladnem v ZDA in je solidno letel zgolj v Britaniji, je pa res, da je komad Beat Dis za kratek čas ujel prvo mesto ameriške Dance Billboard lestvice. Kakorkoli, Into the Dragon je monumentalna glasbena ludnica, ki jo je moja zbirka vinilk čakala res dolgo časa, zato sem danes resnično vesel kot leta 1988, ko sem kasetno verzijo prvič vtaknil v svoj kasetofon in popolnoma ponorel.

Nirvana: Nirvana (2015)

Izjemna vinilna kompilacija največjih hitov ikonične Nirvane, ki mi kot nekomu, ki ni bil nikoli posebej zainteresiran za njihove albume, povsem zadošča. Tole je zame vse, kar moram vedeti o Nirvani, tej glas generacije grunge skupini, ki mi ni nikoli zares dogajala, pa četudi sem takrat konkretno padal na Pearl Jam, Stone Temple Pilots, Soundgarden in Alice in Chains, če omenim samo nekatere prvake alternative iz devetdesetih. Kurt & co. se mi zdeli vedno preveč, kako naj rečem, “klošarski”, če veste kaj mislim. Premalo frajerski in premalo pozerski za moj okus. Meni je dogajal Eddie Vedder, pa jasno da Chris Cornell, medtem, ko se mi je zdel Kurt vedno preveč depresiven, zanemarjen in trpeč. Je bil pa prav Kurt najbolj prelomen, najbolj popularen in največji izmed njih. Glas Generacije X in ikona alternativnega roka, ki je v treh letih aktivne kariere s svojima fantoma Davidom Grohlom on Krisom Novoselicem pustil neizbrisen in večen pečat v rock muziki. Če pozabim na prvenec Bleach iz leta 1989, je jasno, da je Nirvano naredil legendarni album Nevermind, kjer je seveda tudi epska mega uspešnica Smells Like Teen Spirit, kateri so sledile še Come As You Are, Lithium in In Bloom, ki jih vse po vrsti najdete tudi na pričujoči vinilki največjih uspešnic. Danes se mi ti komadi zdijo dosti bolj fajn kot nekoč, ko mi niso pa niso šli v uho, zato je jasno, da sem tole ploščo zagrabil in nabavil v trenutku, ko so jo ozrle moje oči. No, drugi, prav tako legendaren album In Utero, kjer so pokale Hear-Shaped Box, All Apologies, Rape Me in Dumb, ki so seveda prav tako del moje nove plošče, je Nirvanin status mega zvezdnikov zabetoniral še bolj konkretno. Da o izjemnem in instantno legendarnem nastopu na MTV Unplugged, kjer so zapeli tudi Bowiejevo The Man Who Sold the World, niti ne govorim. No, plošča MTV Unplugged in New York je izšla nekaj mesecev po Kurtovi smrti, ko je šla Nirvana že v tri krasne, je pa krasen spomin na nastop, ki se je takrat zaradi akustike dotaknil tudi mene. Kakorkoli, tole je nujna plošča. Še posebej za nekoga, ki Nirvane ni nikoli zares cenil in mu je zdaj po mnogih letih vsaj približno jasno, da gre za močne, pomembne in prelomne komade nekega časa, ko je grunge v prah sesul heavy metal in vse rock & roll pozerje.

Borbike (2022)

Drži, Slovenci smo po zaslugi režiserke, scenaristke in montažerke Nike Jurman že leta 2022 dobili svojo Barbie, ki je za slovenske razmere, kjer se pač nenehno borbamo, Borbie, kar je fina besedna igra. Veliki zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega neodvisnega filma, da se ne pozabi, sicer pa zelo domiselna, zabavna, satirična in interesantna kratkometražna animiranka, ki napravi prebrisan in neusmiljen atentat na kvazi ljubljansko meščansko elito, kamor hoče ambiciozna fotografinja, ki seveda ni doma v Ljubljani, zato ima težave z asimilacijo. Ali ko bi zapel Jan Plestenjak: “Ona sanja o Ljubljani.” Še posebej, ko prijateljicam, skrajno zoprnim influencerkam, modnim gurujkam in jetsetovskim kuram, predstavi svojo idejo za njihov prihajajoči fashion show. Drži, Borbike kritizirajo tisto, kar drugi ne upajo. In tisto, kar se je po Ljubljani razpaslo in razbohotilo v ekstremne razmere, kjer je vsakdo, ki misli drugače, navaden kmet, ali podeželski Kekec, če povem bolj razumljivo. Toda pozor, ko glavna junakinja pride na deželo, je stvar zelo podobna, saj so tam ljudje isti kot v mestu, le da so zamenjali lokacijo.

Ocena: 8/10

Baby Reindeer (2024)

Malo jača serija, bi rekli v Velenju. Sicer pa presenetljiva Netflix uspešnica, kjer sem vseh sedem delov pogoltnil tako obsedeno kot je glavna anti-junakinja Martha (briljantna Jessica Gunning), psihopatska ex-odvetnica, obsedena z glavnim junakom, faliranim komikom Donnyjem Dunnom (odlični Richard Gadd), ki na lastni koži spozna, kaj pomeni imeni ultimativno zalezovalko, po domače, stalkerko, proti kateri Kathy Bates iz mojstrovine Misery, nima za burek. Drži, tudi Glenn Close iz klasike Fatalna privlačnost in Evelyn iz trilerja Play Misty For Me, nimata šans proti Marthi, ki je še bolj nora in vztrajna kot je bil Jim Carrey v črni komediji The Cable Guy, in Robert De Niro v trilerju Cape Fear. Tole je nova dimenzija zalezovanja, ki traja več let in ki ga je glavni igralec, sicer tudi kreator in avtor istoimenske odrske predstave, doživel tudi v resnici, kar je sploh totalna norija, jebentiš. In pazi to, zalezovanje je tako zelo precizno, načrtno, kompleksno, perverzno, strastno, predano in divje, da se žrtev in storilec povežeta tako močno kot sta se povezala mučitelj in žrtev v kultnem Nočnem portirju. Med njima ni več razlike, kar pomeni, da Donny Martho pogreša, ko kak dan ne dobi njenih fukjenih mailov, ali ko ga ne čaka na avtobusni postaji zraven lokala, kjer dela kot natakar. Vrhunska serija, vem rečem. Prepričljiva, zanimiva, napeta, realna, konkretna in taka, da zagrabi in ne spusti, dokler gledalec ne pride od odjavne špice zadnje epizode. Pa dramsko in emotivno zelo globoka, saj pokaže tudi background glavnega junaka. In vse prelomnice njegovega zajebanega lajfa, ki so ga pripeljale do točke, ko mu je pasalo, da ga je v lokalu ogovorila in pohvalila ženska kot je Martha. Tempirana bomba, ki je komaj čakala na take vrste moškega, ki hrepeni po pohvali in pozornosti tudi za ceno sesutja lajfa. Baby Reindeer, sicer tudi vzdevek, ki ga Martha nameni Donnyju, ki se med njenim zalezovanjem zacopa v trans žensko Teri (zelo solidna Nava Mau) in podvomi v svoja spolna nagnjenja, je verjetno res najboljša in najbolj dovršena zalezovalska zgodba vseh časov. In serija, ki res upraviči vse pohvale.

Ocena: 9/10

Nebesa pod Triglavom (2024)

Najnovejši izdelek Davida Sipoša (kot berem, je bil producent, medtem kot je za režijo in scenarij poskrbel Matjaž Feguš) svetovnega prvaka studia Sipoš, ki denar za svoje neodvisne filme dobiva tudi na Kickstarterju in je skozi leta postal prava filmska ustanova in edini slovenski auteur, če prav pomislim, je začetek predvidene trilogije, ki bo opisovala in se spominjala prezrtih dogodkov iz druge svetovne vojne. Domobranski film, če povem direktno. Ali še bolje, anti-partizanski, saj pripoveduje zgodbo mladega fanta, ki se znajde med norijo nemško-italijanske vojske in partizanske osvobodilne fronte, ki pa, kot menita Sipoš in Feguš, ki je scenarij napisal po spominih Rudija Kolariča, ki je po vojni pobegnil v ZDA, saj je bil njegov oče, sicer uspešen trgovec, povojni ujetnik, povzroči še več gorja kot okupator. Drži, Sipoš in Feguš bosta kot kaže sesuvala OF in nam pripovedovala zamolčane partizanske zločine, kar bo mnogih seveda zelo všeč, spet mnogi pa se bodo seveda močno zgražali. Je pa film vizualno zelo lep in dobro narejen, zato je škoda, da je zgodba premalo natančna in premalo kompleksna, saj vse dogodke zgolj nakaže in površno ošvrkne. Ali drugače, če ne bi gledalec pred ogledom prebral opisa zgodbe, ne bi imel pojma, kaj točno gleda. Kdo je sovražnik, kdo prijatelj, kdo je kriv, kdo pa nedolžen. Preveč romantičen, poetičen in ezoteričen film, torej, pa četudi pripoveduje kruto in krvavo obdobje slovenske medvojne zgodovine.

Ocena: 6/10

Starsky & Hutch (2004)

Celovečerna verzija kultne istoimenske serije iz sedemdesetih, kjer se na koncu seveda pojavita originalna Starsky in Hutch, ki sta ju kot veste igrala Paul Michael Glaser in David Soul, kar je čudovita ideja in dobra finta, izvrstno ujame esenco sedemdesetih in atmosfero nekoč zelo priljubljene serije ter prebrisano zmeša nostalgijo z moderno akcijo ter komedijo, kjer so bili takrat Ben Stiller, Owen Wilson in Vince Vaughn seveda nad oblaki. Super film, če povem direktno. Za spoznanje manj briljanten kot pri prvem srečanju v temi kinodvorane, a še vedno nad večino novih akcijskih komedij, ki nimajo pojma, kako se prebrisano zabava gledalce. V režiji Todda Phillipsa, da se ne pozabi, takrat vročega po Old School, kjer je bil prav tako glavni Vince Vaughn, kateremu je družbo delal Will Farrell, še en glavni plejer takratnih komedij, ki se tokrat pojavi samo na cameo vlogici. Le toliko, da je zraven. Le toliko, da je del številnih nepozabnih easter eggov, kot radi rečemo insajderskim štosem, v katerih najbolj uživajo poznavalci, filmofili in fani. Drži, Ben Stiller in Owen Wilson sta nova Starsky in Hutch, malce štorasta policista iz Bay Cityja, ki morata stopiti na prste zlikovcu Reeseu Feldmanu, ki ga seveda igra Vince Vaughn. Tako se dela poklon seriji iz sedemdesetih, jebentiš. Tako, da si blesav in hkrati genialen. Tako, da si nostalgičen in hkrati moderen. Plus cela plejada enkratnih stranskih vlogic, kjer svojih pet minut ujamejo Snoop Dogg, Carmen Electra, Amy Smart, Fred Williamson, Chris Penn, Jason Bateman, Juliette Lewis, Molly Simms, Terry Crews in seveda Brande Roderick, nekdanja Playboy nagica.

Ocena: 8/10

Class of 1999 (1990)

Kultna roba iz začetka devetdesetih, sicer pa ekstremna nadgradnja filma Class of 1984, ki ga je leta 1982 prav tako posnel Mark Lester, takrat specialist za šund akcionerje, ki je imel za sabo Commanda, Armed and Dangerous in Firestarterja. Žepna inačica Terminatorja, če hočete. Z budžetom, ki ga je ravno prav, da eksplozije in posebni efekti delujejo dobro in dovolj prepričljivo še danes. Drugače pa klasična zgodba o srednji šoli, kjer so učenci podivjali in se spremenili v preveč razposajene delinkvente in tolpe, kar pomeni, da jim ravnatelj (igra ga Malcolm McDowell) v razred pod taktirko čudaškega vladnega uslužbenca (igra ga Stacy Keach) pošlje tri nove učitelje (igrajo jih Pam Grier, John P. Ryan in Patrick Kilpatrick), ki morajo narediti red. Drži, tole ni Stand and Deliver iz leta 1988, kjer je učitelja igral Edward James Olmos, pa The Principal iz leta 1987, kjer je novi ravnatelj postal James Belushi, tole je futuristično akcijska norija, kjer so novi učitelji v resnici kiborgi in ultimativne ubijalske mašine, sprogramirane tako, da poskrbijo za disciplino za vsako ceno. Najprej s šeškanjem riti in borilnimi veščinami, nato pa z lomljenjem kosti, ko je to potrebno. Aktualen film, pravzaprav. In idealen za današnje razpuščene učence na mnogih srednjih šolah, ki bi potrebovali prav takšne učitelje. Seveda ne tako ekstremno, kar v drugi polovici pokaže in ponudi tale film, kjer se začne divja vojna med učenci in učitelji. Med mladino in mašinami, ki so tako zlobne in brezkompromisne kot Arnold Schwarzenegger v prvem Terminatorju. Kultna roba, kot sem že zapisal. Pa cel kup znanih ikoničnih fac, v prvih vrstah, seveda. In kar nekaj nepozabnih sekvenc, ki filmu zagotovijo guilty pleasure status. Plus Bradley Gregg in Traci Lind, da se ne pozabi.

Ocena: 6/10

Monster Mash (2024)

Michael Madsen, ki filme še vedno štepa hitreje kot rastejo gobe po dežju in kot prsata prostitutka zamenja strank v enem tednu, je doktor Frankenstein, ki se mu po robu postavijo Dracula, volkodlak, mumija, nevidni mož in še kdo, saj morajo ustaviti njegovo divjo idejo o kreaciji ultimativne pošasti. Drži, tole je greatest hits old school junakov grozljivk, narejen tako zelo mizerno in bedno, da gre za resnega kandidata za najslabši film novega tisočletja. Ultimativna B roba, ki si fatalni žebelj v krsto zabije tudi zato, ker se jemlje tako zelo resno.

Ocena: 2/10

Five Nights at Freddy’s (2023)

Bože mili, kako zanič grozljivka je tole. Narejena po istoimenski video igri in tako zelo prozorna, otročja, trapasta, dolgočasna, nezanimiva in čisto nič strašljiva, da gledalec komaj verjame. Pa še standardno zoprni Josh Hutcherson, ki igra delinkventnega čuvaja Mikea Schmidta, ki mora paziti na zapuščeno picerijo, kjer norijo animatronična bitja, stoji v prvi vrsti, kjer ga mučijo tudi tragični spomini iz mladosti. Five Nights at Freddy’s sicer orjaški hit leta 2023, zgleda kot visokoproračunska predelava franšize Puppet Master, ki nima pojma, ali naj bo grozljivka za odrasle, ali pravljica za osnovnošolce. Isti drek kot leta 2021 posneti Willy’s Wonderland, torej.

Ocena: 3/10

Road House (2024)

Prvi Road House, kjer je bil leta 1989 glavni Patrick Swayze, je bil vsaj guilty pleasure, drugi, kjer je letos pod taktirko režiserja Douga Limana glavni Jake Gyllenhaal, pa je zgolj nepotreben, prazen, neprepričljiv, dolgočasen in slabo narejen rimejk, kjer resnično uživa samo zloglasni UFC šampion Conor McGregor, ki igra divjega, odbitega, psihopatskega in naspidiranega negativca Knoxa, ki ima idejo, da nastopa v stripu namesto v filmu. Leta 2015 so nam z rimejkom sesuli Point Break, še eno Swayzeovo kultno robo, leta 2011 so nam podrekali Footloose, še eno nepozabno klasiko iz osemdesetih, leta 2004 pa so bili vsaj tako pametni, da so v Dirty Dancing 2 Swayzeu ponudili cameo vlogico in film potegnili iz povprečja. Hollywood pač. Tovarna, ki ima idejo, da gledalci potrebujejo rimejke filmov, ob katerih so rasli, kar je tako zelo butasta ideja, da komaj verjamem. Prvi Road House, ki ga je posnel Rowdy Herrington, je bil, kot sem že nakazal, kul, gledljiv in frajerski, drugi pa je res zanič, pa še Gyllenhaal, ki je sicer odličen glumac, je tako zelo sterilen, slab, neprepričljiv in brezvezen, da ga gledalec komaj gleda. Novi Road House je resen kandidat za najslabši film leta 2024, saj nam je zapacal kultno robo s konca osemdesetih.

Ocena: 3/10

Immaculate (2024)

Sydney Sweeney, trenutno najbolj vroča, najbolj aktualna in najbolj zanimiva mlada igralka, torej tisti pravi Hollywood new blood, ki filme štepa kot po tekočem traku, je Cecilia, mlada nuna, ki pride v italijanski samostan sredi vukojebine in na svoji koži občuti vse klišeje grozljivk o nunah, obsedenosti s hudičem, sektah, veri in nunsploitationu, kjer boste našli tudi znamenitega Rosemaryjinega otroka, ki ga je pred davnimi leti posnel Roman Polanski. Film ni napačen, pa nekaj dobrih elementov omenjenih žanrov in podžanrov ponudi gledalcu, toda kot celota ne ujame presežka in se zadovolji s solidno mešanico psihološke ter mesene grozljivke, kjer Cecilia, nova Marija, proti koncu postane ultimativni angel maščevanja.

Ocena: 6/10

Sex and the City 2 (2010)

Že dejstvo, da ima Carrie Bradshaw (Sarah Jessica Parker) na majici napis J’Adore Dior, jasno nakaže bistvo drugega dela filma Seks v mestu. Jp, to je praznik glamurja, kiča, bleščic in vsega tistega, o čemer sanjajo ženske. To je film, kjer se ženske preoblačijo še večkrat kot Madonna v Eviti. In film, kjer celo zategnjene Arabke pod svojimi rjuhami nosijo aktualne modne trende. Prav zato so očitki, da Seks v mestu poneumlja nežnejši spol, se pravi očitki, ki jih mečejo kvazi intelektualci, skrajno debilni in totalno neumestni. To nista Shakespeare in Tolstoy, to je sproščena žurka štirih prijateljic, štirih kultnih junakinj tv serije, ki gredo tokrat v Abu Dabi. Na odklop, na zabavo, na razvajanje od jutra do večera. Drži, Abu Dabi je novi Dubai, kjer že letalo lokalnega šejka (Art Malik) izgleda bolje od najbolj prestižnega hotela v Dubaju. Da Samantha (Kim Cattrall), ki nas v uvodu filma spomni na komedijo Porky’s, Miranda (Cynthia Nixon), ki izgubi službo, Charlotte (Kristin Davis), ki jo skrbi nova varuška, in Carrie, ki spet sreča Aidena (John Corbett), uživajo kot še nikoli, seveda ni treba posebej poudarjati. To je pač njihov praznik, njihov ladies night, kjer ni prostora za slabo voljo. Tipični ženski film, kjer so moški samo za zabavo in za razvajanje. Ne ravno tipična epizoda Seksa v mestu, bolj komedija o štirih babnicah, ki gredo na počitnice. Že viden kliše brez želje po globini, slabši od prvega dela iz leta 2008, ki pa kljub povprečni dramaturgiji vendarle nima nekih hudih težav. Še posebej v kontekstu babje žurke, ki jo že na gejevki poroki napove Liza Minnelli, posebna gostja s svojo inačico pesmi Single Ladies. Da se Samantha malce kasneje na premieri novega filma Jerryja Smitha Jerroda (Jason Lewis) pojavi v isti obleki kot Miley Cyrus, je seveda jasno, povsem razumljivo in super štos, ki ga brez težav nese le Seks v mestu, film, ki brez sramu dela reklamo za novo knjigo Suzanne Summers. Jasno, Mr. Big (Chris Noth) si ob vsem rompu, pompu, kiču, blesčicah in soju žarometov zaželi le ležanja na kavču in gledanja črnobelih filmov. Okej filmček, z namenom neobremenjene sprostitve žensk, ki v resničnem življenju nimajo časa in denarja za Abu Dabi. Ter dokaz, da so kvazi intelektualci najbolj jezni takrat, ko jim servirajo film, v katerem so moški le za okras.

Ocena: 7/10

BO$$ (1969-2024)

Že marca je umrla BO$$ (Lichelle Marie Laws), ena najjačih raperk vseh časov, ki je leta 1993 izdala svoj edini album Born Gangstaz in se za vedno zapisala med legende hip hopa. Tako udarnega, trdega, brezkompromisnega, samozavestnega in surovega debija ni imela nobena druga takratna raperka, jebentiš. To je bil pravi hip hop. Brez pozerstva, makeupa, dekoltejev in miganja z ritko. Samo rime, trde glasbene podlage in komadi za večnost. In kar je še bolj neverjetno, album se je uvrstil na 22. mesto Billborda, pa tudi singlom ni šlo slabo, kar je bil kronski dokaz, da je šlo res za vrhunsko artistko, ki pa ji kariera za tem ni šla v pravo smer, kar je res šokantno. Zadnja leta svojega življenja se je borila s hudo boleznijo in iskala donatorja ledvice, umrla pa je stara komaj 54 let. Itak, njen komad Deeper je čista norija, njem komad Recipe Of A Hoe pa čista ludnica. Da o ostalih brutalnih in sočnih klasikah na debi albumu niti ne govorim. In da ne pozabim, album ima na moji hip hop CD polici še vedno posebno mesto! Drži, BO$$ je bila verjetno prva ženska gangsta raperka v zgodovini hip hopa.