Chris Rock: Tamburine (2018), Chris Rock: Selective Outrage (2023)

“Ljudje pravijo, da besede bolijo. To pravijo tisti ljudje, ki jih ni še nikoli nihče usekal na gobec.”

Pravkar pogledal Selective Outrage, najnovejši stand up šov Chrisa Rocka, in vse kar lahko rečem je, da gre za genialno, noro zabavno, pogumno, prebrisano in zelo aktualno norijo, s katero je Rock znova dokazal, da je verjetno najboljši stand up komik v ZDA! In seveda, končno razpucal tisto ludnico z Willom Smithom in Jado. Ali drugače, končno je ubil Smitha in Jado, pa še koga. In to s humorjem in ne s pestmi, da se razumemo! Chris Rock is the man! Ena ura smeha zagotovljena! Pa hvala bogu za Chrisa Rocka, ki leta 2023, ko je vse prepovedano in sporno, še vedno buta humor, s katerim je zaslovel in s katerim je v drugi polovici devetdesetih, ko je na odru izvedel šova Bring the Pain in Bigger & Blacker, verjeto najboljši stand up po Delirious Eddieja Murphyja, ki ga je kdajkoli izvedel kakšen temnopolti komik, postal moj najljubši stand up nastopač daleč na okoli. Ali kot je vrhunsko zaključil na koncu tega spektakla: “I didn’t fight back because I have parents, and they taught me not to fight in front of white people.” Prav imate, Rock je ta nastop rabil, da spuca dušo od škandala na Oskarjih, zato je prav, da si je dal duška in Smitha razčefukal na prafaktorje.

Chris Rock je vse tisto, kar hočejo prepovedati. Ali drugače, vse tisto, iz česar se zdaj ne sme več delati norca. Tudi zato mi je tako strašno všeč. Tudi zato tako zelo obožujem njegov surovi humor, ki ga je v šovu Tamburine prav tako ogromno. Tamburine resda ni tako perfekten kot zgoraj omenjena Bring the Pain in Bigger & Blacker, pa ne tako pogumen kot Selective Outrage, pa četudi je prišel pred tako imenovano cancel kulturo, toda vseeno gre za eno uro vrhunskega in strašno zabavnega humorja, kjer je Rock v polni formi in sproščen tudi takrat, ko se dotakne malce resnejših tem, kar je pri njem že v navadi. Ali ko zaide v svoje zasebne težave ob ločitvi. Je pa fino, da obdeluje tudi zelo kontroverzne teme kot je policijsko nasilje in skozi humor pove marsikakšno brutalno resnico. Rock ima moje vrste humor. Rock je moje vrste stand up komik. Direkten, glasen, strasten, divji in brez cenzure. Natanko tak, kot ga rabimo v teh čudnih preobčutljivih časih.

Ocena: 8/10

City Lights (1931)

Charlie Chaplin, ki se je dolgo časa z vsemi štirimi upiral zvočnemu filmu in je imel za sabo mojstrovini The Gold Rush in The Circus, je z romantično komedijo City Lights seveda dosegel orjaški uspeh in gledalce začaral z ljubezensko zgodbo slepe cvetličarke (igra jo Virginia Cherrill, kasneje žena slovitega Caryja Granta) in ikoničnega Potepuha, ki nekega večera pred samomorom reši ekscentričnega in večkrat pijanega milijonarja (igra ga Harry C. Myers, zvezdnik neštetih nemih komedij, ki mu žal ni uspel preboj v zvočni film in je leta 1938 umrl, star 56 let), ki ga potem seveda spusti v svoj premožni svet, kar mu pomaga pri tem, da zares očara svojo cvetličarko, ki seveda nima pojma, da je v resnici brez prebite pare. Uvodna sekvenca, kjer Chaplin zganja vragolije na kipu med svečano otvoritvijo, je enkratna, pa tudi prizori z milijonarjem ter romantika s cvetličarko zabavajo in začarajo gledalca (finalni prizor je seveda poglavje zase), toda vseeno bi zapisal, da City Lights ne dosega veličine in magije ostalih Chaplinovih filmov, ki so me navdušili še bolj in za vse večne čase. City Lights je lep in velik film, toda The Gold Rush, The Circus, The Kid, Modern Times in seveda The Great Dictator so se me dotaknili še bolj in imajo v mojem srcu več prostora.

Ocena: 7/10

Boston Strangler (2023)

Režiser in scenarist Matt Ruskin nas pelje na zelo zanimivo, prepričljivo, dovolj kompleksno in za vedno misteriozno norijo okoli kontroverznega bostonskega davitelja, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zadavil 13 žensk in katerega identiteta vse do danes ni povsem jasna. Za razliko od istoimenskega filma iz leta 1968, kjer je bil glavni Tony Curtis, se nova verzija osredotoča na novinarko Loretto McLaughlin (zelo solidno jo igra Keira Knightley), ki se s svojo kolegico Jean Cole (igra jo Carrie Coon) sooča s seksizmom in neodobravanjem moških kolegov ter svojega šefa (igra ga Chris Cooper), ki so pač prepričani, da ne bo kos zahtevni nalogi. In da take vrste raziskovalno novinarstvo pač ni za ženske. Loretta McLaughlin je namreč prva, ki začne kopati po umorih žensk in med njimi iskati povezave, zato seveda postane tudi trn v peti policije in detektiva Conleyja (igra Alessandro Nivola), ki so prepočasni in premalo zagnani v zgodnji fazi preiskave zločinov. Da je zloglasni Albert DeSalvo (igra ga David Dastmalchian) tokrat zgolj statist, ne moti, ampak daje drugačno perspektivo takratnih dogodkov, ki so pretresli celo Ameriko.

Ocena: 7/10

Children of the Corn (2020)

Najnovejša ekranizacija znamenite zgodbe Stephena Kinga, ki je prvo adaptacijo dobila sredi osemdesetih in so ji potem nasneli še cel kup nadaljevanj, bi morala v kina priti že leta 2020, pa je iz neznanih razlogov na lagru ostala vse do letos, ko so jo končno butnili pred gledalce, ki so bili seveda močno razočarani, kar je jasno, saj gre za sila upehano, nezanimivo, generično spolirano, neprepričljivo in dramaturško ubogo grozljivko, kjer je zanimiva zgolj Kate Moyer, ki zlovešče uživa kot Eden Edwards, 12-letna punčka, ki na svojo stran dobi vse otroke v vasi in začne svoj morilski pohod. Kaj točno je namen takih rimejkov, pojma nimam. Vem pa, da bi jih morali strogo prepovedati. Pa četudi že original iz leta 1984 ni bil kaj prida.

Ocena: 4/10

Mi Encuentro con El Mal aka My Encounter With Evil (2022)

Dovolj zanimiva in ravno prav strašljiva ter prepričljiva mehiška štiridelna dokumentarno igrana serija o različnih družinah, ki so se morale soočiti z obsedenostjo s hudičem in s posledicami, ki so sledile. Škoda je, da zgodba pretirano in malce zmedeno skače od ene k drugi družini, kar vzame nekaj zanimanja gledalca, ki se začne loviti in razmišljati, kaj točno se je zgodilo, in za kateri primer pravzaprav gre. Je pa tematika seveda dovolj intrigantna in prebrisano narejena ter zastavljena, da gledalec tuhta, koliko je v vseh teh pričevanjih blefa, koliko pa resničnih demonskih norij, če to seveda sploh obstaja. Vredno ogleda, vsekakor. Tudi zaradi kompleksne obdelave tega paranormalnega fenomena, kjer tokrat spregovorijo tudi razni strokovnjaki, psihiatri in duhovniki.

Ocena: 7/10

My Year of Dicks (2022)

Za oskarja nominirani animirani kratkič nam predstavi deklino, ki sanja o izgubi nedolžnosti. In upa, da bo našla fanta, ki bo opravil to nehvaležno nalogo. Da med svojo misijo, kjer vsak dan znova jamra, da je še devica, naleti na cel kup kretenov, je jasno, saj pozabi, da mora do prvega seksa priti spontano. In z nekom, ki je tega vreden. Ne pa za vsako ceno in s prvim tičem, ki pride mimo. Interesantna risanka, narejena na domiseln in izviren način, toda kot celota premalo prepričljiva in mestoma celo kanček razvlečena, saj jo odnese v nepotreben arty stil podajanja zgodbe.

Ocena: 6/10

Cocaine Bear (2023)

Cocaine Bear, ponekod tudi Crazy Bear, sicer delo igralke Elizabeth Banks, ki se občasno rada poda v režijske vode, je klasična komična grozljivka. Ali še bolje, tipični črnohumorni monster movie, kjer se pač zasuče medvedu, ki požre na kile kokaina in začne preganjati ter žreti ljudi. Problem filma, ki resda solidno povoha tako imenovani 80’s feel, je v tem, da je premalo zabaven in preveč trapast. Da je torej na stopnji slabših mockbusterjev in daleč od dosti boljšega Lake Placida, kjer so bili krvoločni krokodili. Pa navsezadnje tudi daleč od Anaconde, ki je bila vsaj dober guilty pleasure. Cocaine Bear bi si moral pogledati Arachnophobio in Tremors, da bi videl, kako se dela komična grozljivka o živalih. Je pa res, da ura in pol hitro mine, in da gledalec vseeno dobi nekaj pogojno solidnih prizorov, kjer boste ujeli tudi bizarno izgledajočega Rayja Liotto, ki je umrl malce po koncu snemanja in ni dočakal premiere. Plus Keri Russell, O’Shea Jackson Jr., Margo Martindale in resnična zgodba o preprodajalcu kokaina, ki je nekaj vrečk odvrgel v gozdove Tennesseeja, kjer jih je požrl nek medved, ki so ga potem poimenovali kar Pablo Eskobear in ga nagačili za ogled na lokalni pošti.

Ocena: 5/10

Winnie-the-Pooh: Blood and Honey (2023)

Nizkoproračunska slasher predelava priljubljenega Medvedka Puja in njegove druščine, je sicer drzna in kontroverzna, saj sesuje ikoničnega družinskega junaka, ki se zaradi jeze, šoka in žalosti po odhodu Christopherja Robina spremeni v psihopatskega morilca, katerega bi bil vesel tudi Teksaški pokol z motorko, toda žanrski klišeji, slab scenarij in pomanjkanje idej ponudijo precej upehan, zelo brutalen in mestoma dolgočasen B slasher, kjer si dva psihopata pač natakneta maski Puja in Pigleta in morita svoje žrtve. Povedano drugače, film, ki ga reši tipa za hitro previjanje. Je pa res, da tako mizerno slab, kot pravijo kritiki, pa vendarle ni, glede na mini budžet in kljub temu dostojne posebne efekte pri krvavih splatter umorih.

Ocena: 4/10

History of the World: Part II (2023)

Ko sem slišal, da bodo končno posneli nadaljevanje mitske parodije History of the World Part I, nedvomno ene mojih najljubših in najbolj zabavnih komedij vseh časov, ki jo je leta 1981 seveda posnel Mel Brooks, sem bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem videl, da bo Brooks, ki jih šteje že 96, ko-izvršni producent, ko-scenarist, narator in v uvodu celo igralec. Resda drugi del dejansko ni bil nikoli zares v planu, pa četudi ga je Brooks na koncu prvega konkretno nakazal, toda novica, da so ga zdaj po 42-letih končno posneli kot osemdelno serijo, je bila bombastična in polna pričakovanja, pa seveda tudi strahu, da bo vse skupaj le bleda senca mojstrskega prvega dela. Brooks, ki je zdaj štafeto predal Wandi Sykes, Nicku Krollu in Ikeu Barinholtzu, se seveda pojavi na začetku prvega dela, ki močno obeta in me je zares konkretno nasmejal ter spomnil na genialnost prvega filma, kjer se pojavi celo kultni segment Hitler On Ice, ki ga ekipa zdaj prestavi v moderne čase, kar je večkrat tudi vodilo ostalih skečev, ki tako ali drugače obdelajo vse mogoče zgodovinske like, junake, antijunake in še kaj. Žal gre potem v naslednjih epizodah vse po zlu in v franže. Vsaka epizoda je slabša in manj zabavna od prejšnje, solidne ideje in učinkoviti štosi pa so vse bolj redki. Velik feler je tudi preveč prekratkih skečev in fint, kjer se liki in situacije ne razvijejo dovolj. Da o pretiranem ponavljanju ameriške državljanske vojne in sitcoma Shilrey, niti ne govorim. No ja, pa še Nick Kroll, ki igra nešteto različnih vlog, je precej zoprn in neprepričljiv. Na vsake kvatre se pojavi kak udaren in zabaven skeč (recimo Rasputin in Alexander Graham Bell), vse ostalo pa je na stopnji parodij Jason Friedberga in Aaron Seltzer, ki sta zaslužna, da je žanr parodije povsem crknil. V mini vlogicah boste ujeli številna znana imena (recimo Johnnyja Knoxillea, Davida Duchovnyja, Dannyja DeVita, Jacka Blacka in Setha Rogena), kar pa ne pomaga pri končnem učinku, ki je veliko razočaranje že brez poznavanja prvega dela, kaj šele v primerjavi z njim.

Ocena: 4/10

RRR (2022)

Če ni prav RRR, sicer delo slovitega indijskega režiserja in scenarista S. S. Rajamoulija, najbolj uspešnega in najbolje plačanega indijskega filmarja moderne dobe, eden najboljših filmov lanskega leta, potem ne vem kateri je, jebentiš. Top Gun: Maverick, Avatar: The Way of Water, Babylon in RRR. Zmagovita četvorka leta 2022, kar se mojega okusa tiče. Sicer pa nadzemeljska in nadspektakularna akcijsko borilna ekstravaganca, kjer seveda dobimo tudi izjemne plesne, pevske, dramske, vojne in ljubezenske momente. Ali drugače, to, kar ste videli v mojstrovinah Hero in House of Flying Daggers, boste videli tudi v filmu RRR, le da gre za še bolj spolirane, še bolj divje in še bolj urnebesne norije ter divjanja, v katerih se izvrstno znajdeta glavna junaka, revolucionar Komaram Bheem (igra ga N. T. Rama Rao Jr.) in vojak Alluri Sitarama Raju (igra ga Ram Charan), ki sta vsak na svoji strani in se ves čas sprehajata med prijateljstvom ter sovraštvom. Bheem se upira britanskemu imperiju, Raj pa dela zanj, kar pomeni, da ga nadrejeni pošljejo nad Bheemom, saj je najbolj zagnan in izurjen borec. In pazi to, oba fanta sta živela tudi v resnici in sta indijska nacionalna junaka, da se ne pozabi.

RRR je resnično velikanski film, ki tako zelo odbito menja žanre, da mu gledalec komaj sledi, saj ga zgodba premetava iz posebnih efektov v muzikal (plesno pevska norija Naatu Naatu je kot veste snela celo oskarja za najboljšo pesem leta in zadaj pustila tudi Lady Gaga in Rihanno), iz muzikala v borilni super spektakel, iz borilnega super spektakla v vojne vihre, iz vojnih viher pa v ljubezensko dramo in ultimativni pustolovski akcioner, kjer perfektni CGI v nebesa dvignejo tudi divje živali. Ali drugače, najbolj vratolomne in slow motion sekvence filma so tako čudovite in popolne, da bi si zaslužile vsaka svoj film. RRR (Rise Roar Revolt), sicer orjaški mega hit v Indiji in tudi po svetu, pa menda tudi najdražji indijski film vseh časov, je paša za oči, ki v prizoru javnega bičanja, katerega se ne bi branil niti Kristusov pasijon, sesuje tudi gledalčeve emocije. Tri ure minejo kot bi trenil, kar je zares neverjetno in seveda logično, saj gre za izredno naspidiran, hiter, dinamičen, energičen, karizmatičen in nalezljiv film, ki zagrabi od prve pa do zadnje minute. In da ne pozabim, tole je film, ki me je po mojstrovini Mary Kom iz leta 2014, spet vrgel v indijske kinematografijo, katero sem zadnja leta grdo zanemarjal.

Ocena: 10/10

Oskarji 2023: Brendan Fraser

To je on, BRENDAN FRASER, dobitnik oskarja za svojo izjemno vlogo v filmu The Whale. To, kar je bil Mickey Rourke s filmom The Wrestler, je Fraser s filmom The Whale, le da mu je uspelo iti do konca in je ujel enega največjih comebackov v hollywoodski zgodovini. Fraser je nekdanji poster boy iz super zvezdnik iz devetdesetih, ko je posnel filme Encino Man, With Honors, School Ties, The Scout, Blast From the Past, George of the Jungle in The Mummy. Da mu ležijo tudi resne drame in bolj zahtevne vloge, je pokazal že leta 1995 s psihološko dramsko grozljivko The Passion of Darkly Noon, in seveda leta 1998 z dramo Gods and Monsters, kjer mu je družbo delal Ian McKellen. V novo tisočletje je seveda zakorakal z drugim delom Mumije, s komedijo Bedazzled in s politično dramo The Quiet American, kjer mu je družbo delal Michael Caine, leta 2004 dobil tudi v vlogo v filmu Crash, ki je nato snel celo oskarja za najboljši film leta, in dekado sklenil z gledljivo pustolovščino Journey to the Center of the Earth, tretjim delom Mumije, pravljico Inkheart in seveda s prezrto ter odlično medicinsko dramo Extraordinary Measures, kjer mu je družbo delal nihče drug kot Harrison Ford. Njegova slava iz devetdesetih in začetka novega tisočletja je začela počasi, a vztrajno bledeti, filmi kot je oslarija Furry Vengeance pa mu seveda niso prav nič pomagali. Pred veliko vrnitvijo z The Whaleom je zadnja resda posnel kar precej filmov, ki pa niso ujeli pozornosti gledalcev, zato je postal le še senca svojega nekdanjega statusa, ki pa se mu je zdaj seveda vrnil na najboljši možen način, kar pomeni, da ga letos že čaka Scorsesejev prihajajoči Killers of the Flower Moon. Prve znake comebacka je pokazal že leta 2021 s filmom No Sudden Move, ki ga je posnel Steven Soderbergh, pred tem pa je dvignil veliko prahu s priznanjem, da naj bi ga spolno zlorabljal hollywoodski producent Philip Berk, sicer tudi predsednik združenja novinarjev, ki talajo zlate globuse. Fraser ima tri otroke, leta 2009 se je ločil od prve žene, svoje mišičasto telo pa je zamenjal z dodatnimi kilogrami, ki jih zdaj pridno izgublja. Fraser ni bil nikoli igralski velemojster, to je jasno. Toda ko je ujel pravo vlogo, mu je šlo dobro. Je pa res, da je v The Whaleu tako zelo perfekten, da gledalec komaj verjame, kar pomeni, da si je oskarja in zmagoslavni comeback resnično zaslužil.

The Boy, the Mole, the Fox and the Horse (2022)

“What do you want to be when you grow up?” vpraša krtek.

“Kind,” mu odgovori fantek.

Tole je zgolj eden izmed veličastnih, poučnih, čudovitih in življenjskih citatov tele prekrasne kratkometražne animiranke, ki je včeraj snela oskarja za najboljši kratki animirani film. Povsem zasluženo in urgentno, seveda. Tako lepe, čarobne, minimalistične in očarljive risanke nisem videl že od leta 1982, ko me je za vse večne čase zadela in ganila mojstrovina The Snowman.

“Isn’t it odd, we can only show outsides, but nearly everything happens on the inside.”

Drži, The Boy, the Mole, the Fox and the Horse, sicer najprej slikanica, nato pa risanka avtorjev Petra Bayntona in Charlieja Mackesyja, kjer so glasove posodili izjemni fantje Idris Elba (Lisjak), Gabriel Byrne (Konj), Tom Hollander (Krt) in Jude Coward Nicoll (fantek), je kot The Snowman, le da se fantek namesto s snežakom spoprijatelji s krtom, konjem in lisjakom, ki krenejo na izlet in iskanje novega doma. Sredi snega, da se razumemo. In z odisejo, katero bi bila vesela tudi druščina Medvedka Puja.

“To be honest, I often feel I’ve got nothing interesting to say,” pravi lisjak.

“Being honest is always interesting,” mu odvrne konj.

The Boy, the Mole, the Fox and the Horse je old school animacija, ki premore več čustev in magije od vseh velikopoteznih hollywoodskih animiranih super spektaklov, je pa interesantno, da boste med producenti našli režiserja J. J. Abramsa in igralca Woodyja Harrelsona. In pazi to, risanko je ustvarjalo 120 različnih animatorjev iz več kot dvajsetih držav, ki so bili v času Covid pandemije izolirani od sveta. Vsak v svoji bajti in za svojo animacijsko mizo, da se razumemo. Pač velika odgovornost in želja, da se bestseller slikanico na film prenese zates briljantno, nimaš kaj.

“What’s the bravest thing you ever said?” vpraša fantek.

“Help,” odvrne konj in doda: “Asking for help isn’t giving up, it’s refusing to give up.”

The Boy, the Mole, the Fox and the Horse je risanka, ki bi jo morale vse osnovne šole vtakniti v svoj učni program. In risanka, ki bi jo morala cela družina gledali vsaj enkrat mesečno, da bi se znova naučila lepote življenja, prijateljstva ter ljubezni. Poseben čar seveda doda tudi glasba izjemne skladateljice Isobel Waller-Bridge, prizori, kjer se deček najprej spoprijatelji s krtom, nato pa še z lisjakom in konjem, pa so tako zelo čudoviti, emotivno nabiti in očarljivo ter genialno minimalistični, da gledalec komaj verjame.

“Always remember, you’re enought just as you are.”

Drži, The Boy, the Mole, the Fox and the Horse je presenečenje in odkritje leta 2022. In verjetno res najlepša risanka po The Snowmanu vseh časov.

Ocena: 10/10

Oskarji 2023: Jamie Lee Curtis

JAMIE LEE CURTIS, ki bo letos novembra praznovala 65 let, prihaja iz slovite hollywoodske familije, kjer je bil njen ata legendarni filmski lepotec in mega zvezdnik Tony Curtis, mama pa slovita Janet Leigh, ikona Hitchockoviega Psiha in številnih hollywoodskih klasik takratnega časa. Mlada Jamie je konec sedemdesetih postala ultimativna kraljica grozljivk, saj je dobila vlogo v kultni Noči čarovnic slavnega Johna Carpenterja, potem pa je svojo hitro slavo vnovčila še v grozljivkah The Fog, Halloween 2, Prom Night, Terror Train in seveda Roadgames, kjer ji je družbo delal Stacy Keach. Ker je bila tudi zelo seksi, jo je vrhunski režiser John Landis vtaknil v mojstrsko komedijo Trading Places, kjer je zaigrala ob Eddieju Murphyju in Danu Aykroydu in nam seveda premierno pokazala tudi svoje krasno golo oprsje. Da je rojena tudi za komedije, je potem dokazala še z nepozabno Ribo Wando in seveda z vrhunskimi resničnimi lažmi Jamesa Camerona, kjer je bil njen soigralec Arnold Schwarzenegger. Prav imate, Jamie Lee je bila takrat ena mojih najljubših igralk in ena najbolj seksi žensk daleč na okoli, kar je potrdila tudi s filmom Perfect, kjer je tako zelo navihano palila Johna Travolto med vajami aerobike. In pazi to, v osemdesetih je ob Patricku Swayzeju zaigrala v filmu Grandview USA, ob Gregoryju Pecku v Amazing Grace and Chuck, ob Tomu Hulceu in Rayju Liotti pa v Dominic and Eugene, ter dekado okronala še z zelo dobrim policijskim trilerjem Blue Steel, ki ga je posnela talentirana Kathryn Bigelow. Drži, v My Girl je bila mačeha Anne Chlumsky, v Forever Young pa ji je družbo delal nihče drug kot Mel Gibson, kar pomeni, da je slavo in priljubljenost kot za šalo iz osemdesetih prinesla tudi v devetdeseta, kjer se je leta 1998 zmagoslavno vrnila še v novem delu Noči čarovnic, kje je bila spet Laurie Strode. V novem tisočletju je prav tako posnela nekaj solidnih in uspešnih filmov, kjer velja omeniti Drownig Mona, The Tailor of Panama, Freaky Friday in recimo Christmas With the Kranks, leta 2018 pa je svojo dolgoletno kariero znova konkretno obudila z novo trilogijo Noči čarovnic in zdaj seveda še s filmom Everything Everywhere All at Once, kjer je za zlobno in zloveščo izterjevalko davkov, Deirdre Beaubeirdre, snela svojega prvega oskarja v karieri in glede tega presegla tudi svoja slavna starša. Jamie Lee Curtis, najprej “scream queen”, potem pa “the body”, je vsekakor filmska legenda in ikona Hollywooda, ki ima za pasom vsaj pet legendarnih in kultnih filmov. Od leta 1984 je poročena z izjemnim Christopherjem Guestom, legendo genialnega filma This is Spinal Tap, ki je med drugim režiral tudi meni strašno všečni komediji Best in Show in A Mighty Wind. Skratka, krasna punca, z rezimejem, katerega ji lahko zavida marsikatera igralka.

Oskarji 2023: Ke Huy Quan

Leta 1971 rojeni KE HUY QUAN, sicer ultimativna comeback zgodba leta, je kot mulček zaslovel v slovitem nadaljevanju Indiane Jonesa, kjer je igral tistega simpatičnega dečka Short Rounda, nato pa še v mladinski klasiki The Goonies, kjer je igra poba po imenu Data. Zares prva otroška zvezda, torej. In poosebitev slave iz osemdesetih, ki pa žal, kot je to za otroške igralce v navadi, ni trajala dolgo. Leta 1991 je nastopil v borilnem filmu Breathing Fire, leto kasneje pa ujel še majhno vlogico v trapasti komediji Encino Man, kjer je bil, pozor, pozor, glavni Brendan Fraser, še ena letošnja ultimativna comeback zgodba. Strašno simpatični Quan se je potem iz filma bolj kot ne umaknil, zato je Everything Everywhere All at Once, kjer igra Waymond Wang, moža Michelle Yeoh, ki prvi nagrunta možnost potovanj po multivesoljih, resnično sanjska vrnitev, ki pride na vsakih sto let. In vrhunska transformacija nekdanjega otroškega zvezdnika v zrelega in zelo prepričljivega igralca, ki ga zdaj verjetno čaka cel kup zanimivih filmov. Se pa že dolgo časa ne spomnim igralca, ki bi bil tako iskreno in pristno vesel oskarja, pa pred tem zlatega globusa, zato sem mu ga zares privoščil in med zahvalnim govorom jokal skupaj z njim. Quan je krasen dečko, ki jih danes v filmskem biznisu manjka, zato upam, da bo več kot vnovčil tole novo slavo, ki ga je zagrabila.

Oskarji 2023: Michelle Yeoh

Leta 1962 rojena MICHELLE YEOH, malezijski nacionalni zaklad in superzvezda kultnih hongkongških acionerjev Yes, Madam, Magnificent Warriors, Police Story 3: Supercop, The Heroic Trio in recimo Holy Weapon, je včeraj zvečer postala prva Azijka z oskarjem v zgodovini, in poleg Halle Berry prva “woman of color”, ki je dobila oskarja za glavno žensko vlogo. In potem se čudimo, da morajo Oskarji zagovarjati tako imenovani diversity. Jasno, da ga morajo, saj ga predolgo časa niso. Itak, Michelle Yeoh, sicer zelo lepa in očarljiva ženska, je v ZDA slavo ujela z bondiado Tomorrow Never Dies, nato pa še z baletno borilno mosjtrovino Crouching Tiger, Hidden Dragon, ki jo kot veste posnel sloviti Ang Lee. Če se ne motim, je bil nekoč celo Miss Malezije, ogromno oboževalcev je ujela tudi po zaslugi serije Star Trek: Discovery, gledalci pa so jo lahko občudovali še v filmih Crazy Rich Asians, Last Christmas, Guardians of the Galaxy, Memoirs of a Geisha in recimo Shang-Chi and the Legend of the Ten Rings, kar pomeni, da jih gre kariera kot po maslu. No, zdaj je končno ujela tudi svoj labodji spet z naslovom Everything Everywhere All at Once, kjer kot veste igra lastnico pralnice Evelyn Quan Wang in vse njene alternacije, da se razume. Michelle Yeoh, ki je v svojih zgodnjih akcijskih filmih vse nevarne prizore snemala sama, je čudovita ženska in zelo dobra igralka, ki ujame pravo vlogo. Resda ni bila moja favoritka za oskarja, ni pa čisto nič narobe, da ga je dobila.

To Leslie (2022)

Andrea Riseborough, ki ima za pasom cel kup zanimivih vlog in jo danes zvečer morda čaka celo oskar za glavno žensko vlogo, je Leslie Rowlands, nekdanja zmagovalka loterije, zdaj pa odvisnica od alkohola, ki spet naveže stik s svojim sinom Jamesom (Oliver Teague) in se zaman trudi, da bi opustila slabe navade ter našla nov smisel življenja, kjer ji želi pomagati tudi prijazni Sweeney (Marc Maron), eden izmed lastnikov motela, kjer Leslie prespi zunaj na cesti, ko jo iz bajte vrže stroga in brezmilostna prijateljica Nancy (zelo dobra Allison Janney). Klasična zgodba o odvisnici od pijače, ki jo Andrea Riseborough resda odigra solidno, a brez igralske bravure, ki jo taka vloga omogoča, če me vprašate za iskreno mnenje. Scenarij ni nič posebnega, razvoj dogajanja pa je okrašen s klišeji prevečkrat videnih podobnih filmov, kar pomeni, da je To Leslie zgolj še en film o alkoholni pizdariji, ki vsaj za moj okus nima neke trajne vrednosti.

Ocena: 6/10

Aftersun (2022)

Klasična zgodba o odraščanju mladega dekleta (zelo dobro jo igra Frankie Corio), ki na obali Turčije preživlja počitnice z očetom (zelo zanimivo ga igra za oskarja nominirani Paul Mescal), kateri se je pravkar ločil z njeno mamo. Nič posebnega, če ne bi debitantska režiserka in scenaristka Charlotte Wells gledalca vseskozi napeljevala k ideji, da oče Calum zlorablja hčerko Sophie, ki se je od njega, kar zvemo kasneje, v zrelih letih povsem odtujila in se poročila z žensko. Njuni prizori, njuno druženje, njune prigode, njuni pogledi in njuni dotiki, so resda iskreni, življenjski in mestoma celo melanholični, toda vseskozi na meji nelagodnega, še posebej v času, ko so take zgodbe in take stvari aktualnejše bolj kot kadarkoli. Wellsova nam skuša očitno pokazati, kako zelo smo zašli kot družba, da v iskrenem odnosu očeta in hčerke skušamo videti nekaj spornega. Ali drugače, kako zelo komaj čakamo, da bo film vendarle pokazal pravo resnico, ki se skriva za pristnimi počitnicami hčerke in očeta, ki ga kot kaže mučita tudi depresija in tesnoba, kateri skuša sproščati z vajami Tai Chija. Morda je razlog tudi v tem, ker je oče Calum zelo mlad in deluje bolj kot prijatelj oz. vrstnik svoji hčerki, ki vse pridno beleži na svojo videokamero in se zdaj, ko je odrasla ženska, spominja svojih poslednjih počitnic z očetom. Aftersun je preprost, minimalističen in očarljiv filmček, ki se sprehaja med filmsko in video tehniko, kar mu daje še dodatno pristnost. Po eni strani nezahteven za gledalca, po drugi pa močan in kompleksen, kar se tiče odnosa očeta in hčerke, ki se jima dejansko ne dogaja nič posebej zanimivega in enega izmed vrhuncev počitnic doživita na karaoke zabavi, kjer Sophie zapoje zimzeleno Losing My Religion. In ravno ta manjko kakega posebnega dogajanja v gledalcu očitno prebudi idejo, da se bo zgodilo nekaj pretresljivega in šokantnega, kar pa seveda ni name avtorice Charlotte Wells, ki je posnela zelo intimen in lep film.

Ocena: 7/10

Causeway (2022)

Znova zelo dobra in prepričljiva Jennifer Lawrence je Lynsey, vojna veteranka iz Afganistana, ki se domov vrne z resno poškodbo možganov, za katero potrebuje dolgo rehabilitacijo, kjer jo doktor Lucas (Stephen McKinley Henderson) prepričuje, da naj neha misliti na to, kako se bo vrnila na fronto, saj njeno zdravstveno stanje še zdaleč ni takšno kot bi moralo biti. Znana situacija iz mnogih podobnih filmov, le da tokrat ne gre za telesno, marveč za psihično poškodbo, kjer se glavna junakinja zbliža s temnopoltim mehanikom Jamesom, ki ga izvrstno odigra za oskarja nominirani Brian Tyree Henry, pred tem zvezda filmov Child’s Play, Godzilla vs. Kong, The Woman in the Window in Bullet Train ter seveda serije Atlanta. Prav imate, Lynsey in James sta sorodni duši, saj njega matrajo posledice hude prometne nesreče, v kateri je izgubil nogo in nečakinjo, njo pa, kot sem že povedal, travmatične norije vojne v Afganistanu, kjer je razneslo njeno vozilo, v katerem je pred njenimi očimi zgorel njen kompanjon. Lep, tragičen, realističen in otožno romantičen film, kjer se Jennifer Lawrence in Brian Tyree Henry ujameta dosti bolje kot večina zvezdnikov v pocukranih romantičnih komedijah. Plus gledališka režiserka Lila Neugebauer v svojem filmskem debiju.

Ocena: 7/10

Guillermo del Toro’s Pinocchio (2022)

Filmarji so zadnja leta obsedni z legendarnim Ostržkom, ki ga je leta 1883 ustvaril italijanski pisatelj Carlo Collodi. Leta 2019 smo dobili verzijo, kjer je mojstra Geppetta igral Roberto Benigni, ki je že leta 2002 posnel svojo verzijo Ostržka, lani pa se ga je poleg Guillerma del Tora lotil še Robert Zemeckis, ki je Geppetta zaupal Tomu Hanksu. Sami Ostržki, jebentiš. Nekoč zombiji in Marvelovi superjunaki, zdaj pa Ostržki. Kakorkoli, pričujoča verzija, sicer narejena v vrhunski stop motion animaciji, kar seveda spomni na legendarno Disneyjevo animiranko iz leta 1940, je, kot sem že povedal, delo genialnega del Tora, velikega fana Ostržka, ki si je vrsto let želel posneti svojo ekranizacijo, ali bolje rečeno, svojo predelavo, kjer se zgodba dogaja med drugo svetovno vojno, kar pomeni, da lesena lutka (glas Gregoryja Manna), ki pobegne mojstru Geppettu (glas Davida Bradleyja), ki v uvodu izgubi svojega sinka Carla, pod taktirko hinavskega grofa Volpeja (glas Christopha Waltza), zdaj šefa potujoče predstave, nastopa in pleše celo za diktatorja Mussolinija. Del Torov Ostržek nikakor ni slab, saj ima ogromno domišljije in zanimivih idej, kjer črička Sebastjana govori Ewan McGregor, čudežno vilo, ki oživi leseno lutko, pa Tilda Swinton, toda celota je premalo magična in očarljiva, da bi zares zagrabila gledalca, ki zdaj še bolj ceni Disneyjevo mojstrovino iz leta 1940.

Ocena: 6/10

Old (2021)

Old, predzadnji film slovitega M. Night Shyamalana, ki je pred leti zaslovel s Šestim čutom in potem kljub nekaterim razočaranjem ostal zanimiv, intriganten in suveren režiser ter scenarist, katerega vsak nov film sproži pričakovanje in zanimanje gledalcev, ki komaj čakajo na njegove zloglasne finalne supertwiste, nas vrže med skupino počitnikarjev, ki jih hotelsko osebje pelje na samotni otok, kjer si želijo počitka in sprostitve. Ker nastopajo v filmu M. Night Shyamalana, ki je v uvodu filma seveda njihov vodič, kar je dobra finta, saj jih prav on odpelje v pekel, ki sledi, namesto pričakovanega oddiha dobijo ultimativno “zono somraka”, skrajno zajebano situacijo, kjer se začnejo vsi po vrsti starati s svetlobno hitrostjo, kar pomeni, da otroci vsako minuto dobijo kako dodatno leto, odraslim pa se tudi bolezni, za katere bi rabili več let, da bi dozorele, pojavijo ekspresno hitro in jim še dodatno zagrenijo šokantno stanje, v katerem se znajdejo. Interesanten film, vsekakor. In klasična psihološko fantazijska srhljivka, ki zagrabi gledalca, kateri seveda nestrpno čaka in pričakuje velikanski twist in pojasnilo, kaj za vraga se dogaja, zato je škoda, da dramaturgija in igralske kreacije niso dorasle ideji, ali še bolje, da sta tempo in atmosfera kljub šokom precej sterilna, premalo prepričljiva in mestoma celo malce razvlečena. Vseeno pa ostaja zanimiva situacija, ki jo gledalec ne pozabi kar tako, in kjer v prvi vrsti stojijo Gael Garcia Bernal, Vicky Kreps, Rufus Sewell in recimo Abbey Lee, katere usoda nas najbolj pretrese.

Ocena: 6/10