The Requin (2022)

Tale film je mojo pozornost ujel zaradi treh reči. Prvič, ker obožujem filme preživetja. Drugič, ker obožujem filme o morskih psih. In tretjič, ker me je zanimalo, kako se na filmu znajde nekdanja zveznica in seks bombica Alicia Silverstone, ki je svojo slavo iz devetdesetih pustila daleč, daleč za sabo in padla v tretjo ligo. No, film ni tako strašno slab kot pravijo kritiki in tisti, ki so ga uspeli videti. Resda mu manjka večji budžet, saj so posebni efekti na trenutke precej smešni ter amaterski, toda zgodba o paru (Alicia Silverstone & James Tupper), ki mu počitniško hiško odnese na morje, kjer so poleg žgočega sonca, pomanjkanja vode in ranjene noge, seveda prisotni tudi krvoločni morski psi, ki možnost za preživetje znižajo na minimum, vseeno zagrabi gledalca, ki do konca trepeta za oba glavna junaka in do odjavne špice ne umakne očesa od pestrega ter dinamičnega dogajanja. Klišejev in tisočkrat videnih idej, situacij, zapletov in razpletov je jasno da ogromno, toda celota kljub temu ni ravno totalni mimostrel, ampak mestoma dovolj solidna šark-norija za dolgočasno nedeljsko popoldne.

Ocena: 5/10

I’m for the Hippopotamus (1979)

I’m for the Hippopotamus, v originalu, Io sto con gli ippopotami, pri nas pa Krokodil in njegov nilski konj, sicer, če se ne motim, dvanajsti od osemnajstih filmov, ki sta jih skupaj posnela Bud Spencer in Terence Hill, ni ravno njun najboljši, je pa še vedno dovolj prijeten, gledljiv in sproščujoč, da se ga splača pogledati na deževno nedeljsko popoldne. Drži, Bud Spencer je Tom, voznik džipa, ki po Afriki prevaža safari lovce, kar seveda ni všeč njegovemu bratu Slimu (igra ga Terence Hill), ki mu redno uničuje gume, saj se bori za živali. Film z ekološko noto, torej, kjer se Tom in Slim potem skupaj zoperstavita tajkunu Ormondu, ki hoče vse divje živali strpati v kletke, in ki ga igra resnični boksarski šampion Joe Bugner, s katerim se ena na eno jasno da spoprime tudi Bud Spencer. Eksotične lokacije Afrike so privlačne za gledalca, režiser Italo Zingarelli, sicer specialist za špageti vesterne, kjer sta igrala Spencer & Hill, obvlada svoje posel, toda film, kot sem že povedal, ne ujame presežka, saj ga pohodijo mnogi drugi, boljši filmi slavnega para. Plus pesem Grau Grau Grau, ki jo, pozor, pozor, odpoje Bud Spencer s svojim resničnim glasom, ki ga drugače v vseh teh filmih nismo slišali, saj so ga vedno znova sinhronizirali.

Ocena: 6/10

The French Connection (1971)

Ob smrti slovitega Williama Friedkina, je bil seveda čas za revisit njegove ultimativne klasike The French Connection, ki mu je prinesla oskarja za režijo in na koncu slavila tudi za najboljši film leta. In pazi ti to, The French Connection, kjer izjemni Gene Hackman, prav tako ovenčan z oskarjem, igra Jimmyja Popeya Doylea, zagretega, odločnega, ciničnega, egocentričnega, pogumnega, koleričnega, zagnanega in malce zoprnega detektiva, ki s svojim partnerjem Buddyjem Cloudyjem Russojem (igra ga Roy Scheider) preganja lokalne dilerje in nepridiprave, kar ga pripelje do zloglasnega francoskega kokainskega kralja Alaina Chrnierja (igra ga Fernando Ray), ki hoče v ZDA spraviti za več kot 30 milijonov vrednega kokaina, mi ni bil nikoli povsem všeč in tak, da bi ga proglašal za presežek. Celo drugi del, ki ga je Hackman posnel leta 1975, se mi je zdel precej boljši in se me je tudi bolj dotaknil ter me navdušil. Še posebej s prizori, ko Popeya ugrabijo in ga prisilno navlečejo na heroin. Zato je bil revisit zdaj seveda več kot nujen, da ne rečem urgenten. Itak, The French Connection mi je zdaj dosti boljši kot nekoč, saj cenim njegovo surovo, realistično in prepričljivo režijo, njegove fenomenalne norije z avtomobili in seveda igralsko kreacijo Genea Hackmana, ki je bil za vlogo Popeya seveda rojen. Po drugi strani pa moram vseeno priznati, da film še vedno ni povsem moj, saj gre ves čas dejansko za preganjanje in lovljenje barabinov, za katerimi se podita Popeye in Cloudy, ki sta 24/7 na preži, v pogonu ali v zasedi. The French Connection je bolj akcija kot zares dober scenarij. In bolj dinamika ter atmosfera kot zares dobra zgodba. Je pa vendarle esenca sedemdesetih, ko je bil Friedkin nad oblaki in mu je dve leti kasneje ratal še Izganjalec hudiča, s katerim je seveda postal ikona, legenda in kralj med režiserji. Ali kot rad sikne Popeye, ko pride v lokal poln sumljivih tipov: “All right, Popeye’s here! Get your hands on your heads, get off the bar, and get on the wall!”

Ocena: 7/10

Spider-Man: Across the Spider-Verse (2023)

Nadaljevanje animiranke Spider-Man: Into the Spider-Verse, kjer je vsega več, kjer je vse še bolj divje, bombastični in pestro, pa tudi bolj resnobno in manj norčavo ter zabavno. Zelo ambiciozen animirani film, dolg dve uri in pol, in nafilan z neštetimi verzijami Spider-Mana, ki skačejo iz enega vesolja v drugo ter mešajo štrene v skupnem multivesolju, ki je tokrat res zapleteno, prepleteno in razkošno. Sicer pa zgodba, kjer sta glavna Gwen Stacy aka Spider-Woman in Miles Morales aka Spider-Man, no ja, Spider-Manova najnovejša različica, ki nekje v drugi polovici sreča tudi slovitega Petra Parkerja, edinega pravega Spider-Mana, zdaj očeta simpatične deklice Mayday. Itak, v prvi vrsti stoji glavni zlobnež Johnathon Ohnn aka The Spot, katerega telo je, pazi ti to, prekrito z med dimenzionalnimi portali, ali še bolje, z vrati za preskoke vesolj v multivesolju. Norija, vam rečem. In monumentalni orgazem za fane Spider-Mana, ki pa me ne gane kaj dosti. Še več, ki me dolgočasni, utruja in hitro izgubi moje zanimanje, pa četudi se ves čas nekaj dogaja. Preveč dogajanja in premalo duše, povedano na kratko. Namesto “less is more, “more is more and more”, torej. No, tudi modernistična in arty animacija ni my cup of tea, kot radi rečemo, saj sem pri risankah bolj tradicionalist. Razkošje me sicer ne moti, moti pa me eksperimentalna animiacija, ki začne utrujati in skakati po živcih. Je pa finalnih 20 minut res zelo dobrih, napetih, zanimivih in emotivno mogočnih, zato sem nekako pozabil na vse tisto, kar me je motilo pred tem, in na koncu nalimal isto oceno kot prvemu delu, kar niti ni tako strašno slabo glede na dejstvo, da sem se prvi dve uri komaj prebijal čez dogajanje brez pomoči tipke za hitro previjanje.

Ocena: 6/10

Despite the Falling Snow (2016)

Tale špijonska drama, ki jo leta 2016 posnela Shamim Sarif, tudi avtorica istoimenskega romana, me je seveda zanimala zaradi čudovite Rebecce Ferguson, zdaj orjaške zvezde franšize Misija: nemogoče, ki je imela takrat za sabo že Herculesa in Mission: Impossible – Rogue Nation, kar pomeni, da je postajala resna hollywoodska plejerka. Žal je tole orjaški mimistrel, ki so ga kritiki sesuli na prafaktorje, gledalci pa videli zgolj po pomoti, saj ni uspel prilesti do kinodvoran. Zelo sterilna in dokaj amatersko narejena vohunska love story, postavljena v Sovjetsko zvezo po Stalinu, kjer spoznamo Katyjo, sicer komunistko, ki pa raje vohuni za ZDA, kar je jasno, saj ji je Stalinov režim ubil starša. Da se zaljubi v kremlinovsko vzgojenega mladeniča Sasho, s katerim naj bi pobegnila iz Sovjetske zveze, in da nanjo pazi kamerad Misha, prav tako vohun za ZDA, je seveda glavni zaplet pričujočega filma, kjer Rebecca Ferguson igra Katyo in kasneje tudi njeno hčerko Lauren, ki zdaj v ZDA brska po materini zgodovini in najde tudi ostarelega Sasho, ki ga igra Charles Dance. Tagline, da lahko izdaš državo, svojega srca pa nikoli, je super, pa tudi zgodba obeta, ko jo človek takole prebere, zato je res škoda, da so scenarij, režija in dramaturgija tako ubogi, da se v njih izgubi tudi Rebecca Ferguson, ki se trudi povsem zaman. Uganili ste, film so posneli v Beogradu, zato med imeni odjavne špice tudi toliko srbskih sodelavcev.

Ocena: 3/10

Fatima (2020)

Zgodba o desetletni pastirici Luciji (ko je starejša in ko pripoveduje zgodbo, jo igra Sonia Braga), ki se ji prikazuje Marija (Joana Ribeiro), ali še bolje, ki z Marijo čveka kot bi čvekala s svojimi prijateljicami, kar seveda razjezi novinarja in lokalnega politika Arturja de Oliveiro Santosa (Goran Višnjić), z upanjem pa navdahne vse ostale prebivalce njene vasice, ki jih pestijo tegobe prve svetovne vojne na Portugalskem, je dramaturško in igralsko tako zelo sterilna, prozorna, mrtva, neprepričljiva in dolgočasna, da gledalec komaj verjame. Ali še bolje, da tudi največji vernik izgubi upanje v Marijo, ki je tokrat v svojih prikazovanjih precej nervozna. Kot bi imela PMS, jebentiš. Italijanski režiser Marco Pontecorvo se resda trudi, da bi prepričal gledalca in ga začaral s tole precej trapasto zgodbo, kjer Marijo poleg Lucije vidita še njena dva bratranca, toda stika z gledalcem nikakor ne najde in se izgubi v sicer solidno narejenih vizualnih podobah in želji po tem, da bi povedal nekaj velikega, prelomnega in pomembnega. Nekaj takšnega, da bi vrnilo vero v krščanstvo. Žal jo namesto tega pošteno zamaje, Marijo pa spremeni v pozerko, ki se prikazuje samo zato, da bi se o njej govorilo. Plus Harvey Keitel kot profesor, ki mu ostarela Lucija pripoveduje svojo zgodbo.

Ocena: 3/10

Meg 2: The Trench (2023)

Meg 2: The Trench, nadaljevanje solidnega Mega iz leta 2018, kjer je bil seveda prav tako glavni Jason Statham, je faking burleska. Visokoproračunski mockbuster, ki jih po navadi delajo pri studiu Asylum. Zelo oslovska in otročja monster pizdarija, ki tokrat poleg orjaških morskih psov vplete še dinozavre in orjaške lignje. Kot da smo v romanu Julesa Vernea, jebentiš. Da o tretjerazrednih zapletih in prizorih s kriminalci niti ne začnem pisati. Prvi Meg je bil vsaj guilty pleasure, drugi pa je zgolj zelo slab in neprepričljiv film, ki zaživi samo zadnjih 20 minut, ko se končno začnejo pogojno zabavne norije z morskimi psi. Drži, Sharknado je za oskarja v primerjavi z Megom 2, ki izgleda kot Sharknado 25! Drži še enkrat, Meg 2 je krasen double bill z lanskim Maneaterjem, če seveda iščete najslabše filme o morskih psih daleč na okoli.

Ocena: 4/10

Cuban Fury (2014)

Simpa film, ki pa ne premore dovolj zabavnih in zares dobrih prizorov, da bi bil gledalec povsem zadovoljen. Tudi zato, ker glavno vlogo možakarja, ki se po dolgih letih spet odloči plesati salso, da bi osvojil srce sodelavke (Rashida Jones), igra Nick Forst, od katerega sem vendarle pričakoval nekoliko več. Isto lahko rečem za Chrisa O’Dowda, ki igra njegovega tekmeca. Oba se držita nazaj, ali še bolje, film jima z izjemo plesnega dvoboja ne pusti kaj dosti manevrskega prostora. Jebeš film, ki ima take karizme in face kot sta Frost in O’Dowd, manjka pa mu energije in prave dinamike. Povprečen material, ki ga ne reši niti Ian McShane v vlogi učitelja salse.

Ocena: 5/10

A Million Ways to Die in the West (2014)

Seth MacFarlane, režiser Teda, resda servira nekaj solidnih Blazing Saddles štosev, toda filmu v drugi polovici precej padeta tempo in forma, kar pomeni, da postane le rutinska in povprečna vestern komedija, ki lahko omenjeno klasiko Mela Brooksa le povoha. Cameo vlogice številnih znanih fac so seveda kul, MacFarlane ima smisel za komedijo, toda pričakoval sem več. Pričakoval sem zares zabavno komedijo in parodijo, ne pa le parih okej štosev, ki filmu kot celoti žal ne pomagajo do tistega pravega navdušenja. Je pa slepa ovca seveda jebeno kul. To pa. Plus Charlize Theron, Liam Neeson, Amanda Seyfried, Sarah Silverman, Neil Patrick Harris in Giovanni Ribisi.

Ocena: 6/10

Super Fuzz (1980)

Drži, Super Fuzz, v italijanskem originalu, Poliziotto superpiù, ponekod tudi Super Trooper in Supercop, pri nas pa Supervohljač, je film mojega otroštva, ki je name takrat naredil izjemen vtis. Tako zelo, da sem ga, če se ne motim, ponosno razglašal za enega svojih najljubših filmov vseh časov. Poleg bondiade For Your Eyes Only, da se razumemo. Super Fuzz je še vedno strašno zabavna, gledljiva in dinamična fantazijska komedija. Ultimativni guilty pleasure, kjer Terence Hill seveda igra policaja Davida Speeda, ki zaradi atomske eksplozije dobi supermoči in postane čisto pravi stripovski superjunak. Policijski Superman, če hočete, le da ga namesto kriptonita zdela rdeča barva, ki mu jo pod nos v velikem finalu porine glavna zlobnica Rosy La Bouche (Joanne Dru), sicer filmska zvezda in barska pevka, ki potege na Sophio Loren, in na katero je nor Speedov nadrejeni, narednik Willy Dunlop, ki ga, pazi ti to, igra nihče drug kot sloviti Ernest Borgnine, prav zaradi tega filma moj otroški junak in igralec, ki sem ga cenil in oboževal vse do njegove smrti.

Res je, Borgnine je v tem filmu to, kar je bil Bud Spencer v ostalih filmih, ki jih je Terence Hill posnel z njim v tandemu. Med njima je super kemija, ko se kregata in ko lovita mafijca Torpeda (Marc Lawrence), ki pere denar in jima žre živce. Zanimivo, da Super Fuzz, sicer delo znamenitega Sergia Corbuccia, ki se je iz odličnih špageti vesternov prestavil v zelo uspešne komedije, ob izidu ni navdušil kritikov, saj je resnično simpatična in ravno prav blesava akcijska komedija za nedeljsko popoldne, ki, če prav pomislim, tudi posebnih efektov nima ravno slabih. Super Fuzz je film, ki bi moral že zdavnaj postati kultna roba. In film, s katerim je hotel Terence Hill več kot očitno prodreti na ameriško tržišče. S celim kupom nepozabnih prizorov, ki bodo za vedno ostali v mojem spominu in srcu. Plus luštna Julie Gordon kot Dunlopova nečakinja Evelyn, v katero je seveda zacopan Speed. Drži, Super Fuzz je film, zaradi katerega sem se kot mulo zacopal v filmsko umetnost.

Ocena: 7/10

Vantage Point (2008)

Film, ki bi ga lahko prodajali namesto energijskih napitkov. Vantage Point je dolg manj kot uro in pol. Prav zato je napet kot hudič. Jasno, da je, saj isti dogodek pokaže iz več zornih kotov. Na več načinov. Iz zornih kotov različnih ljudi. Kot Rashomon, le da ne prodaja različnih zgodb istega dogodka, ampak drugačen zorni kot na dogodek, ki je jasen vsem. In dogodek je atentat na predsednika ZDA, ki se v Španiji mudi na mirovnem sestanku. In prav pred pričetkom govora ga poči neznanec. Kot Kennedyja, le da se ne vozi v avtomobilu. Še celo posnamejo ga podobno kot Kennedyja. Posname ga eden izmed očividcev. Eden izmed tistih, ki nam potem povejo svoje zorne kote dogodka. In film isti dogodek potem osvetljuje v nedogled. Kot Groundhog Day. Kot dan, ki se ponavlja v neskončnost. Toda pozor, vsako ponavljanje je mojstrovina zase. Vsako ponavljanje bi si zaslužilo svoj film. Vsako ponavljanje je svoj film. Od dvanajste ure dalje. Stokrat zapored. Iz stotih različnih zornih kotov, ki so na svoj način videli atentat. Dvoma, da se je atentat zgodil, seveda ni. Dvom je le v dejstvu, kaj se je dogajalo v zakulisju. Kdo ga je izvedel, kako ga je izvedel in zakaj ga je izvedel. In film vse to pojasni v uri in pol, za Kennedyja pa se prav to trudijo že petdeset let. Realnost ni film. Pa četudi bi bilo včasih dobro, da bi bila. Vsaj med atentati na ameriškega predsednika. Odličen film. Odlično zmontiran, odlično posnet, odlično zrežiran. Tak, da nas zadane v nadledvično žlezo, ki proizvaja adrenalin. Povedano drugače, če imaš tak film, nadledvične žleze ne potrebuješ. Plus Dennis Quaid, William Hurt, Forest Whitaker, Sigourney Weaver, Bruce McGill, Zoe Saldana in James LeGros.

Ocena: 8/10

One Missed Call (2008)

Za tiste, ki so zamudili Krog. Uganili ste, One Missed Call je še en ameriški rimejk japonske grozljivke. Tokrat grozljivke Chakushin Ari iz leta 2003, ki so jo potem spremenili tudi v tv serijo. Še en rimejk, ki dokaj spretno obrača klišeje originala in upa, da je original videlo čim manj ljudi. Če bi rekel, da me vse tiste prikazni, vsi tisti duhovi, ki skačejo okoli, niso prestrašili, bi seveda lagal. Toda kaj, ko gre le za dolgočasen kliše. Le za parafrazo Kroga, kjer namesto videokasete pač ubija mobilni telefon. Tako je, če te pokliče pravkar umrla oseba, boš umrl tudi ti. Točno ob določeni uri. Takrat, ko se ti bo na telefonu izpisal prejeti voice mail, v katerem boš slišal samega sebe. Še ena grozljivka o duhovih, ki ne dajo miru in strašijo nič hudega sluteče najstnike. Ter opozorilo, da je mobilna telefonija škodljiva stvar. Če ne povzroča raka, pa povzroča takojšno smrt z nesrečo, ki udari ob najbolj nepričakovanem času. Kot v filmu Final Destination. Kot v klišeju, ki se ga obupno oklepajo ameriške grozljivke zadnjih let. Plus Edward Burns in Shannyn Sossamon.

Ocena: 4/10

The Mist (2007)

Film, ki ga ni dobro gledati do konca. Pozabite na Carpenterjevo Meglo, sedaj je Frank Darabont, režiser Kaznilnice odrešitve, posnel The Mist, še eno kratko zgodbo Stephena Kinga, ki vas bo ubila. Dobesedno, prosim. Da ne bo pomote, ne bo vas ubila z zgodbo o orjaških pajkih, ki se skrivajo v megli in so odločeni, da bodo zmikastili vse ljudi, ki jim bodo prišli pod zobe. Ubila vas bo s koncem. S šokom, od katerega vas bo kap. S prizorom, ki sem ga komaj preživel in ki me drži tako močno, da komaj diham. Da bi potreboval pumpico za astmo, pa čeprav me ta bolezen ne matra. Ta konec je namreč tako zelo šokanten, tako zelo realen in tako zelo grozljiv, da mu v vsej filmski zgodovini ne morem in ne moram najti para. Prav trudim se, da bi mu ga. Pa ne gre. Ta konec je najboljši konec vseh časov. Konec vseh koncev. Zaključek, ob katerem je nerodno tudi M. Nightu Shyamalanu. Preobrat, ki v vrtec pošlje tudi zadnjo sekvenco Planeta opic, kjer Charlton Heston zgroženo ugotovi, da je bil ves čas na Zemlji. In konec, ki ga premore The Mist, je tako zelo grozljiv zato, ker lahko vojno z orjaškimi in hudo krvoločnimi stvori razumemo kot alegorijo terorizma. Kot oster teroristični napad na katerokoli državo, kjer se potem skupina preživelih skrije v neki trgovini in razmišlja, kako bi se rešila. Polovica preživelih seveda prestopi na sovražnikovo stran in upa, da bo s tem ujela možnost za rešitev, ostali pa gredo v protinapad in v dvoboj do zadnje kaplje krvi. In konec je tako veličasten, tako zelo prelomen in tako zelo nepričakovan, da boste filmu oprostili vse napake. Vse klišeje. Vse luknje. In vse, kar bi ga brez tako izvrstnega zaključka seveda pokopalo in spremenilo v še eno povprečno in že prevečkrat videno znanstveno fantastično pizdarijo. Prav imate, The Mist je film, kjer je le konec pravi film, tisto prej pa je le vaja za prvega aprila. Plus Thomas Jane, Laurie Holden in Marcia Gay Harden.

Ocena: 9/10

Vampyres (2015)

Španski in v angleščino sinhroniziran rimejk istoimenskega britanskega filma iz sredine sedemdesetih, se resda ponaša z goloto, lezbičnim seksom in krvavimi sekvencami, kjer glavni junakinji, krvoločni, pohotni in seksi vampirki, Fran (Marta Flich) in Miriam (Almudena Leon), med skupinskim seksom mesarita svoje žrtve in se potem namakata v njihovi krvi, toda dramaturgija, režija, scenarij in igralske kreacije so tako zelo uboge, da se gledalec komaj prebije do konca, pa četudi ga film ves čas zagreto bombardira z joškami in lezbičnim seksom. Tipična seksplotacija, torej. Narejena v maniri filmov iz sedemdesetih, toda tako zelo prazna in sterilna, da gledalec komaj verjame.

Ocena: 4/10

Colors (1988)

Velika režiserska vrnitev slovitega Dennisa Hopperja je film, ki bi ga lahko vsako leto znova proglasili za enega najbolj nalezljivih filmov leta. Kultni Dennis Hopper se je kot režiser prvič preizkusil leta 1969, ko je posnel izjemni in kultni Easy Rider, ki ga je dvignil nad oblake. Potem je dve leti kasneje posnel še The Last Movie. Film, ki je tako močno propadel, da je bil tudi v resnici njegov zadnji. Vse do leta 1980, ko je posnel hitro pozabljeni Out of the Blue. In seveda do leta 1988, ko se je zmagoslavno vrnil s Colors, po naše, Barvami nasilja. Z odlično, zelo gledljivo, dinamično, karizmatično, sočno, urbano in prepričljivo odigrano študijo pouličnega kriminala, ki ga skušata krotiti tudi ostareli in izkušeni policaj Robert Duvall aka Bob Hodges, ter mladi in zaletavi policaj Sean Penn aka Danny ‘Pac-Man’ McGavin. Ali kot pravi tisti legendarni vic o bikih in kravah: ”Dva bika s hriba opazujeta čredo krav. Pa se oglasi mlajši in predlaga, da bi bilo dobro hitro leteti h kravam in eno napičiti. Starejši se le nasmehne in mu pojasni, da se je boljše sprehoditi počasi in napiči eno za drugo.” Zelo živahen film. Realen in tak, da mu verjamemo. Da kupimo vse, kar nam prodaja. Jasno, saj prodaja na zelo prepričljiv, gledljiv in frajerski način, ki ga drugi podobni filmi po navadi ne obvladajo tako zelo dobro. Še posebej v prizorih ravnanja s kriminalci z geta. S člani dveh različnih tolp, kjer ni dobro igrati umazane igre. Še posebej, če si policaj, ki mora paziti, da ne pride do prehudih pizdarij. In ki si mora priboriti spoštovanje prav vseh majhnih rib, če hoče stopiti na prste največji. Ali kot pravi Robert Duvall: “Ne pretiravaj z aretacijami. To pomeni le, da bova morala pisati gore poročil.” Točno tako, Colors je film, ki tudi policaje prikaže zelo iskreno in od blizu. Kot poštene borce proti kriminalu, ki ne bi nobenega še tako zoprnega zlikovca počili po nepotrebnem. Ki jim dejansko ni vseeno, kaj se dogaja na ulici. Prav zaradi tega se Duvall in Penn ne razumeta najbolje. Penn je preveč divji in tak, da se prehitro zameri članom tolpe. Da jim začne iti na živce in da razmišljajo, kako bi ga spravili stran. Za razliko od Duvalla, ki jih jemlje kot mladino s težavami in jim morda večkrat preveč popušča. Dennis Hopper seveda režira z guštom in tako, da se zaveda, da snema svoj veliki režiserski comeback. Naslovna pesem Ice Tja je še vedno nekaj najboljšega, kar je dal old school hip hop. Maria Conchita Alonso aka Louisa Gomez, Salma Hayek in Penelope Cruz pred Salmo Hayek in Penelope Cruz, za nekaj trenutkov obrne glavo Seanu Pennu in seveda tudi zajoškari. Hitra očesa pa bodo seveda ujela klorofilnega Dona Cheadlea in še bolj klorofilnega Damona Wayansa. Film za vedno. In film, ki ga lahko brez problema gledamo vsako leto znova. Da ne pozabim, prvič sem ga videl v kinu, kamor me je leta 1989 peljal moj pokojni oče. Tudi njemu je bil seveda močno všeč.

Ocena: 9/10

The Rocker (2008)

Do nazga. Zelo zabavna, gledljiva in skulirana feel good komedija, ki se ji pozna, da jo je režiral Peter Cattaneo, avtor leta 1999 posnetega kulta Do nazga. Prav imate, Roker je Do nazga, le da se glavni junak sleče za nekaj trenutkov. Za petminutno slavo na YouTubeu, ki njegov rock bend ADD spremeni v pravo senzacijo. Res je, Roker je podobno kot Do nazga zgodba o skupini povprečnežev, ki želijo uspeti. Ki želijo početi reči, za katere nimajo pravih atributov in sposobnosti. In pozor, glavni junak je bobnar Robert “Fish” Fishman (Rainn Wilson), nekdanji član skupine Vesuvius, ki ga je tik pred vesoljno slavo nagnala iz ekipe. Ker zelena skupina njegovega nečaka za nastop na maturantskem večeru nujno potrebuje bobnarja, Fish zagrabi izgubljeno priložnost in po dvajsetih letih znova okusi nastopanje na odru. Pravzaprav ne le navadna komedija, marveč tudi film, ki nam pove, da za sanje ni nikdar prepozno. Ali še bolje, da ne smemo nikoli pozabiti na otroka v sebi. Plus cel kup znanih obrazov v takšnih in drugačnih vlogicah ( Christina Applegate, Jeff Garlin, Josh Gad, Emma Stone, Jason Sudeikis, Jane Lynch, Will Arnett, Fred Armisen, Howard Hesseman, Aziz Ansari, Jane Krakowski in Bradley Cooper).

Ocena: 7/10

No Hard Feelings (2023)

Najdite mi mainstream hollywoodsko igralko, oskarjevko in veliko zvezdnico, ki leta 2023 upa posneti prizor, kjer se na plaži popolnoma gola in z večkratno frontalno goloto v kamero pretepa s tremi najstniki, kjer jo nekdo konkretno useka še v kosmato mednožje, pa vam bom čestital. The one and only Jennifer Lawrence, dame in gospodje, zdaj 32-letna voznica taksija, Maddie Barker, ki sprejme službo najete bejbe za 19-letnega Percyja Beckerja (Andrew Barth Feldman), ki je po mnenju bogatih staršev (Matthew Broderick & Laura Benanzi) preveč zadržan, asocialen in sramežljiv. Itak, Maddie je glasna, gajstna, pohotna, seksi in vroča, Percy pa je njeno pravo nasprotje. Da se mu ne sanja, da Maddie igra in da sta jo najela njegova starša, je jasno. Da se Maddie res naveže nanj, pa je še en kliše mnogih podobnih filmov in zgodbic, ki smo jih doslej videli na stotine. Recimo Something Wild iz leta 1986, kjer je glasna, gajstna, pohotna, seksi in vroča Melanie Griffith odpela zadržanega in preveč mirnega japija Jeffa Danielsa, mi pride na pamet kot prvi. Pa There’s Something About Mary, kjer sta isto počela Cameron Diaz in Ben Stiller, recimo. No ja, pa Ameriška pita, prav tako, če na hitro pobrskam po spominu. Pa The Girl Next Door, če ostanem zgolj pri vročih komedijah in drznih zgodbicah ter ignoriram nastavljene ljubezni, kjer se na koncu vedno zlomi srce. No Hard Feelings je glede tega torej čistokrvni kliše. Dvojni kliše, pravzaprav. Kliše divje punce, ki odpne zadržanega fanta. In kliše najete punce, ki igra, da ji je fant všeč. Toda to ne moti preveč, saj gre vseeno za zelo gledljivo, energično, karizmatično in dovolj zabavno norijo, ki spomni na drzne komedije bratov Farrelly. In ki naredi atentat na pocukrane ter dolgočasne romantične komedije. Drži, No Hard Feelings je anti-romantična komedija, ki spomni tudi na odlično in prezrto črno komedijo The Heartbreak Kid iz leta 2007. Torej film, ki jih v današnjih cancel culture in me too pizdarijah več kot potrebujemo, saj ima jajca iti čez mejo. In tja, kamor večina takšnih filmov ne upa več.

Ocena: 7/10

Hunters (druga sezona)

Evo ga, druga sezona izvrstne serije Hunters, kjer v prvi vrsti spet stojijo Jonah Heidelbaum (Logan Lerman), mladi Žid, ki so mu na začetku prve sezone umorili babico in ga je pod svoje okrilje vzel Meyer Offerman (Al Pacino), zlogasni lovec na naciste, ki žre živce tudi legendarnemu lovcu na naciste Simonu Wiesenthalu, ki ga igra nihče drug kot Judd Hirsch. Lonny Flash (Josh Radnor), filmski zvezdnik, zdaj navlečen na kokain, ki rad priskoči na pomoč ekipi lovcev na naciste, saj obvlada masko in filmske prijeme. Millie Morris (Jerrika Hinton), FBI agentka, ki raziskuje umor in po naključju postane del lovske ekipe. Roxy Jones (Tiffany Boone), seksi prevarantka, ki obvlada ponarejanje. Sestra Harriet (Kate Mulvany), nekdanja MI6 operativka in nuna. Mindy Markowitz (Carlon Kane), žena Murrayja Markowitza (Saul Rubinek) iz prve sezone, ki je preživela holokavst in zdaj seveda prezira naciste. In Joe Mizushima (Louis Ozawa), vietnamski veteran in mojster za vojaške zadeve, ki pade v roke nacistom, ki mu sperejo možgane. Pestra, zanimiva, odbita in karizmatična ekipa, ki bi seveda pasala tudi v Tarantinove Neslavne barabe, ki se jim druga sezona pokloni tudi s posebno izven serijsko epizodo, kjer se znajdemo sredi druge svetovne vojne, v bajti ostarelih zakoncev, ki jih nacisti sumijo, da v kleti skrivata Žide. In pazi to, Jonah Heidelbaum, Lonny Flash, Millie Morris, sestra Harriet, Mindy Markowitz, Roxy Jones in Joe Mizushima, ki se jim pridruži še neustrašna Chava, Heidelbaumova teta, ki jo igra nihče drug kot Jennifer Jason Leigh, tokrat lovijo Adolfa Hitlerja (Udo Kier), ki je preživel konec druge svetovne vojne, in se z Evo Braun (Lena Olin), ki ljubimka z mladim in nasilnim naci psihopatom Travisom (Greg Austin), skriva nekje v Južni Ameriki. Divja norija, vam rečem. In šundovska inačica klasike Dečki iz Brazilije. Odbita sezona, vsekakor, ki pa ne dosega izvirnosti, prepričljivosti, atmosfere in dinamike prve sezone, kjer je bil tudi scenarij bolj dodelan. A nič usodnega, brez skrbi, saj gledalec še vedno dobi izjemno gledljivo, unikatno in frajersko serijo, vredno ogleda.

Ocena: 7/10

Odds and Evens (1978)

Odds and Evens, v italijanskem originalu, Pari e dispari, ponekod celo Trinity: Gambling for High Stakes, v Sloveniji pa seveda Par-nepar, ki ga je režiral sloviti Sergio Corbucci, velemojster špageti vesternov in kasneje specialist tudi za komedije Terencea Hilla in Buda Spencerja, nekoliko zaostaja za nekaterimi najboljšimi filmi legendarnega dueta, saj se malček vleče, pa tudi sama zgodba ni nič posebnega, če sem iskren. Pač tipične finte filmov Spencerja in Hilla, ki sta tokrat spet v klasični buddy buddy špuri, kjer pa Hill Spencerju nagaja še za nameček bolj konkretno kot po navadi. Drži, Hill je poročnik ameriške mornarice, Johnny Firpo, specialist za ameriški nogomet, konjske dirke, dirkanje z avtomobili in še čem, ki ga pošljejo na posebno misijo, kjer mora ujeti zloglasnega grškega mafijca Paraboulisa (Luciano Catenacci), kralja kockanja, ki ima neporavnane račune z njegovim polbratom Charliejem Firpom (Bud Spencer), velemojstrom kartanja, ki je zdaj voznik tovornjaka in dobričina, ki pomaga zbirati denar za sirote nune Suzanne (Marisa Laurito). In pazi to, film si je v letu in pol ogledalo več kot tri milijone gledalcev samo v Nemčiji, če se ne motim, zato je snel posebno Goldene Leinwand nagrado, ki sta jo takrat prejela tudi Superman in Close Encounters of the Third Kind. Ultimativni dokaz, kako zelo veliki zvezdi in ikoni sta bila v sedemdesetih Bud Spencer in Terence Hill, ki sta filme kot je Odds and Evens seveda snemala kot po tekočem traku.

Ocena: 6/10

Lust for a Vampire (1971)

Drži, Lust for a Vampire, znan tudi kot Love for a Vampire in To Love a Vampire, je drugi del tako imenovane Karnstein trilogije, ki jo je leto prej začel izvrstni The Vampire Lovers, zgolj nekaj mesecev kasneje pa končal zelo solidni Twins of Evil. Žal najšibkejši film v seriji, ki mu manjka več erotike, več poguma in več dobrih momentov, ki sta jih imela The Vampire Lovers, kjer je bila glavna nepozabna Ingrid Pitt, in Twins of Evil, kjer sta bili glavni Playboy dvojčici Collinson. No, tokrat je glavna danska seksbomba Yutte Stensgaard, ki se je ravno takrat ločevala od slovitega Tonyja Curtisa in so ji seveda zaupali vlogo zloglasne Carmille, potomke vampirske familije Karnstein, ki se zdaj skriva na zloveščem gradu in se infiltrira v šolo mladih deklet, saj potrebuje svežo kri za preživetje. Da se vanjo zaljubi profesor Richard LaStrange (Michael Johnson), ki piše knjige o čarovništvu in seveda ne verjame govoricam vaščanov, ki so prepričani, da na gradu Karnstein živijo vampirji, je seveda v kontekstu. Isto kot uvod, kjer Carmillo s krvjo neke mladenke med okultnim obredom prikličejo nazaj od mrtvih, seveda. Film, ki ga je posnel Jimmy Sangster, specialist za vampirske grozljivke studia Hammer, in kjer vlogo grofa Karnesteina, ki od mrtvih obudi Carmillo, igra sloviti radijski didžej Mike Raven, je klasična camp vampirjada s klasičnimi lezbičnimi fintami neštetih filmov tistega časa, kjer pa Yutte Stensgaard žal ne dosega karizme fenomenalne Ingrid Pitt in bizarnega eroticizma dvojčic Collinson.

Ocena: 6/10