Moj osebni problem s filmom Society of the Snow, ki ga je režiral J. A. Bayona, tudi avtor odličnih filmov El orfanato in The Impossible, je v dejstvu, da sem malce nazaj še enkrat gledal izvrstni Alive, ki ga je na začetku devetdesetih posnel Frank Marshall, kar pomeni, da je bila zgodba še preveč sveža in da mi Society of the Snow dejansko ni ponudil drugega kot copy/paste filma Alive, pa četudi je manj hollywoodski, bolj avtentičen in bolj karakterno dodelan. Pač še ena dramatizacija zloglasne letalske nesreče, kjer je ragbi ekipa Urugvaja strmoglavila v zasnežene in ledeno mrzle Ande in tam ostala tako dolgo, da so morali člani ekipe za preživetje jesti umrle prijatelje. Epska in nepozabna zgodba tragične usode ljudi, ki so morali za preživetje narediti vse, je torej dobila še en dober film. Še en spomin na legendarno tragedijo in človekov boj za obstoj, ki v domačem Urugvaju in še kje odmeva še danes. In pazi to, del filma so tudi dejansko posneli tam, kjer je strmoglavilo resnično letalo, se pravi v mrzlih in zloveščih Andih, kar je vsekakor neverjeten dosežek.
Ocena: 7/10
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 
Uf meni pa je bil ta nov film Society of the Snow (2023) veliko boljši od starega, bolj dodelan, pristen, bolj detajlen, v sceno so pasali tudi špansko govoreči igralci, saj se nenazadnje zgodba odvija v Južni Ameriki z urugvajskimi ljudmi. Veliko verjetno pripomore tudi dejstvo, da so za snemanje uporabili resnično lokacijo nesreče, kar si že dejal.
Saj Alive iz leta ’93 tudi ni slab in je dodelan, se pa vidi da ga je načel zob časa in je pri enih prizorih preveč očitno, da so bili posneti v studiu, pa sneg je bil preveč plastičen in izpade malce na drugo žogo.
Zanimivosti:
– Lik Nume Turcattija, ki je eden od glavnih likov v novem filmu igra Enzo Vogrincic, Urugvajec slovenskih korenin, tako da je ta film tudi majčkeno slovenski 🙂 ;
– Eden od preživelih iz nesreče je lani obiskal Koper in imel daljši intervju o teh dogodkih;
– Skupina preživelih je pred leti obiskala Postojnsko jamo in bili nad njo navdušeni;
– Baje je bil nedaleč od njihove nesreče zapuščen hotel kamor bi se lahko zatekli in bi imeli veliko boljše zatočišče; Od tega hotela je vodila tudi cesta, ki bi jih slej ko prej pripeljala do civilizacije… ampak ja sedaj smo lahko mi pametni;
Konec filma mi je privabil solze na oči. Tisto veselje dveh članov, ki sta šla po pomoč, ko sta ob reki zagledala domačina na konju. Pa veselje preživelih ob letalu, ko so zagledali helikopter. Tu vidimo kako ne cenimo včasih življenja, čeprav imamo vsega preveč… in kako malo je včasih potrebno za srečo.
Ne predstavljam si te železne volje, ki so jo morali pokazati preživeli potniki, da so se rešili, da so jedli človeško meso, si z urinom greli roke….neverjetno res.
Je pa k temu, da jih je toliko preživelo pripomoglo tudi dejstvo, da so bili trenirani športniki in tako bolj odporni na te ekstremne, celo neživljenske razmere.
Ocena filma Society of the Snow: 10/10
LikeLike
Meni pa stari se vedno deluje sveze in cisto nic zastarelo. Verjamem pa, da bi mi novi dosti bolj dogajal, ce starega ne bi znova gledal par mesecev nazaj in je bila zgodba v moji glavi prevec sveza, pa tudi prizori so dost podobni.
LikeLike