Zatoichi (2003)

Masaker. Sloviti Takeshi Kitano je s filmom Zatoichi, ki bi ga lahko mirne volje prodajali kot Teksaški pokol z motorko, kjer motorko zamenja samurajski meč, ujel trend. Trend razkošnih, divjih, baletnih, letečih, krvavih, očarljivih, skuliranih in nasilnih pretepaških filmov, kjer so najdlje odleteli Hero, Hiša letečih bodal in Ubila bom Billa. In Zatoichi, za prijatelje, Maser, stoični, tihi, mirni in smrtonosni slepi samuraj, ki se je po kinodvoranah prvič potikal že v šestdesetih, ko ga je igral Shintaro Katsu, sceno obvlada v nulo. Pride in zmaga. Ne da bi videl. Ni mu treba videti, saj čuti, voha in posluša. Tip je man with no name. Kot Clint Eastwood, le da pištolo zamenja za meč. Za smrtonosno orožje, ki nikoli ne zgreši. Ki reže, seka, seklja in mesari. Vse v živo in brez posebnih efektov. Prav imate, Takeshi Kitano je posnel slasher grozljivko, kjer je samo kri poseben efekt. Kjer je samo kri narejena s pomočjo računalniške animacije. Hvala bogu, saj gledalci drugače ne bi zdržali pritiska. Kri namreč šprica na vse strani in v potokih. Sovražnikov, ki so nekoč uničili življenje dvema skrivnostnima gejšama, katerima sedaj pomaga naš Zatoichi, pa je veliko. Zelo veliko. Toda ne tako veliko, da bi imel gospod težave. Da bi kdaj po pomoti zamahnil v prazno. To se mu ne zgodi. Niti enkrat. Njegov meč vedno zadene tarčo. Na levi, na desni, zadaj in spredaj. Trupla padajo kot za stavo, rane se odpirajo kot pri obdukciji, Zatoichi pa uživa, se zabava in zmaguje. Pač pravljica, ob kateri otroci nikakor ne bodo zaspali.

Ocena: 8/10