Zbogom, Tereza Vuk (1976-2024)

Tereza Vuk, ki nas je v ponedeljek šokantno in presenetljivo zapustila stara komaj 47 let, je bila unikat. Reinkarnacija Charlesa Bukowskega in vseh tistih drznih, drugačnih in posebnih umetnikov, ki ne jebejo sistema in počnejo to, kar jim paše. To, kar je bila Amy Winhouse v muziki, je bila Tereza Vuk med pisatelji. Rada je pila, rada je kadila travo, rada je počela prepovedane stvari. Demoni v njej ji niso dali miru, pa četudi je lansko leto končno ujela zasluženo slavo in priznanje s svojim debitantskim romanom Zakaj ima moj hudič krila, kjer je o sebi in svojem življenju povedala vse tisto, kar ne bi upal povedati nihče. Tereza je bila art in underground, ki pa si je ves čas želela tudi mainstrema in velike prepoznavnosti, kar je bila še ena njena posebnost. Oboževala je, da se o njej piše in govori. Oboževala je, da so njeni intervjuji in njeni članki najbolj brani in najbolj poslušani. Zato ni čudno, da je rada poslušala tudi popularno glasbo in gledala popularne filme. S tem ni imela nobenih težav. Tega se ni sramovala, kar za takšne vrste ljudi ni ravno značilno.

V živo se žal nisva nikoli srečala, sva se pa obrajtala na Facebooku, kjer so večkrat padle močne debate o filmih in muziki. Pa tudi privat sva si veliko pisarila in se izkazala medsebojno spoštovanje in naklonjenost. Dejansko sem si štel v čast, da me ima rada, saj nisem ravno material, ki bi ga imeli radi tako imenovani art umetniki. Našla sva se v ljubezni do igralcev, do pop kulture in tudi do muzike, kjer me je občasno presenetila celo s svojo naklonjenostjo do hip hopa. Pa bila je egotrip. Še večji kot sem sam, zato sva se večkrat tudi sporekla v komentarjih. A nič usodnega, saj je eden izmed naju vedno odnehal pravi čas. Dejansko sem imel rad ta njen orjaški ego, saj mi je bila ravno zaradi tega zanimiva in poseben izziv.

Vedno sem rad skočil na na njen pester Facebook, ona pa seveda na mojega. Pa na svojo oddajo sem jo povabil pred leti. V Gartnerjev Bordel, seveda. Pa potem tudi v Nov faktor, da se ne pozabi. Pa je vedno našla neke izgovore, rekoč, da mora najti čas, da sem predaleč, da moram prej prebrati njene knjige, da bo rabila pivo, da bo razmislila, da bo javila, da bo to in ono, pa sem potem seveda hitro obupal in je nisem več gnjavil. Zdaj mi je žal, da nisem vztrajal, ker vem, da bi bilo epsko gostovanje in da bi bil najin pogovor o seksu bombastičen. Toda bila je trma, ki je nisi mogel premakniti niti za centimeter, ko se je nekaj odločila.

Nazadnje sva se v privatki pogovarjala 1. junija. O Hudiču, o filmih, o muziki in še o čem. Pa rada se mi je pohvalila, da ima zelo čednega in seksi tipa, ki pa ga ne sme pokazati javnosti. In prav zdajle sem šel pogledat ta najin zadnji čvek, kjer sem ji med drugim dejal: “Da ne bo pizdarije, nisi več 18.” Itak, da sem nazaj kot vedno dobil: “A lahko nehaš. Lej, preber Hudiča. Tam sem bila že skor mrtva.” Jasno, da sem nehal, pa četudi me je vedno skrbelo. Ampak Tereza ni jebela sistema, kot sem že zapisal. Živela je točno tako, kot je želela. Obnašala se je točno tako kot ji je pasalo, pa četudi se je zavedala, da se na dolgi rok ne bo dobro končalo, saj tak način življenja pusti posledice na našem telesu, ki ne zdrži več takega tempa.

A nimaš kaj, takšna je bila in takšno jo je bilo treba sprejeti.

No, zdaj je ni več. Zdaj bo na našem Facebook omrežju zazevala velika praznina. Zdaj nam ne bo nihče več zastavljal trapastih ali ali vprašanj o hrani in pisal o čudnih placih za počitnice. Zdaj me ne bo nihče več zajebaval za Grašota in Plestenjaka. Zdaj ne bo več tako zabavno. Zdaj bo Facebook samo še Facebook in nič drugega. Pa tudi novih knjig ne bo več, saj zadnje, kot vem, še ni uspela končati. To je pa sploh škoda, saj sem prepričan, da bi šlo za novo mojstrovino. Bo pa ostal Hudič, njen labodji spev in njeno monumentalno slovo, ki bo zdaj gotovo še večji hit kot je že bil, kar bo Terezi seveda zelo všeč. Isto kot ji je všeč, da zdaj vsi pišemo o njej. Žalujemo zanjo. Jo hvalimo. In jo tako ali drugače nosimo po družabnih omrežjih.

Draga moja Tereza, res mi je žal, da si odšla. Vem, da je to vrhunsko za tvojo promocijo, ampak jebeš tako promocijo, kjer te zdaj ni več. Pogrešal te bom. Pogrešal bom najina prerekanja, najine skupne točke, najine privatke in najino naklonjenost. Bila si faking unikat. Zato boš večna.

Ali kot si mi na koncu pogovora, za katerega nisem imel več časa, ker se mi je mudilo na nek dogodek, 1. junija napisala: “tud ok sam jaz mam ponavad zanimive fore……sem pa k ti,od drugih se mi jih ne da poslušat”

In da ne pozabim, našla sva se tudi pri veliki ljubezni do najinih babic (jaz sem svojo klical oma, ona pa svojo nona), ki sta nama pomenili vse na svetu. Si pa nikoli ne bi mislil, da bo šla ona nad oblake (to sem napisal kar tako, da se lepše sliši, saj je vsem jasno, da je Tereza dosti bolj primerna za partytime v peklu) k svoji le nekaj dni za njo.