Ordinary People (1980)

Izjemno prepričljiva študija skrhanih odnosov v moderni ameriški družini. Ko je debitantski režiser Robert Redford leta 1981 za režijo in za najboljši film leta premagal Scorsesejevega Razjarjenega bika, je svet za trenutek obstal, pa četudi je bila zmaga na nek način povsem zaslužena, saj gre za resnično dober, prepričljiv in zelo kvaliteten film. Za globoko dramo o družini Jarrett, ki jo zmatra nesrečna smrt starejšega sina. Tako močno, da se njihovi odnosi ohladijo do ničle. Še posebej med mamo Beth (za oskarja nominirana Mary Tyler Moore) in sinom Conradom (z oskarjem nagrajeni Timothy Hutton, sicer najmlajši zmagovalec vseh časov), ki je zaradi občutka krivde že poskušal delati samomor in ki na veliko veselje svojega malce nerodnega očeta Calvina (Donald Sutherland) redno obiskuje simpatičnega psihiatra Bergerja (za oskarja nominirani Judd Hirsch, ki je bil takrat velika zvezda serije Taxi). In pozor, stavek o tem, da je mama Beth med pogrebom sina omenila barvo čevljev za svojega moža, ni tako sporen kot dejstvo, da ji tega mož sploh ni omenil. Oziroma, da je čakal na pravi trenutek in takšno malenkost tako dolgo tlačil globoko v sebi. Kot sem že dejal, Ordinary People, sicer izjemno močan in cenjen debi slovitega igralca Roberta Redforda, ki je potem posnel še celo vrsto enako odličnih filmov, je film o družini, ki se je znašla v hudi krizi identitete. Na razpotju, ki je na podoben način brez dvoma zadelo tudi mnogo resničnih modernih ameriških družin. Sentimentalen, pa vendar prav nič patetičen film, ki s svojimi dialogi in prepričljivimi prizori enkratno slika hladne odnose v družini. In nas opomni, da moramo pomesti tudi pred svojim pragom. Plus nepozabna glasbena spremljava Marvina Hamlischa, ki si jo je za svojo hip hop uspešnico C U When You Get There vrsto let kasneje sposodil tudi Coolio.

Ocena: 9/10