A Clockwork Orange (1971)

A Clockwork Orange, po naše, Peklenska pomaranča, ki je v kina priletel istega leta kot Straw Dogs (r: Sam Peckinpah) in The Devils (r: Ken Russell) in je sestavil ultimativni triple bill nasilja na filmskem platnu, je monumentalna, ikonična, nad-kultna in prelomna distopična kriminalna drama, s katero je sloviti, veliki in izjemni Stanley Kubrick, vroč po Odiseji 2001, ki jo je posnel tri leta prej, dvignil ogromno prahu, v domači Veliki Britaniji postal public enemy number one in povzročil, da je začela britanska mladina poosebljati nasilje in kopirati pizdarije, ki jih v filmu s svojo tolpo (Michael Tarn kot Pete, James Marcus kot Georgie, Warren Clarke kot Dim) počne glavni anti-junak Alex DeLarge, ki ga briljantno poosebi nikoli boljši Malcolm McDowell, vroč po filmu If, ki ga tri let prej posnel Lindsay Anderson. Drži, A Clockwork Orange, sicer izvrstna, unikatna, divja, seksualno eksplicitna, zelo nasilna, brutalna, odbita, črnohumorna, vizualno odfukana, karizmatična, nalezljiva, kontroverzna, drzna, direktna, pogumna, brezkompromisna, izvirna, prebrisana in satirična študija nasilja, psihiatričnega zdravljenja, politike, zaporniškega sistema, uličnih tolp in vsega tistega, kar je bilo takrat v Veliki Britaniji aktualno, je film, ki so ga doma po dveh letih prikazovanja prepovedali za več kot dve desetletji. Pa še Kubrick sam ga je potiho umaknil v lager, saj je bil presenečen in šokiran, da so ga obtožili, da je prav on kriv za dvig nasilja v državi. In pazi to, Alex DeLarge, neo-punkovec in fan pesmi Singin’ in the Rain, ki jo prepeva med posiljevanjem in pretepanjem svojih žrtev, kar je antologijski atentat na user friendly hollywoodske muzikale, postane po aretaciji in nekajmesečni zaporni kazni poskusni zajček za novo psihiatrično metodo, kjer ga hoče ekipa zdravnikov ozdraviti z nenehnim prikazovanjem nasilja. Prav imate, Alex mora dan in noč gledati prizore posilstva in pretepanja, da bi mu bilo jasno, da nasilje ni prava pot. Da bi mu možgane sprali tako zelo, da bi postal povsem miroljuben, ponižen in frigiden. Z nasiljem nad nasilje, tako rekoč. Ob spremljavi Beethovnove Devete simfonije, da se razumemo. In ko smo že pri glasbi, Kubrick jo v tem filmu res uporablja nad-genialno. Da o vseh nepozabnih, razuzdanih, mitskih, kultnih in divjih prizorih, niti ne govorim. A Clockwork Orange je ultimativni psihedelični egotrip, ki gledalca prikuje pred ekran. Tako zelo, da očesa ne more več zapreti. Niti za trenutek, niti po pomoti. Kot glavni anti-junak Alex DeLarge, ki mu zdravniki obe očesi držijo odprti z želenimi sponkami in kapljami vode, da res zbrano gleda brutalne prizore na ekranu. A Clockwork Ogrange, ekranizacija leta 1962 izdanega romana Anthonyja Burgessa, ki si je izmislil povsem nov sleng, je film, ki zleze v vse pore gledalca. Na začetku, ko spremlja nasilno in perverzno odisejado DeLargeove tolpe, ki pretepe brezdomca, vlomi v bajto bogatega para, kjer ženo posilijo pred moževimi očmi, in vlomi v bajto čudaške gospe, ki jo DeLarge umori z orjaškim keramičnim penisom. Na sredini, ko se DeLarge znajde v zaporu. In seveda proti koncu, ko se začne prevzgoja njegovega karakterja, ki je enako brutalna in divja kot je bil brutalen in divji njegov lajf pred tem. Futuristična norija, ki je zlepa ne boste našli para v celotni filmski zgodovini, je film, ki je močno zaznamoval sedemdeseta. In film, ki ga je Kubrick opisal z besedami: “A social satire dealing with the question of whether behavioural psychology and psychological conditioning are dangerous new weapons for a totalitarian government to use to impose vast controls on its citizens and turn them into little more than robots.” Sicer pa močna kritika behaviorizma, ki nas uči, da so vse naše reakcije, dojemanja in občutki zgolj objektivni. Četudi si je film kultni status in renome prislužil čez leta, je bil velik komercialni uspeh, ki sta ga v domači Britaniji premagala zgolj Live and Let Die and The Godfather. V prvi vrsti zelo provokativen film, ki pa skozi vse svoje norije, seksplotacijo in pizdarije vrta zelo globoko v pore takratne družbe in se dotika tematike, ki je več kot aktualna še danes, ko smo tik pred zlomom sistema kot ga poznamo. Ali kot že v uvodu filma gledalcem pojasni Alex DeLarge: “There was me, that is Alex, and my three droogs, that is Pete, Georgie, and Dim, and we sat in the Korova Milkbar trying to make up our rassoodocks what to do with the evening. The Korova milkbar sold milk-plus, milk plus vellocet or synthemesc or drencrom, which is what we were drinking. This would sharpen you up and make you ready for a bit of the old ultra-violence.”

Ocena: 8/10