Nekaj sladkega (2023)

Režijski prvenec znanega slovenskega stand up komika Tina Vodopivca je Jugoslavija v malem. Klasična komedija zmešnjav, kjer Slovenke (Tina Gorenjak) seksajo z Makedonci (Saško Kocev). Kjer Makedonka (Jelena Jovanova) v Ljubljani organizira nastop makedonskega marketinškega gurija. Kjer Slovenka (Ula Furlan) pohotno med rjuhe vabi makedonskega natakarja, ki se izdaja za marketinškega guruja. Kjer Bosanec (Ranko Babič) peca sodelavko, ki je seveda Slovenka. Kjer slovenska policista (Tin Vodopivec in Urška Majdič) ustavita Makedonca in tako dalje. Čista nostalgija, vam rečem, kjer se seveda zmešajo tudi vsi jeziki nekdanje Jugoslavije, ki bi morala biti na ta film seveda zelo ponosna, saj zvezdniški makedonski guru namesto turneje po svetu raje izbere Ljubljano, kjer tam pač živijo Slovenci. Okej, do tu je s filmom vse v redu, pa tudi ideja in scenarij nista slaba, pa četudi gre za celo vrsto klišejev, ki pa ne škodijo. Prav zato je škoda, da zgodba nikoli zares ne zaživi. Nikoli zares ne vrže prave energije do gledalca. Preveč mirno in prijazno je vse skupaj, pa četudi Oriana Girotto, ki igra šefico slovenske firme, ki je najela Makedonko za organizacijo nastopa guruja, ves čas preklinja in se jezi, tudi na svojega maserja, ko se ji zahoče. Sterilen film, kar je glede na to, da gre za komedijo zmešnjav, zares neverjeten dosežek, ki je mogoče samo v slovenskem filmu. Kot da bi se moral Tin Vodopivec namerno držati nazaj, da bi posnel komercialno uspešen film za vso družino. Resda ambiciozen, toda preveč user friendly in premalo iz cone udobja, če povem direktno. Edino Tina Gorenjak, ki igra ljubico glavnega junaka, ki z njim strastno seksa pred njegovim nastopom na lokalni televiziji, kjer napove gostovanje v Sloveniji, je dovolj energična in taka, da vsem ostalim pokaže, kako bi moral zgledati cel film, ki mu energijo potem jemljejo na vsakem koraku. Zato ni čudno, da dobi gledalec občutek, da je slika v Sloveniji, dialogi pa so ostali v Makedoniji. Okorna dramaturgija in nespontane igralske kreacije, ki dišijo po gledališču, kar je seveda smrt na vsak film, ki da kaj nase. Film z veliko željo po ciljni publiki brez ciljne publike, če povem na kratko. In samo v takem filmu lahko Sašo Đukić z mokrimi brisačami trka po sobah in čaka na svoje maščevanje.

Ocena: 5/10