2001: A Space Odyssey (1968)

Stanley Kubrick, vroč po filmu Dr. Strangelove, kjer je leta 1964 kot veste blestel Peter Sellers, je z Odisejo 2001, za katero je snel oskarja za posebne efekte, kar pomeni, da so ga pri režiji in scenariju osmodili, premaknil meje filmske umetnosti in posnel monumentalni ter antologijski znanstveno fantastični film. Prvo pravo znanstveno fantastično norijo, ki je tako ali drugače vplivala na skoraj vse znanstveno fantastične filme in velike režiserje, ki so prišli za tem. Drži, pred Odisejo 2001, to filozofsko, versko, misteriozno in vizualno osupljivo študijo vesolja, tujih vrst, potovanja v vesolje, nastanka človeštva in umetne inteligence, kjer ni nič tako kot se zdi, ali še bolje, kjer je vse, kar je, zgolj stvar gledalčeve interpretacije, so namreč snemali zgolj tako imenovane B scifi pizdarije, kar pomeni, da je bil Kurbick, ki mu je scenarij pomagal napisati sloviti velemojster znanstvene fantastike, Arthur C. Clarke, resnično prvi, ki je ta žanr dvignil nad oblake in mu dal potrebno kvaliteto ter vizijo. In pazi to, Kubrick je premaknil tudi meje posebnih efektov, ki so prav po njegovi zaslugi po Odiseji 2001 postali izziv za vse nadaljnje filmarje. Da o unikatni, drugačni in izvirni rabi filmske tehnike, snemanja, montaže, scenografije in režije niti ne začnem govoriti. Odiseja 2001 je patient zero znanstvene fantastike in tudi filma na splošno. Resnično genialna, vizualno osupljiva, veličastna, drugačna in nepozabna filmska izkušnja, ki z vsakim novim gledanjem bolj navduši in odpira nova vprašanja in nove odgovore, kaj se je pravzaprav zgodilo oz. kaj pravzaprav pomenijo različni prizori, momenti in ideje, ki jih še Kubrick, ki je povedal, da je to v prvi vrsti film o bogu, se pravi o tem, da je bog tuja vrsta, ni znal ali pa namerno ni želel pojasniti in raztolmačiti. Prav imate Odiseja 2001 je ultimativni predstavnik filma, ki pomen in poanto pušča vsakemu gledalcu posebej. Ali drugače, vsakdo, ki si film pogleda, ima lahko drugačno interpretacijo tega, kar je videl. Če Odisejo 2001 gledaš 2001-krat, lahko imaš 2001 razlago, kaj si dejansko videl in razumel. Ali kot je rekel Kubrick: “V neskončnem vesolju je vse mogoče.” Drži, Odiseja 2001 se prične v pradavnimi, ko po Zemlji skačejo opice. No ja, naši predniki, ki jih napade konkurenčno pleme. Ob zvokih Straussove Tako je govoril Zaratustra, ki je seveda postala pop hit, da se ne pozabi. In mednje pade faking črni monolit. Več kot očitno iz vesolja. Od tuje vrste, ki ji gre na živce, da so Zemljani tako zelo neumni, da ne vedo, da lahko živalske kosti uporabiš tudi kot orožje. Jup, tuja vrsta je kriva, da se na Zemlji zgodi evolucija. In da Zemljani iz opic napredujejo v astronavte, pa četudi more miniti milijone let.

Itak, ta uvodna sekvenca, ki jo je v izvrstni Smešni strani zgodovine odlično sparodiral Mel Brooks, je ponarodela. Je DNK filmske umetnosti, ki ni bila nikoli več ista. Ta uvodna in skoraj pol ure dolga sekvenca iz pradavnine je tako zelo perfektna in dodelana, da bi si zaslužila svoj film, zato je edina možnost ta, da se nadaljuje milijone let v prihodnost, kjer se ob taktih Straussove Modre Donave znajdemo v vesolju. V čistokrvnem nemem filmu, ki nas začara s svojimi realističnimi in čarobnimi podobami, kjer se je Kubrick obnašal tako, da ima pot v vesolje v malem prstu, zato je logično, da se je pojavila teorija zarote, da je prav on zrežiral ameriški pristanek na Luni. In pazi to, na vesoljski postaji se srečajo ameriški in ruski znanstveniki, ki tuhtajo, kaj je zakopano v Luninem kraterju. Rusi sumijo, da je nekaj narobe, Američani pa jih prepričujejo, da se o tem zdaj ni treba pogovarjati. No, potem nas Kubrick vrže še dve leti naprej, kjer se znajdemo na ameriški vesoljski ladji, ki jo poleg astronavtov Davida Bowmana (Keir Dullea) in Franka Poolea (Gary Lockwood) vodi perfektni in popolni računalnik HAL 9000 (glas Douglasa Raina), ultimativna umetna inteligenca, ki zase trdi, da je nezmotljiv in da so vse napake zgolj človeške. HAL 9000 je dejansko glavna zvezda Odiseje 2001. Bolj nevrotičen od človeka in tak, da bi ga lahko v stresnih situacijah govoril kar Woody Allen. Itak, ko se mu zasuče, ali še bolje, ko ugotovi, da ga hočeta Bowman in Poole nadvladati ter morda celo ugasniti, postane zloben in zelo nevaren, saj se začne boriti za preživetje, ki je pravzaprav vodilna tema druge polovice filma, ko se HAL 9000 spoprime z obema astronavtoma. Velikanski film, res. Narejen tako, da mu čas resnično ne more do živega. In da z vsakim novim gledanjem postaja še večji, še boljši in še bolj prelomen.

Vse do nad-legendarne, ikonične in kultne sekvence na koncu, ko se Bowman znajde v posebni sobi, kjer sreča samega sebe. Kjer sreča dve svoji različno stari verziji in zloglasnega Star Childa, ki bo očitno začel novo raso Zemljanov. Ali drugače, ki je odrešenik in novi mesija. Ali pa božje dete, kdo ve. Ali celo dete umetne inteligence, jebentiš. Morda celo reinkarnirani Bowman, za vraga. Pač nekaj nad razumom, če povem na kratko. In če smo že pri prelomnih vprašanjih, zakaj monolit zdaj najdejo na Luni? Sta monolita dva? Je bila Zemlja včasih Luna? Je Luna zdaj Zemlja? Je tuja vrsta pač ocenila, da ljudje tako kot nekoč spet rabijo njihovo pomoč in so monolit pač pobrali iz Zemlje in ga fuknili na Luno? In seveda, zakaj na Luno, kjer smo ga našli šele čez milijone let, ko smo hoteli na Jupiter? Ludnica, vam rečem. In vprašanja, na katera je možen 2001 odgovor. In pozor, Odiseja 2001 je ob izidu močno flopnila, saj jo je zasenčil Planet opic, še ena velikanska, velemojstrska in veličastna scifi norija iz leta 1968. Toda potem je nenadoma dobila nov zagon in nove fane, ki so jo počasi spremenili v uspešnico in ji dali krila, da je lahko postala eden najbolj slovitih in znamenitih filmov na svetu.

Ocena: 8/10