John Rambo (2008)

Hard Core. Zadnji Rambo je vse tisto, kar sem od njega pričakoval. Vse tisto, kar mora pokazati akcijski junak iz stare šole. In vse tisto, o čemer lahko vsi mladi mulci, ki se zadnja leta podijo po velikih platnih, le sanjajo. Novi Rambo izgleda kot grozljivka, kjer Jason Voorhees kolje svoje žrtve, le da ne gre za najstnike, marveč za Tajske vojake, ki sredi Burme izvajajo genocid. Prav imate, če bi Rambo živel v resnici, bi Amerika vse svoje vojne dobila že prvi dan. Ker živi na filmu, pa vojne dobiva le zase. Za svoj užitek. Za hobi. Da se mu nekaj dogaja. In da vedno znova ugotovi, da še miga. Da še ni za v staro šaro. Kljub temu, da bo letos dopolnil že 62 let in da se je po Afganistanu nazadnje potepal pred skoraj dvajsetimi leti. Da ne bo pomote, tretji Rambo je čez lužo popolnoma pogorel, kar je jasno, saj se je boril na strani mudžahedinov. Na strani svete vojne. Na strani, ki jo je zagovarjal tudi nedavni Charlie Wilson’s War. Tokrat se raje bori v Burmi, kamor jo mahne skupine mirovnikov, ki želijo pomagati nesrečnim domačinom. In bori se zase. Za svoje srce. In za gušt, ki ga je izgubil med lovljenjem kač ter prevažanjem turistov. Ali kot samemu sebi pojasni med skuliranim monologom: »Ne pretvarjaj se. Takšen si. To imaš v sebi.« In prav tak je tudi film. Divji, energičen, zelo brutalen, krvav, perverzen in tak, da mu zlepa ne boste našli para. Pred vami je zajeban masaker, kjer trupla letajo kot v Vojaku Ryanu. Kot v mokrih sanjah plačancev, ki jo skupaj z Rambom mahnejo v akcijo. To je film, kjer bi se Matt Damon, Tom Cruise in Nicolas Cage posrali od starhu. Film, kjer bi bilo strah celo Brucea Willisa. In film, kjer se odlično znajde le Sylvester Stallone, ki se je po uspehu šestega Rockjya vrnil še k svoji drugi blagovni znamki. K najbolj legendarnem in norem akcijskem junaku v filmski zgodovini. K junaku, ki si lahko dovoli vse. In k junaku, ki je tako zelo filmski, da vedno pomislimo, da se bo nekoč zgodil tudi v resnici. In pozor, gospod Stallone s kamero baranta kot Steven Spielberg. Ali če hočete, kot John Woo. Njegovi prizori so mojstrsko zmontirani, odlično posneti in prepričljivo izvedeni. Taki, da komaj verjamemo, da jih je posnel prav on. Še posebej zato, ker je zadnje čase le lenaril in tonil v pozabo. Sedaj je spet v prvi ligi. Sedaj je končno spet dokazal, da obvlada filmski posel in da ga čaka še vrsta novih izzivov. Morda celo sedmi Rocky in peti Rambo. Meni je prav, saj živimo v času, ko bi še Zack Braff rad postal akcijski junak. Akcija je žanr za prave dedce. Za dedce, ki imajo jajca nafilana s testosteronom. Za dedce, ki jim verjamemo, da lahko popolnoma sami postrelijo celo vojsko in za to ne potrebujejo niti enega posebnega efekta. Tako je, John Rambo je lik, ki bi ga rabilo prav vsako gospodinjstvo.

Ocena: 8/10