Braveheart (1995)

Veličastna, mogočna, odlično zrežirana, spektakularna, prepričljivo odigrana, gledljiva, dinamična, ravno prav čustvena, močna in globoka zgodovinska epopeja, ki je Melu Gibsonu povsem zasluženo vrgla oskarja za najboljši film in režijo. Drži, ko Melu Gibsonu ubijejo ženo ali otroka, se mu vedno zasuče. Tako močno, da da bi rad spremenil tok zgodovine. Tak je bil v Mad Maxu, tak je bil v Patriotu, tak je bil v Smrtonosnem orožju, tak je sedaj tudi v Braveheartu, kjer igra legendarnega Williama Wallacea, borca za neodvisnost Škotske, ki mu za zmago nad Anglijo manjkajo samo še škotski plemiči (glavnega igra Angus Macfadyen), ki seveda uživajo finančno podporo angleškega kralja (Patrick McGoohan). In njegovi nasprotniki vedno storijo isto napako. Ubijejo mu ženo ali otroka. To ga razbesni in spremeni v angela maščevanja. Ali še bolje, v totalnega norca, ki vidi samo kri in meso. Itak, v Mad Maxu se mu je šlo zgolj za maščevanje, ko so mu zlikovci pobili familijo, v Patriotu in Braveheartu pa ima višje cilje, saj živi v drugačnem času, kar pomeni, da zasuče tok zgodovine. V Patriotu je zaradi sinove smrti začel bitko za samostojnost Amerike, v Braveheartu pa se zaradi umora žene (krasna Catherine McCormack) bori za neodvisnost Škotske. In pozor, obakrat mu familijo uničijo Angleži, kar pomeni, da sta si Braveheart in Patriot na moč podobna. S to razliko, da je Braveheart, ki ga je Gibson tudi režiral, še boljši, še večji in še bolj prepričljiv. Prav imate, Braveheart zgleda tako, kot da bi ga režiral kak velik in izkušen režiser. Recimo David Lean, William Wyler in Anthony Mann, režiserji spektaklov Propad rimskega cesarstva, El Cid, Ben Hur in Doktor Živago. Ali še bolje, Gibson režira tako zelo zagreto, tako zelo odfukano, tako zelo realistično, da dobimo občutek, da gre za filmarja s kilometrino. In režiserja, ki ima za sabo kar nekaj zgodovinskih epov. Če k Bravehaertu dodamo še Kristusov pasijon in Apokalipto, ki ju je Gibson posnel kasneje, je jasno, da gre za enega najboljših režiserjev moderne dobe. Za filmar z jajci, večjimi od Coppole, ki je posnel Apokalipso zdaj.

In Braveheart je krasen film. Zares dober zgodovinski spektakel, kjer ni napak. In bi izvrstno funkcioniral tudi v zlati dobi zgodovinskih spektaklov. Braveheart je film, ki zgodovinskim spektaklom vrne dostojanstvo in jih spet postavi tja, kjer so bili nekoč, ko sta v njih igrala tudi Kirk Douglas in Charlton Heston. Prav vsak kader, prav vsi masovni prizori (1600 statistov), krasna fotografija in avtentična scenografija, prav vsak kot kamere, vsak stavek, vsak pogled glavnega junaka in prav vsak montažni prijem učinkujejo tako kot je treba. Tudi s pomočjo fenomenalne glasbene podlage Jamesa Hornerja in prepričljive ter dovolj karizmatične spremljevalne igralske ekipe, kjer visoko nad oblaki lebdi tudi očarljiva kraljica Isabelle, katero v svoji prvi angleško govoreči vlogi odigra čudovita Sophie Marceau, ki se seveda na prvi pogled zagreje za Williama Wallacea. Velik film. Tak, da bi se ga morali škotski otroci že v osnovki naučiti na pamet. In poklon možakarju, ki bi si tudi v Sloveniji zaslužil spomenik. Dejansko popolna mešanica akcije, drame, zgodovine, pustolovščine, romance in boja za oblast. Ter projekt, ki ga je bil na tak način sposoben narediti le Mel Gibson. Vsi ostali so bili namreč premalo nori. Sicer pa resnična zgodba škotskega junaka, ki si je zaslužil točno tak film. Je pa zanimivo, da mu finančno v ZDA ni šlo kaj dosti dobro. In da ni pomagalo niti to, da so ga po zmagi na Oskarjih še enkrat poslali v kina. Resnični Wallace seveda ni bil tak sentimentalen junak kot je prikazan v filmu, pa tudi mnoga zgodovinska dejstva so obrnjena po svoje, ga je pa Gibson vseeno ujel zares mojstrsko in nam pokazal, da je samo svoboden moški pravi moški. Vse ostalo je namreč le približek. Plus izvrstni Brendan Gleeson kot junaški Hamish.

Ocena: 10/10