Hable con ella (2002)

Še ena Almodovarjeva mojstrovina. Legendarni Pedro Almodovar, svetovni prvak španskega filma, ki me je pred tem razočaral z zelo dolgočasnim Vse o moji materi, se je s Hable con ella, po naše, Govori z njo, vrnil v velikem slogu filmarja, ki mu v sodobni evropski kinematografiji skorajda ni para. Hable con ella, sicer psihološka melodramatična komedija, je zelo originalen, domiseln, hudomušen in hkrati izredno globok ter močan celovečerec, ki seveda doseže vrhunec v črnobeli sekvenci o moškem, ki se pomanjša in svojo ženo zadovolji tako, da zleze v njeno mednožje in tam ostane za vse večne čase. Mokre sanje vseh moških, torej. Iti tja, od koder si prišel. Šalo na stran, tukaj je osrednja zgodba bolniškega negovalca Benigna (Javier Camara), ki cele dneve predano skrbi za mlado Alicio (Leonor Watling), baletno plesalko, ki je zaradi prometne nesreče že štiri leta v komi. Poba ji posveti življenje, se ji preda z dušo in telesom, se z njo pogovarja, upa, da bo enkrat vendarle prišla k sebi in se vanjo čisto potihem tudi močno zaljubi. »Najina zveza je boljša od večine zakoncev,« pove prijatelju Marcu (Dario Grandinetti), ki se v bolnišnici znajde zaradi svojega dekleta, slavne bikoborke Lydie (Rosario Flores), ki je ravno tako v komi, saj jo je na zadnjem šovu poteptal razjarjeni bik. Dva moška, dve klinično mrtvi ženski, cel kup spominov iz preteklosti, sproščujoči komični vložki, vrhunska dramaturgija, presenetljiv in šokanten zaplet ter počasna atmosfera, ki nikdar ne dovoli nepotrebne patetike. Film, ki nam hoče reči, da je za dober zakon potreben samo predan moški in seveda ženska, ki je ves čas v komi. Plus Almodovarjev oskar za scenarij, kar je bil seveda prelomen trenutek.

Ocena: 8/10