Tole je bil do naslednjega poglavja verjetno najboljši Planet opic po tistem prvem s Charltonom Hestonom. Še kanček boljši od Rise of the Planet of the Apes, seveda dosti boljši od polomije z Markom Wahlbergom in recimo od starega drugega dela Beneath the Planet of the Apes, ki je bil res zanič. Dober film, če povem preprosto. Prepričljiv, presenetljivo emotiven, opremljen z odličnimi posebnimi efekti in spektakularno akcijo, dovolj prebrisan in pameten, da mu ne more očitati površnosti, skratka, povsem dostojna poletna zabava za vso družino, če seveda nimate ravno majhnih otrok. Jp, opice in ljudje zdaj živijo vsak na svojem koncu. Eni v mestu, kjer bo kmalu zmanjkalo elektrike, drugi v gozdu, kjer so pod Caesarjevo komando prepričani, da na Zemlji ni več ljudi. Ko smo že pri Caesarju, ki ga znova govori Andy Serkis, tak je kot da bi gledali Ala Pacina, če se malo pošalim. Glas ima ko Pacino, obnaša se ko Pacino, skorajda ne verjamem, da ga ne govori Pacino, jebemtiš. Ni panike, saj mu paše, da je glavni in da nadzoruje svoje pleme. Vse do trenutka, ko ga zjebe hinavski Koba, ki prezira ljudi in bi zlahka pasal v kako Južno Korejo. Caesar je za demokracijo, kjer tudi ljudje najdejo kanček svojega mira, Koba bi rad diktaturo in vojno. Nič čudnega, da mu Caesar, ki razočarano pogrunta, da opice niso nič boljše od ljudi, na koncu sikne: “You are not ape.” Plus Gary Oldman, Keri Russell in Jason Clarke.
Ocena: 7/10
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 