Po Say a Little Prayer maksiki, o kateri sem pisal pred časom, je danes pravici končno zadoščeno! Into the Dragon, masterpiece britanske hip hop, dance in elektro skupine, ki je bila dejansko zgolj alias genialnega Timothyja Simenona, je znova v mojih rokah! Tokrat v vinilni izdaji, kar je epski spomin na kaseto, ki sem jo imel kot mulo. In ki me je za vedno okužila s komadi Beat Dis, Don’t Make Me Wait, Say a Little Prayer, Megablast in Beat Dat. Moja glasbena izobrazba, jebentiš. In tako zelo ikoničen, legendaren in velemojstrski album, da še zmeraj komaj diham. Nekoč, kot sem že povedal, na kaseti, zdaj pa končno na vinilki, kjer poka še bolj odločno, še bolj divje, še bolj noro in še vedno zelo aktualno ter inovativno. Nešteto samplov, nebroj norih idej in enkratna fuzija rapa, dancea in elektronike, ki je za vedno eden mojih najljubših albumov vseh časov.
Tole norijo sem dobil takrat, ko je pri nas divjala Samantha Fox, torej še pred prihodom prvih hop hop kaset, kjer sta na mojem kasetofonu najprej kraljevali skupini Public Enemy in N.W.A. Res klasika mojega otroštva. In muzika, ki me še vedno spravi na noge tudi ob treh zjutraj. Plus filmski odlomki in še kaj, kar se je za vedno zapisalo v moj glasbeni DNK. Je pa zanimivo, da je album ostal na hladnem v ZDA in je solidno letel zgolj v Britaniji, je pa res, da je komad Beat Dis za kratek čas ujel prvo mesto ameriške Dance Billboard lestvice. Kakorkoli, Into the Dragon je monumentalna glasbena ludnica, ki jo je moja zbirka vinilk čakala res dolgo časa, zato sem danes resnično vesel kot leta 1988, ko sem kasetno verzijo prvič vtaknil v svoj kasetofon in popolnoma ponorel.
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 