Srebrna arena za režijo na Puljskem festivalu in nagrada za režijo v Berlinu dokazujeta, da je bila leta 1967 konkurenca dobrih filmov dokaj skromna. Prizor v zapuščenem kinu pa je kljub temu klasika. Budjenje pacova je film o samskem moškem, ki skrbi za bolno sestro in zbira denar za odhod na morje, kjer bi jo topel zrak morda pozdravil. Ko se v bazenu smrtno ponesreči njegov kolega Pavle Vuisić, zadnja možnost za potrebne finance splava po vodi, zato pride prav tolažba sosede (Dušica Žegarac), v katero se zaljubi med skrivnim opazovanjem britja nog. Ker ga babnica čez čas brez pojasnila zapusti, mora ubožec tolažbo iskati pri lokalni cipi in se sprijazniti s svojo usodo. Budjenje pacova je zgodba o osamljenem posamezniku, ki v življenju ne najde pravega smisla, povrhu tega pa ga okoli prinese še soseda, da o prijatelju, ki ga vabi k fotografiranju pornografskih slik, niti ne začnem izgubljati besed. Solidna, a brez pravega presežka narejena socialna drama, ki ima po moji skromni oceni uživa prevelik ugled.
Ocena: 5/10
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 