Salaš u malom ritu (1976)

Enkraten film režiserja Branka Bauerja, ki nam je dal tudi Boška Buho. So pa tokrat v bistvu spet glavni otroci (med njimi je tudi rosno mladi Slavko Štimac), ki zakuhajo jezo nemške manjšine, ki po začetku vojne prevzame komando nad majhno vasico v Vojvodini. Bauer je znal, tudi z atmosfero, scenografijo, tempom in dramaturgijo, kjer gledalcu celi dve uri ni niti malo dolgčas. Film je tematsko podoben Krvavi bajki, a ni tako zelo krut in tragičen. Je pa odličen prikaz vojnega časa, kjer so morali ljudje paziti kaj počnejo, da se niso zamerili nemški vojski. Pavle Vujisić je zelo dober kot gostilničar, ki na skrivaj sodeluje s partizani, šov pa ukrade Miodrag Radovanović, nemški informer, ki pride raziskovat ozadje požiga nemškega žita. Na videz je miren, celo prijazen, v resnici pa zloben in zlovešč, torej tak kot Christoph Waltz v Tarantinovih Neslavnih barabah. Mladi Štimac in njegova kompanija se mi bodo za precej časa vtisnili v spomin, izvrsten pa je lik nemškega vojaka Sepa (Vojin Kajganić), ki se mu vidi, da prezira vojno in da noče biti tipična baraba. Se pa ne spomnim filma, kjer sem tolikokrat popolnona napačno predvidel potek zgodbe, kar pomeni, da je klišejev glede scenarija res malo.

Ocena: 8/10