Alamut: mojstrsko obračanje mojstrskega originala iz leta 1962. Mandžurijski kandidat je že leta 1962 izgledal tako, kot da bi ga napisal Vladimir Bartol. Nič čudnega, da je leta 2004 pod taktirko Johnathana Demmeja izgledal še bolje. Še bolj sveže, še bolj klavstrofobično, še bolj srhljivo, še bolj preroško in še bolj grozljivo. Divje realistično in tako, da človeku zastane dih. Da ne more verjeti, kaj vidi. Da se vrne na Alamut, kjer zloglasni Hasan Ibn Saba uri svoje poklicne morilce. Svoje zveste borce, ki so v zameno za raj pripravljeni umreti. Ki izpolnijo vse njegove ukaze. Tudi tistega, ki se glasi: »Ubijaj!« In če je veliki Saba uporabljal hašiš ter se skliceval na Alaha, je jasno, da bodo tisoč let kasneje, v času zalivske vojne v Iraku, uporabljali pranje možganov. Posebno metodo hipnoze, ki jo je na ameriških vojakih izvajal mefistovski doktor Atticus Noyle. Glavno orožje podjetja The Manchurian Global, ki premore več kapitala od evropske unije. In če je leta 1962 počil Frank Sinatra, sedaj poči Denzel Washington, pošteni major Ben Marco, ki ga tlačijo nočne more. Srhljivi spomini na resnico, ki so jo zabrisali z lažjo. Vse tja do njegovega soborca Raymonda Shawa (Liev Schrieber), ki kani po navodilih svoje incestuozne matere Eleanor (Meryl Streep) postati ameriški podpredsednik. In že smo pri mlademu Georgeu Bushu, ki mi je bil vedno sumljiv. Ki se mi je vedno zdel kot speči agent Osame bin Ladna. Agent, ki čaka na šifro, se aktivira in izpolni ukaz. In ne pozabite, Alamuta je napisal Slovenec. Plus Jeffrey Wright, Vera Farmiga, Kimberly Elise, Jon Voight, Ted Levine, Bruno Ganz, Ann Dowd, Miguel Ferrer, Dean Stockwell, Charles Napier in Željko Ivanek, seveda.
Ocena: 8/10
IZTOK GARTNER IN NJEGOV FILMSKO GLASBENI SVET 