Nirvana: Nirvana (2015)

Izjemna vinilna kompilacija največjih hitov ikonične Nirvane, ki mi kot nekomu, ki ni bil nikoli posebej zainteresiran za njihove albume, povsem zadošča. Tole je zame vse, kar moram vedeti o Nirvani, tej glas generacije grunge skupini, ki mi ni nikoli zares dogajala, pa četudi sem takrat konkretno padal na Pearl Jam, Stone Temple Pilots, Soundgarden in Alice in Chains, če omenim samo nekatere prvake alternative iz devetdesetih. Kurt & co. se mi zdeli vedno preveč, kako naj rečem, “klošarski”, če veste kaj mislim. Premalo frajerski in premalo pozerski za moj okus. Meni je dogajal Eddie Vedder, pa jasno da Chris Cornell, medtem, ko se mi je zdel Kurt vedno preveč depresiven, zanemarjen in trpeč. Je bil pa prav Kurt najbolj prelomen, najbolj popularen in največji izmed njih. Glas Generacije X in ikona alternativnega roka, ki je v treh letih aktivne kariere s svojima fantoma Davidom Grohlom on Krisom Novoselicem pustil neizbrisen in večen pečat v rock muziki. Če pozabim na prvenec Bleach iz leta 1989, je jasno, da je Nirvano naredil legendarni album Nevermind, kjer je seveda tudi epska mega uspešnica Smells Like Teen Spirit, kateri so sledile še Come As You Are, Lithium in In Bloom, ki jih vse po vrsti najdete tudi na pričujoči vinilki največjih uspešnic. Danes se mi ti komadi zdijo dosti bolj fajn kot nekoč, ko mi niso pa niso šli v uho, zato je jasno, da sem tole ploščo zagrabil in nabavil v trenutku, ko so jo ozrle moje oči. No, drugi, prav tako legendaren album In Utero, kjer so pokale Hear-Shaped Box, All Apologies, Rape Me in Dumb, ki so seveda prav tako del moje nove plošče, je Nirvanin status mega zvezdnikov zabetoniral še bolj konkretno. Da o izjemnem in instantno legendarnem nastopu na MTV Unplugged, kjer so zapeli tudi Bowiejevo The Man Who Sold the World, niti ne govorim. No, plošča MTV Unplugged in New York je izšla nekaj mesecev po Kurtovi smrti, ko je šla Nirvana že v tri krasne, je pa krasen spomin na nastop, ki se je takrat zaradi akustike dotaknil tudi mene. Kakorkoli, tole je nujna plošča. Še posebej za nekoga, ki Nirvane ni nikoli zares cenil in mu je zdaj po mnogih letih vsaj približno jasno, da gre za močne, pomembne in prelomne komade nekega časa, ko je grunge v prah sesul heavy metal in vse rock & roll pozerje.